Te dni bom star 50 let. Imam 70 opravljenih izpitov na petih fakultetah in kljub temu nimam diplome. Sem pa dvakrat poročen in enkrat ločen. Če mene kdo vpraša, bi mi za dve poroki in eno ločitev lahko priznali vsaj prvo bolonjsko stopnjo, smer medsebojni partnerski odnosi. A me glede tega še nihče ni nič vprašal.
Ali ima žena, kot napeljuje naslov moje zadnje knjige, res vedno prav?
Seveda nima.
Ima pa zanesljivo večkrat prav, kot si možje upamo priznati sebi in predvsem kot upamo priznati ženi, prijateljem.
Pravo vprašanje se torej ne skriva v naslovu knjige Žena ima vedno prav, ampak leži dosti globje.
Ali moški ego dovoli svoji ženi, da ima prav, takrat, ko ima v resnici prav?
In, če grem še korak naprej v zrelosti: ali moški ego pusti svoji ženi, da ima prav, ko je vseeno, kdo ima prav?
Pa ne samo ženi. In ne samo moški ego.
Ali naš ego dovoli drugi osebi, ki nam je blizu, da ima prav?
Vsak od nas se je postavil na noge skozi lastne izkušnje in si s tem zgradil stališča, ki nas (med drugim) definirajo. Če imamo slabo izkušnjo z nekom ali nečim, se bomo težko dali prepričati v nasprotno.
Težava, na katero pogosto naletimo v odnosu, je ravno to, da naš prav temelji na lastni izkušnji in ob tem pozablja, da ima tudi druga stran svoje izkušnje, da je ta oseba prišla skozi življenje tako, kot smo mi prišli skozi življenje, mogoče z več, mogoče z manj praskami, ampak je tukaj, je z nami in mi z njo.
Verjetno, v najinem primeru, prav moje žene ne more biti tako zelo napačen in njene odločitve tako zelo slabe, če je prišla do mene in je z mano. In verjetno moj prav in moje odločitve ne morejo biti tako zelo slabe, če sem uspel zavzeti srce tako čudoviti osebi.
Pri sebi sem, lahko seveda govorim samo o sebi, ker nisem šolan za podajanje nasvetov drugim, pri sebi sem identificiral dva načina, ki mi pomagata v najinem odnosu: prvemu rečem ogledalo, drugi je humor.
Ogledalo mi pride prav, ko opazim, da je žena naredila nekaj, kar se mi ne zdi v redu in pomislim “Ali sem tudi jaz že kdaj to naredil?”
V skoraj vseh primerih je odgovor “Ja, sem.” in zraven izgovor “Ampak jaz sem res pozabil ...” ali “Ampak jaz sem moral nujno ...“ ali “Pri meni to funkcionira ...”.
Ogledalo je to, da svojo najdražjo obravnavam enako kot sebe, torej, če sprejmem svoje izgovore za svoja dejanja, bi bilo prav, da sprejmem tudi ženine, četudi ne vem, za katere izgovore gre. Ni mi jih treba povedati.
Midva si morava zaupati in verjeti v to, da nihče od naju ne dela ničesar samo zato, da bi drugega jezil. Je pa to lažje napisati kot izvesti v praksi.
Humor mi pride prav, ko razumem, kako zelo sva si podobna. Seveda vsak s svojimi edinstvenimi napakami. Imam pa to srečo, da sem 15 let disciplinirano vadil pisanje humornih zgodb in znam te prigode tudi napisati, kar je, vsaj zame, zelo terapevtsko.
Humor mi seveda pomaga tudi v okoliščinah, ko moram kdaj skrušeno priznati, da ima žena bolj prav od mene.
Želim vam veliko ljubezni, ovite s humorjem.
Kolumna izraža stališča avtorjeve žene in ne odraža nujno stališča avtorja ali uredništva Metropolitan.si. Še več zgodb najdete na Kamenko.si, enkrat mesečno pa tudi na Metropolitan.si.
