Internet nas je v bistvu le še bolj izoliral od drugače mislečih (piše: Darjo Hrib)

V tednih pred ameriškimi volitvami zdaj že davnega leta 2008 so mi prijatelji iz Amerike zatrjevali, da bo Obama nedvomno zmagal. Češ da ne poznajo nikogar, ki bi volil republikanskega kandidata (takrat je bil to John McCain). In imeli so prav. Obama je zmagal. Vendar pa je 58 milijonov Američanov vseeno volilo za onega drugega. In to jih je presenetilo. Saj niso poznali nikogar, ki ne bi volil Obame.

Precej let zatem, točneje leta 2016, so mi ti isti prijatelji nadvse žolčno razlagali, da Donald Trump nima pogojev za zmago v predsedniški bitki. Češ da ne poznajo nikogar, ki bi ga volil. Številne javnomnenjske raziskave so se z njimi strinjale. Na koncu je Trump vseeno zmagal. Ne glede na to, kako se je zadeva razpletla in kaj se je v ozadju zares dogajalo, je bila ogorčenost mojih ameriških prijateljev spet žolčna. Kot da so pričakovali, da bo Donald Trump dejansko prejel 0 glasov. Pa jih je približno 62 milijonov več.

Ne, to ne bo politična kolumna. V tej anekdoti se skriva drugačna zgodba. Veliko bolj biološka zgodba, ki priča o človeški tendenci, zavoljo katere se v življenju pogostokrat uštejemo. Socialne vede to tendenco opisujejo kot našo naravno težnjo, da iščemo in preživljamo čas s tistimi ljudmi, ki so nam najbolj podobni. Kar se seveda zdi logično. Je pa ob tem treba vedeti, da to izdatno vpliva na naša življenja in na našo percepcijo realnosti, čeprav se tega morda niti ne zavedamo.

V začetnem primeru sem se naslonil na primer z ameriškimi prijatelji predvsem zato, da bi poskušal predstaviti čim bolj plastično uprizoritev posledice teh tendenc, ampak verjetno vam je jasno, da se to enostavno aplicira tudi v kakšno bolj domače okolje. Ko se obdamo z ljudmi, ki mislijo isto kot mi, začnemo verjeti, da drugače mislečih ni ali pa jih je le še peščica. Razdrobljeni nekje naokoli, irelevantni v miselnem toku, ki po našem mnenju vsekakor prevladuje.

Ta socialni pojav omogoča, da lahko recimo na podlagi političnih stališč prijateljev neke osebe s precej visoko verjetnostno zaključite, da ima ta oseba enaka politična stališča. Pa to ne velja samo za politična stališča. V skupinah ljudi, ki prisegajo na določena prepričanja, bodisi iz verskih izhodišč, kot je na primer kreacionizem, bodisi o čisto vsakdanjih problematikah, kot je odnos do cepljenja ali globalnega segrevanja ali dilema, kdo je bil v Sloveniji najboljši voditelj Milijonarja (Jonas, kajne?), boste težko našli možnost za razpravo, ker je tam razprava že davno zaključena.

A stroka na področju medijske analize ugotavlja, da kolikor je ta težnja biološko popolnoma razumljiva – ljudje si vendarle želimo, da so naša prepričanja potrjena in ne izzvana –, to posledično ustvarja ignoranco. Še več. S tem ko se družimo z ljudmi, ki vselej potrjujejo naša prepričanja, postajamo bolj ekstremni. In to se najbolj izrazito zagotovo odraža v naših političnih stališčih. Ob tem se seveda poraja vprašanje, ali ta začarani krog sploh lahko prekinemo. Se lahko še kdaj nadejamo konstruktivnih dialogov z nasprotno mislečimi, kar bi morda širilo naša in njihova obzorja? Števini strokovnjaki pravijo, da zelo težko. Sploh danes. Pa ne zaradi biologije. Ampak zaradi interneta.

Kar se lahko sprva sliši paradoksalno, saj nas internet povezuje z več ljudmi kot kdaj prej. Takšno povezovanje pa bi logično moralo s seboj pripeljati soočanje z neštetimi drugačnimi mišljenji in stališči, kajne? Očitno – ne. Prav tehnologija nas lahko še bolj prefinjeno ujame v zanko izpostavljanja sporočil, ki so sofisticirano filtrirana glede na naše preference. Ko se recimo na Twitterju povežemo z eno osebo, ki z nami deli določena prepričanja, so nam potem predlagane druge osebe iz pretežno istega mišljenjskega obroča. In ko guglamo o določenih informacijah, nimamo na voljo ene objektivne vsebine, ampak nešteto različnih virov, potem pa sami izberemo tiste, ki bodo seveda najverjetneje potrdili to, kar želimo slišati. Samodejno apliciramo strog filtrirni sistem. Samodejno cenzuriramo tisto, kar se ne sklada z našimi stališči ali prepričanji.

Še en plastičen primer. Ko se je končala aktualna trilogija Vojne zvezd, smo tisti, ki z zaključkom nismo bili zadovoljni, hiteli med seboj deliti izključno YouTube posnetke tistih kritikov, ki so dodatno krepili naše prepričanje. In nam morda ponudili še nekaj dodatnih argumentov, zakaj imamo »prav«.

V tem primeru se že nakaže, da na podlagi te socialne težnje danes delujejo tudi najbolj trivialni sistemi. Ko recimo kupite neko knjigo na Amazonu, vam ta potem predlaga še druge naslove – tiste, ki so jih izbrali ljudje, ki so prav tako kupili to knjigo. Enako je z glasbo v Applovi spletni štacuni. In enako se odvija izbor naslovov na spletnih streaming platformah, kot so Netflix, HBO Go, Amazon Prime in podobno. Marketinško je to popolnoma logično. Če ste kupili neki izdelek, je seveda smiselno, da se vam ponudi podoben izdelek, saj je velika verjetnost, da vam bo ravno tako všeč. Zakaj bi vam predlagali grablje, če ste kupili miško za računalnik?

Pri snovanju teh algoritmov se predvideva, da vi že veste, kaj vam je všeč. Da je prav, da tehnologija zadovolji vaše utečene preference z minimalno odstopanja tu in tam. Problem se pojavi, ko se udinjanje tej tendenci potem razširi na vsa področja našega življenja. Ko beremo samo še knjige, ki nikoli ne izzovejo naših prepričanj, ko beremo samo portale, ki objavljajo informacije, kakršne hočemo slišati, ko spletni socialni krog z blokadami in filtri omejimo samo na ljudi in objave, ki izražajo enaka prepričanja kot mi. Ko je vse okoli nas prilagojeno našim preferencam.

Ugajanje našim preferencam naj bi vendarle vodilo do sreče, kajne? Vendar pa nas tako znanost kot izkušnje učijo, da smo ljudje obupno slabi pri predvidevanju, kaj nas bo osrečilo. Nas bolj osrečuje neokrnjeno potrjevanje lastnih prepričanj ali pa morda to, da občasno razburimo svoje možganske celice z vpletanjem mnenj in stvari, ki naj nam ne bi prijale?

Nekatere bolj dovzetne odjemalnice pop kulturnih vsebin s tem že lep čas eksperimentirajo. Vpišete recimo naslov knjige, ki ste jo nazadnje prebrali, in stran vam našteje naslove, ki se bodo na drugih platformah najmanj verjetno ponudili med dodatnimi predlogi. Osebna rast pač pride z raziskovanjem in del tega raziskovanja je tudi izpostavljanje svojih stališč v pričakovanju, da vas nekdo lahko prepriča o nasprotnem. Ali ne bi bilo zanimivo, če bi tu in tam svoja prepričanja poslali na test in poklepetali z nekom, ki misli drugače? Z odprtim umom, seveda.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere