Erling Kagge: "Ko ne morem od sveta oditi, odjadrati ali odplezati, ga izklopim"

Dobila sva se v Portorožu, kjer je gostoval kot govorec na konferenci medijskih trendov SEMPL. Večino intervjujev sem pred tem opravila kar sredi vrveža, hrup in občutek, kot da si sredi mravljišča, me nista motila, a pri njem je bilo drugače. Želela sem si mir in TIŠINO. Na voljo sva dobila krasno sejno sobo, s pogledom na morje.

Zadovoljna, z rahlim vznemirjenjem, kajti ne zgodi se vsak dan, da nasproti tebe sedi prvi človek, ki je peš dosegel vse tri vrhove sveta: severni in južni tečaj, kamor se je podal sam, ter Mount Everest, poleg tega pa je sam še dvakrat preplul Atlantski ocean in raziskoval podzemlje New Yorka ter petnajst dni preživel v kanalizaciji! 1310 kilometrov ledene Antarktike je pred 26 leti povsem sam in brez povezave s svetom, osvojil v petdesetih dneh in nočeh. V tem času ni srečal žive duše in takrat se mu je zgodila tišina.

»Ste se že sprehodili v tišini, ob morju?« povežem obe knjigi v vprašanje, medtem pa mu podarim kamen v obliki srca, ki smo ga letos z otroki našli v Kolpi. Kot spomin na Slovenijo. Tudi mi smo, tako kot on, zbiratelji kamenja.

»Od časa do časa iz gora prinesem z mahom obraščen kamen in ga postavim na kuhinjski pult ali v dnevno sobo, kjer naj me spominja na doživetja. Kamne, ki so še posebej lepi, podarim naprej. V pisarni imam vedno kamen,« sem prebrala v njegovi knjigi. Zahvali se mi, iz srca, v tišini, le z globokim pogledom v oči, ki ga od intervjujancev, priznam, nisem navajena, kajti »tišina je v svoji vsebini prav tako bogata kot besede.«

»Nisem še utegnil na sprehod, mi čas ni dopuščal, vsekakor pa zagotovo še bom, obala je čudovita,« sva začela pogovor.

Kako sta povezani vaši dve knjigi, Tišina in Hoja?  

Na nek način bi rekel, da zelo. Obe namreč govorita o notranji tišini, vendar z druge perspektive. Morda doseganje tišine preveč povezujemo z mirovanjem. Z meditacijo, z obiskom svetih krajev, z zrenjem v naravo, vse to je stabilno, mirno, medtem ko lahko močna čustvena stanja dosežemo tudi v gibanju, med hojo.

Človeški jeziki odražajo misel, da je življenje en sam dolg sprehod. V enem najstarejših jezikov, ki izvira iz Indije, sanskrtu, se preteklik izraža z besedo »gata« - tisto, kar smo prehodili, prihodnjik pa je »anagata« - tisto, česar še nismo prehodili. Hoja in tišina spadata skupaj. Tišina je tako abstraktna, kot je hoja konkretna. 

Zakaj hoja? Vsi, ki imamo otroke, smo se najbrž že srečali z vprašanjem »Zakaj moramo hoditi, če pa se lahko peljemo in še hitreje je«?

(smeh) Res je, tudi jaz sem se srečal s tem. Ravno o tem pišem v knjigi. Preden sem si ustvaril družino, nisem nikoli razmišljal o tem, zakaj je hoja pomembna. Otroci si bili tisti, ki so želeli odgovore. V čem je smisel počasnega premikanja od enega kraja do drugega?

Poskušal sem z očitnimi razlagami, da hoja pripomore k dolgoživosti, bistri spomin, znižuje krvni tlak, krepi imunski sistem, toda zmeraj, ko sem to izrekel, sem se zavedel, da je to le pol resnice.

Hoja je nekaj veliko pomembnejšega kot zgolj spisek dobrodejnih učinkov, ki jih lahko prebereš v oglasu za vitaminske dodatke. Zakaj hodimo? Od kje grem in kje je moj cilj? Odgovori so bili zagonetka, ki sem jo želel razrešiti.

Pa ste jo?

O tem je govori druga knjiga. Lahko pa skrčim v eno misel oziroma ugotovitev, ki sem jo izpostavil. Kaj je skrivnost tistih, ki hodimo peš? Ko hodiš, se življenje podaljša. Hoja čas raztegne, namesto, da bi ga skrčila. Splošno znana resnica je, da prihraniš čas, če za pot porabiš dve uri, namesto osem, če bi recimo potoval peš.

To matematično seveda drži, moje izkušnje pa so drugačne – čas teče hitreje, ko pospešim hitrost potovanja. Ko se mi mudi, okoli sebe ničesar ne opazim. Hitim mimo. Ko se z avtom pelješ h gori in mimo tebe drvijo jezerca, pobočja, skale, mah … se življenje oklesti, skrajša se. Ne zaznaš vetra, vonjav, vremena ali spreminjajoče se svetlobe. Noge se ti ne razbolijo, vse je zamegljeno.

Če bi taisto pot prehodil, bi dan postal popolnoma drugačen. Seznanjanje z okolico zahteva čas, ljudje pa skoraj zmeraj izberemo preprostejšo od večih možnosti, torej tisto, ki zahteva manj časa, ki je prikladnješa, toplejša. Ljudje radi delujemo po liniji najmanjšega odpora. Tudi sam kdaj izberem tako, od jutra do večera in če to počnem več dni zapored, mi gre na živce. Rad si izbiram zahtevnejše poti. Pozabljamo, da nam v življenju skoraj nič ni treba, sami si določamo stopnjo težavnosti bivanja.

Filozof Heidegger, ki ga omenjate v svojih zapisih, pravi, da mora biti človek v življenju pripravljen sprejeti breme zato, da bi bil svoboden.

Tako je. Če zmeraj izberemo najlažjo pot, bo vedno zmagala možnost, ki je najmanj zahtevna. Tvoje izbire bodo že vnaprej določene in ne le, da ne boš živel svobodno, pač pa tudi dolgočasno, ljudje pa smo rojeni raziskovalci. Vsi smo se rodili radovednega duha. Otroci se učijo plezati, hoditi, padejo, se poberejo, potem jih, še preden spregovorijo, zanima, kaj se skriva za vsakim obzidjem. Če opazuješ otroka, ugotoviš, da je veselje raziskovanja in premagovanje ovir najmočnejša sila na svetu.

To pogosto omenjate, tudi sami ste raziskovalec, vedno znova iščete nove podvige. Kdaj, oziroma zakaj, po vašem mnenju človek izgubi to otroško navdušenost nad odkrivanjem sveta, nad drobnimi malenkostmi, nad naravo, nad čudežem življenja kot takega?

Prav ste se izrazili. Ne bi sicer rekel, da jo izgubi, prej opusti. Pot raziskovanja namreč ni nekaj, kar začnemo, saj smo se s tem že rodili, a z odraščanjem v naš svet s svojimi vzori posegajo družina, vrtec, šola, prijatelji, družba nasploh. Naše zavedanje se skrči, a to ne pomeni, da ga več ni. Dokler smo živi, se v nas skriva radovedni duh, samo spustiti ga moramo na plan. Čaka na nas.

In kaj nas ovira, da ga ne?

Mi sami. Ker živimo v limitih. Lastnih mejah, ki smo si jih postavili, ki jim od otroštva verjamemo, da so, saj smo tako naučeni. Spoznal sem na tisoče ljudi, na različnih kontinentih in povsod prišel do enakega zaključka. Znebiti se moramo lastnih omejitev, prepričanj, se povezati z naravo, ji prisluhniti in takrat se bo pričel zbujati naš raziskovalni duh. Ne smemo čakati, da tišina pride k nam, sami jo moramo ustvariti. Začnemo lahko že s sprehodom, na katerega s sabo ne vzamemo mobilnega telefona. Recimo.

