Imate opravka s čustveni vampirji na delovnem mestu? Samo brez panike!

»Vsi jih poznate. Nesposobni, dlakocepski ali tiranski šefi, ki uživajo v trpinčenju delavcev, navidezno prijazni sodelavci, ki vam zabijejo nož v hrbet, leni delavci z večnimi izgovori ali vodje, ki svojo organizacijo spremenijo v kult.«

Vse to so čustveni vampirji, ki jim boste na delovnem mestu le težko ubežali.

Vendar pa, pravi klinični psiholog in avtor dr. Albert Bernstein, to še ni razlog za preplah.

Avtor knjižne uspešnice Čustveni vampirji se tokrat namreč vrača s knjigo Čustveni vampirji v službi, slovenskim bralcem pa je že nekaj časa na voljo tudi knjiga Kdo je tu nor, s katero ponudi uspešne strategije v težavnih situacijah na delovnem mestu.

Kaj sploh so čustveni vampirji in kako jih prepoznate?

To so ljudje z osebnostnimi motnjami antisocialnega, histrioničnega in narcističnega spektra, Bernstein pa mednje uvršča tudi obsesivno kompulzivne in paranoidne sodelavce in šefe. Še več. Avtor v svoji novi knjigi o čustvenih vampirjih vampirizma ne pripisuje več samo posameznikom, temveč tudi kolektivom. Čustveni vampirji se namreč med seboj privlačijo, zato lahko v nekem podjetju na vodilnih mestih pristane večina njih.

»So v sosednjih pisarnah, na hodniku in tudi v zgornjih pisarnah šefov. Ne bodo vam izpili krvi – izpili bodo vašo čustveno energijo. Ne govorim o vsakodnevnih nevšečnostih – o čemernih, nesposobnih in lenih ljudeh, o katerih običajno slišite na delavnicah ’Kako obvladati težavne ljudi?’. Gre za avtentična bitja teme. Ne samo, da vas zlahka razbesnijo, z lažnimi obljubami vam lahko popolnoma zameglijo pamet, s svojo hipnotično močjo pa prepričajo vsakogar, da so najboljši kandidat za neko delovno mesto, ne glede na to, za kakšno delo gre. Ljudi najprej pritegnejo k sebi in jih nato povsem ožamejo, da se ti potem, popolnoma izgoreli in izčrpani ter budni sredi noči, še vedno sprašujejo: Sem kriv jaz ali oni? Krivi so oni, čustveni vampirji,« je uvodoma v knjigi jasen Bernstein, ki nadaljuje: »Zaradi njihove sposobnosti prilagajanja in vplivanja na druge so lahko v kulturah, kjer je pomembnejše, kako je nekaj videti, kot v resnici je, zelo uspešni.«

Tako uspešni so seveda tudi zato, ker so takšno kulturo že v osnovi ustvarili sami, ne-vampirji pa se v takšnih okoljih nato le težko znajdejo.

Nekaj najbolj modrih se bo iz te toksične sredine umaknila takoj, ko bo to možno, saj vedo, da jih tu čaka bodisi uničenje ali pa se bodo v vampirje sčasoma spremenili tudi sami. Vsi drugi, ki bi v takšnem okolju ostajali, pa se bodo napadov lahko ubranili le z veliko premišljenosti, taktičnosti, diplomacije in doslednosti.

Še prej pa …

… bodo morali enkrat za vselej dojeti, da so vampirji (torej ljudje z osebnostnimi motnjami) prav zares DRUGAČNI od njih. Lahko so videti celo boljši od navadnih smrtnikov, a se običajno vedejo precej slabše. Nevarni in naporni pa niso zgolj zato, ker vedno znova prizadenejo vse okoli sebe, temveč zato, ker tega v resnici nikoli ne pričakujemo. Prav naša pričakovanja so skratka tista, ki v odnosu z vampirji tega sveta naredijo največ škode.

»Če predvidevamo, da razmišljajo in delujejo kot mi, in smo prepričani, da se bodo slej ko prej začeli vesti razumno, podcenjujemo nevarnost, saj se to ne bo zgodilo in se bomo vedno znova ujeli v njihovo past. Znanje je naša edina zaščita. Če ne želite končati povsem izpraznjeni, morate vedeti, da so čustveni vampirji drugačni – in te razlike natančno poznati,« je jasen Bernstein, ki se je kot klinični psiholog že na fakulteti naučil, kako preprosto razlikovati tiste, ki ’ob pamet spravljajo sebe’ (in torej trpijo za nevrozo ali psihozo), od tistih, ki ’ob pamet spravljajo druge’ (in imajo torej osebnostno motnjo, zaradi katere sami prav nič ne trpijo, trpijo pa zato drugi).

Medtem ko se psihiatrična skupnost še vedno ni povsem poenotila, kaj sploh je osebnostna motnja, zato nje poimenovanja neprestano spreminja, Bernstein v knjigi uporabi terminologijo iz predzadnjega ameriškega diagnostičnega priročnika DSM IV. iz leta 1994.

Medtem ko velja, da osebnostne motenosti obstajajo na spektru, zaradi česar bomo v vsakem normalnem človeku zaznali tudi nekaj malega čudaka, pa Bernstein v vampirsko druščino umešča tiste posameznike, ki nadpovprečno dosegajo kriterije za osebnostne motnje.

»Na najbolj skrajnem robu razpona osebnostnih motenj so tisti, ki jih na splošno imenujemo psihopati. To poimenovanje ni povsem natančno in se vse prepogosto uporablja. Psihopati so najslabši med najslabšimi. Najpogosteje gre za ekstremno antisocialne, lahko pa tudi narcistične ali paranoidne osebe,« piše Bernstein, ki ne dvomi, da se v prav vsaki službi najde vsaj eden (če ne več) prav takšnih.

Da bi se jih lahko ubranili, pa boste morali spoznati, kaj jih v življenju (in pri delu) žene in kaj so njihovi resnični motivi, pa tudi, iz kakšnega testa ste vi sami. Različni čustveni vampirji namreč različno ubirajo strune različnih osebnosti:

»Vsaka vampirska vrsta sproži točno določen odziv. Antisocialni so vznemirljivi. Naj bodo ljubeznivi ali zlobni, imate sami pri sebi občutek, da hodite po robu. Včasih vam gredo zaradi njih pokonci vse kocine. Histrionični lahko v vas ustvarijo občutek, da so se vam uresničile sanje ali pa vas s svojimi brezsramnimi manipulacijami spravljajo v bes. Narcistični vampirji lahko vzbudijo nejevoljno občudovanje kot tudi neskončno sovraštvo, ker se ves čas vedejo, kot da so boljši od drugih. Obsesivno kompulzivni vampirji vas lahko spremenijo v uporniškega najstnika, ki sovraži, da mu drugi govorijo, kaj naj počne. Paranoidni vampirji v vas prebudijo zaupanje in slepo vero vanje. Ko spregledate, se to zaupanje spremeni v grozo.«

Kakšen učinek bodo imeli čustveni vampirji na vas, je torej precej odvisno od vas samih, torej vaših vzorcev vedenja in dojemanja.

Bernsteinova nova knjiga, ki vam bo pomagala ne le prepoznati, temveč tudi premagati vampirske uroke, je pred dnevi pri založbi Chiara izšla tudi v slovenskem prevodu. Z njeno pomočjo boste hipno prepoznali vampirje v svoji bližini, hkrati pa vas bo naučila izostriti svoje moči in prikriti svoje šibke točke.

Ali, kot v epilogu med drugim piše dr. Bernestein:

»Prvi korak samozaščite je pogledati skozi vampirske utvare in jih prepoznati takšne, kot v resnici so. Naslednji korak pa je uporaba vaših višjih možganskih centrov, da boste lahko razmišljali počasneje kot oni. Če boste ostali prisebni, boste lahko vstopili v njihov svet in izstopili iz pričakovanega vedenjskega vzorca. Ne samo, da lahko tako zaščitite samega sebe, temveč tudi vzpostavite več nadzora nad vašim delom in življenjem, kot si morda mislite, da je možno. Glavno vodilo te knjige je, da vam to tudi dokažem.«