Na vaših predavanjih je to tema, kateri namenjate posebno pozornost.

Glede na to, da današnje generacije preživijo v povprečju štiri ure dnevno na socialnih omrežjih ali pred ekrani, se mi to zdi pomembno, da. Če bodo dočakali 84 let, bodo 13 let življenja preživeli na družbenih omrežjih. Nisem proti tehnologiji, prinesla je marsikaj dobrega, a dokler bom videval na sprehodih ljudi, ki svoj telefon objemajo kot plišastega medvedka, se ne bom čudil, da so osamljeni, pod stresom in nesrečni.

Navidezna povezanost s celim svetom in hrup okoli nas, nam dajejo občutek, da smo živi. Stalno se mora nekaj dogajati, zadovoljitve iščemo zunaj sebe, namesto, da bi se obrnili v lastno tišino, ki ima velikokrat kaj za povedati, pa ji nočemo prisluhniti. 

Zaradi tega, ker nas je strah, da bodo prišli odgovor,i na katere si niti ne upamo postaviti vprašanja? Zadnjič sem slišala izjavo »Kadar se vozim sama v avtu, dam glasbo vedno zelo na glas, da ne slišim svojih misli.« Kar malce žalostno, ni?

Tišina je lahko tudi zelo glasna, bolj kot marsikateri zunanji hrup, seveda. Lahko je neprijetna, potisne te v lastne, globoke občutke, pred katerimi se ne moreš skriti. Vse to je tišina, a ko preideš fazo neprijetnosti, veš, da je bilo vredno. Vmes pa je hoja, notranja pot odkrivanja. (smeh) 

Kako pa gledate na tišino v partnerstvu? Spet pridemo do tega, da smo naučeni, da če je človek v partnerstvu tiho, je to znak, da nekaj ni v redu. In pogosto se tudi obnašamo tako, z željo po pozornosti seveda, da nekdo »zasliši« našo tišino.

Tako se lahko obnaša le oseba, ki ni v stiku s svojo lastno tišino. Če te partner ne razume, ko molčiš, mar te ne bo še težje razumel, ko govoriš? V pravem, iskrenem in povezanem partnerstvu je povsem brez besed razumljiva potreba po tišini, o kateri pišem in govorim.

O takšni, ki nam bogati življenje in ne tisti, ki jo povezujemo z žalostjo. In kadar jo partnerja drug drugemu omogočata, hkrati pa jo živita tudi skupaj, takrat govorimo o trenutkih, ko smo »ostali brez besed« ali »ko se je ustavil čas«. Po moji izkušnji, lahko resnično intimo dosežeš šele, ko nekaj časa ne govoriš.

Brez nežnosti, ki spremlja mir, je težko zaznati nianse v ljubečem odnosu, drug drugega razumeti. Blebetanje lahko zlahka postane obrambni mehanizem, da se izognemo resnici. Zavedati se moramo, da ima vsak svojo tišino. Tvoja tišina bo drugačna od moje. Ker je odvisna od našega samoraziskovanja. Zame so najlepši trenutki, ko lahko z nekom skupaj sedim v tišini.

Se ljudje pogosto obračajo na vas, si želijo, da jim pomagate najti tišino?

Direktno ne ravno pogosto, saj povsod ves čas ponavaljam, da mora lastno tišino vsak najti sam in poti do tja je ogromno. Bližnjic ni. Me pa včasih seveda še vedno kdo vpraša za način, tehniko, če mora za to res na južni pol in podobno. Ljudje se pogosto podcenjujejo, ne zavedajo se, česa vsega so sposobni. Treba se je samo lotiti, ne pa se že vnaprej obsoditi na neuspeh in iskati izgovore, zakaj sploh ne začeti. 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču