Intervju s psihologinjo Dr. Evo Boštjančič: "Človek delo potrebuje, ker mu prinaša varnost in spoštovanje"

Kakšno je spodbudno delovno okolje?

Delovno okolje so na eni strani sodelavci in šef ter seveda fizični prostor. Če začnemo pri fizičnem prostoru, se mi zdi zelo dobro, da ima ta dnevno svetlobo, temperaturo okrog 21 stopinj, je dovolj zračen in se lahko prezračuje, zlasti če je v njem veliko ljudi. Delovno okolje lahko obogatimo, če prinesemo kakšno rožo ali osebni predmet, če je to dovoljeno.

Druga stvar so sodelavci, ki si jih težko izbiramo. Zdi pa se mi, da lahko tudi sami delno prispevamo k boljšemu vzdušju, da se dobro razumemo, da je prijetno in da je jutranji prihod v službo simpatičen.

K temu lahko morda pripomore kavica, klepet v službi, ki ni povezan le z delom ali poslovnimi zadevami, temveč imaš tudi čas nekoga vprašati: "Kako si preživel ta konec tedna?" Ali da nekoga pohvališ: "Lepe nove hlače imaš." Tu je še šef. Menim, da vsak šef ceni nekoga, ki je delaven, odgovoren, etičen in seveda, da je ciljno usmerjen, da ve, kaj je treba narediti, in ima osnovne človeške vrline: spoštovanje, odgovornost in vljudno komunikacijo.

Vse to se sliši razumljivo, vendar v realnosti ni vedno ravno tako. S čim lahko vodja pripomore k večji učinkovitosti in ustvarjalnosti zaposlenih?

Vodja lahko naredi predvsem to, da zaposlene spodbuja, spremlja njihov napredek, jim sproti daje povratne informacije: katero delo je bilo dobro narejeno in katero ne, jim zelo jasno postavlja cilje, da je transparenten in tudi, da je človeški. Raziskava kaže, da tudi v Sloveniji zaposleni, ki so sicer zelo zadovoljni z organizacijo, v kateri delajo, predvsem pogrešajo človeško noto vodje. Da pokaže, da je tudi on človek in da tudi dela napake, jih ne skriva, kakor tudi to, da ima tudi on morda težave v svojem zasebnem življenju, da lahko te stvari deli in tudi vpraša za kakšne stvari bolj osebne narave.

Kaj pa sami zaposleni, koliko oni lahko izboljšajo delovno vzdušje?

Zavedati se moramo, da na delovnem mestu preživimo vsaj osem ur na dan, da to ni kar tako, temveč ena tretjina našega dneva in se je za dobre medosebne odnose treba potruditi. Preveč je, če na delovno mesto pridemo z osebnimi težavami in pričakujemo, da bodo izpuhtele ali nam bodo pomagali kolegi, navsezadnje na delovno mesto prinese vsak svoj nahrbtnik.

Zdi se mi prav, da poskušamo večino svojih zasebnih stvari pustiti doma in svoje delo poskušamo početi čim bolj zavzeto. To pomeni, da delamo z določeno energijo, motiviranostjo, s čimer prispevamo v dobro organizacije, v kateri smo zaposleni.

Tudi če vsi bolj ali manj težimo k čim boljšemu delovnemu vzdušju, se vseeno ne moremo izogniti določeni meri stresa. Kako se lahko razbremenimo?

Stresa je veliko. Dobro je, da ga poskušamo sproti kanalizirati skozi športne aktivnosti in hobije, ki jih počnemo za sprostitev. Dobro je tudi komunicirati o stresu s prijatelji, partnerji, komerkoli. Preden pa je stresa preveč, preden pridemo do sindroma izgorelosti, je dobro, da začneš razmišljati, katere stvari so nam stresne in kaj je v naši moči, da jih lahko spremenimo.

Če stvari ne moremo spremeniti sami, pomeni, da stres, ki nas obdaja, ni odvisen od nas in je najbolje, da iščemo nove priložnosti na trgu. Telo tega ne more v nedogled zdržati, nekateri zdržijo več, drugi manj. V vsakem primeru naše telo zelo hitro pokaže, kdaj je česa preveč, kar se kaže s kakšnimi pogostejšimi virozami, saj ti pade odpornost, pa niti ne veš, da je to povezano s povečanim stresom.

Kako pa je z večkratno menjavo službe. Smo zaradi tega res konfliktni?

To je veljalo pred 20 leti, dandanes postaja normalno ali splošno sprejeto, da ljudje iščejo nove izzive in jih potrebujejo. Generacija, ki prihaja na trg delovne sile, ne čuti takšne globoke pripadnosti delodajalcu, da bi pri njem delala do konca življenja. Dandanes vsi iščemo nove izzive, saj z vsakim novim izzivom osebnostno in strokovno rastemo. Zdi se mi prav, da se, če ne dobiš novih izzivov na trenutnem delovnem mestu, ozreš okrog ali so na trgu nove možnosti.

Kdaj lahko človek največ prispeva na svojem delovnem mestu?

Predvsem, ko opravlja dela, ki ga potegnejo. Ljudje, ki potegnejo delo iz svojih hobijev, so po navadi uspešnejši in bolj zadovoljni, ustvarjalni. To pomeni, da če imaš delovno mesto, na katerem 80 odstotkov nalog delaš z veseljem, 20 pa ne, najdeš smisel, zakaj je tudi teh 20 odstotkov pomembnih. Če poznaš cilj svojega dela, lahko greš prek tega in dobro deluješ.

Kako je z ljudmi, ki niso uniformirani, a prispevajo k delovni uspešnosti?

Slovensko poslovno okolje je do teh ljudi dokaj netolerantno. So določeni poklici, kjer je toleranca večja, ko gre za svobodne, bolj individualne poklice, recimo delo v marketingu, informatiki, v poslovnem svetu pa je toleranca do odstopajočega vedenja veliko manjša. Izstopajoči lahko namreč zrušijo določeno klimo v organizaciji, česar se vodje bojijo.

Tudi če je klima v redu, sem bolj zadovoljna, če pravila veljajo za vse enako. Če pa v podjetju dela več izstopajočih, drugačnih ljudi, se lahko ta klima poruši in rečemo: "Zakaj si on to lahko dovoli? Jaz bi si tudi." Večji je sistem, bolj morajo biti jasna pravila in se jih je treba držati. Več svobodnjakov si lahko privoščimo v podjetju, ki ima pet, deset ljudi in so plačani po učinku, čim pa je sistem večji, potrebujemo bolj jasne meje.

Kako je z razkorakom med potrebo po udobju na delovnem mestu in utečenosti ter potrebo po novih izzivih, napredku?

Raziskave so pokazale, da če delodajalec zaposlenega preveč ujčka in mu je preveč udobno, je preveč zadovoljen, je delo preveč ležerno, njegova učinkovitost pade. Ravno to govori o tem, da mora delodajalec najti ravnovesje med sproščenostjo, prijateljskimi odnosi in določenimi zahtevami, pogoji, povratno informacijo in preverjanjem delovnih rezultatov.

Drži, da to sploh ni tako enostavno?

Zato pravim, da občudujem vodje, ker morajo upoštevati vsakega posameznika, vse njegove posamezne lastnosti, vzdrževati zdravo klimo, motivirati ljudi za poslovne rezultate in hkrati odgovarjati, če so rezultati doseženi ali ne. Gre za blazno odgovornost in obremenjenost slovenskih vodij.

Kako pa je z motivacijo, je to le denar ali še kaj?

Osnovna motivacija je denar. Človek dela zaradi tega, da se lahko preživi, da plača položnice in si lahko privošči osnovne dobrine. Ko pa imamo ta prag dosežen, nam postanejo pomembne druge stvari. Recimo, da imamo plačo tisoč evrov in s tem lahko normalno živimo sebe in svojo družino. Ko imamo to doseženo, nas poleg višine plače zanima še, kakšni so odnosi, kakšen je delovni čas, kakšne bodo delovne naloge, ali lahko osebnostno vidimo nov izziv ali ne.

Danes v slovenskih organizacijah poskušajo vodje in kadrovski strokovnjaki biti zelo izvirni pri nagrajevanju, da nagrada ni le denarna. Včasih je to lahko dela prost dan, izobraževanje, tudi napredovanje, lahko je tudi nov projekt, ob katerem doživljaš osebno zadovoljstvo in nov izziv. Obenem smo tudi v obdobju, ko ni toliko denarnih sredstev in vseeno poskušamo zaposlene čim bolj motivirati.

Je dovolj, da človek pride v službo, naredi svoje in ko zapusti delovno okolje, pusti vse za sabo?

Človek si mora postavljati kratkoročne cilje. Človek, ki razmišlja tako, je vsekakor nekje nezadovoljen in ne vidi smisla v tem, kar počne. Vsako delovno mesto se da tako predstaviti, tudi vodja ga mora zaposlenemu tako predstaviti oziroma zaposleni mora v njem videti nekakšen smisel, videti, kako se stvari vklapljajo v celoto organizacije.

Tudi neki proizvodni delavec je lahko ključni element pri prodaji končnih izdelkov na tuje trge. V večjem sistemu je to pomembnost težje predstaviti, toda zaposleni vsekakor morajo videti smisel in kaj lahko prispevajo k celoti, k uspešnosti organizacije ali k napredku družbe ter socialnega okolja.

Je treba imeti še kakšen cilj zunaj službe?

Ja, ker včasih služba postane zelo naporna in je dobro, da imaš urejeno tudi zasebno življenje, imaš tam cilje, da dobiš stabilnost, ko se ti v službi neke stvari zamajejo, si pod stresom ali izgubiš službo. V zasebnem življenju je dobro imeti hobije, prijatelje, religiozne stvari, karkoli, kar ti daje oporo, da lahko iz tega deluješ.

Se pravi, da ni dovolj, da iščeš potrditev le v službi?

Človek vsekakor ne raste le ob delu, raste tudi ob socialnih stikih, ob branju, ob debatiranju, ob delu na samem sebi ...

Mar ni delo na samem sebi tisti del, za katerega številni menijo, da je delo staršev, učiteljev in vzgojiteljev?

Delo na samem sebi se začne šele v obdobju odraslosti, ko se začneš zavedati, kje si, in razlikovati, kaj so naredili starši in kaj sam, ter ko začneš vzpostavljati nove odnose. S tem, da tudi potem, ko si odrasel, doživiš situacije, ki te lahko spomnijo na določeno reagiranje v otroštvu. Ravno v teh novih situacijah lahko odreagiraš zrelo, ker je tista situacija v otroštvu bila slaba izkušnja in je tokrat priložnost za vpogled, za rast in razvoj.

Nam je težko sprejeti, da se tudi mi lahko motimo?

Biti popoln in oseba, ki vse zmore, za sabo potegne cel kup stvari. Precej staršev, ko pride iz službe, ne pove, da je v službi bilo kaj slabega. Otroci mislijo: "Moji starši so bogovi, nezmotljivi." Zdi se mi dobro, da lahko tudi starši otroku prenesejo: "Danes sem pa imel slab dan, nekaj mi ni uspelo." Ali: "Danes sem zadovoljen." Tako otroci vidijo, da je tudi njihov starš človek, ki dela napake.

So ljudje, ki si sami ustvarjajo svoja delovna mesta, danes še posebej zaželeni?

Danes je vse več samozaposlenih ljudi. Če pogledamo na slovenski trg, v ospredje prihaja ročna obrt. Na eni strani začenjamo ponovno spoštovati te stvari, hkrati pa ljudje ugotavljajo, da jim ta dela lahko prinesejo zaslužek, pri katerem niso odvisni od cele verige ljudi.

Kaj pa, če se pri iskanju zaposlitve preveč oklepamo le nekaterih svojih sposobnosti, Je bolje, da nismo togi in poskušamo iskati delo na podlagi še kakšne od spretnosti?

Že šola in starši naj bi ti pomagali, da vidiš, kaj so tvoji talenti. Se pa pogosto dogaja, da ljudje izberejo poklic zaradi staršev ali priložnosti, ki je bila, in se tam ne najdejo ter začnejo šele pozneje ugotavljati in iskati, kaj so tiste stvari, ki jih v resnici zanimajo, ter kaj bi radi počeli. Potem beremo v časopisih, da je nekdo popolnoma zamenjal kariero, da je šel z menedžerskega položaja na povsem drugo delovno mesto.

Mar za kaj takega ne potrebujemo tudi poguma?

Tudi pogum pred veliko neznankami, je pa danes vse več pogumnih ljudi.

So nove generacije drugačne?

Zdi se mi, da je okolje tisto, ki narekuje, da je treba biti bolj odprt, multifunkcionalen, ker ni možnosti dobiti službe za nedoločen čas.

Lahko pride do izgorelosti ob vedno novih, neznanih situacijah?

Do izgorelosti ne pride, ker je preveč stresa ali ker imaš naenkrat preveč nalog. Do nje pride na eni strani zaradi osebnostne strukture: ker nekateri ljudje želijo vse delati dobro, popolno, se stalno dokazovati. Po drugi strani pa gre za določeno okolje. Po navadi do izgorelosti pride zaradi čustvenega konflikta, ki se dogaja v posamezniku, ker o tem dovolj ne komunicira in reče: "Saj bo v redu, saj vse zmorem." In kar naenkrat na določeni stopnji telo odpove, ne more več.

Se pravi, da je posameznik tisti, ki poskrbi zase in postavi meje, do kod bo šel?

Ja, pogostokrat pa vidim, da ljudje, ki želijo biti učinkoviti, pridni, prizadevni, lojalni, tudi ko jih opozoriš, naj ustavijo konje, ne slišijo. Stvar je v tem, da človek, ki izgori, njegovo okrevanje lahko traja tudi dve do tri leta. Če delodajalec to ve, je veliko lažje imeti preventivne programe, kjer bi te ljudi prepoznali in jih poskušali preusmerjati, razbremenjevati in se z njimi pogovoriti ter jim predčasno najti pomoč, svetovanje, kar je bolje, kot da človek zboli.

Se vam zdi, da je danes večina delodajalcev res tako skrbnih do svojih zaposlenih, glede na to, da je na trgu ogromno delovne sile?

Če primerjamo kariero naših staršev ali kariere, ki se ustvarjajo zdaj, je včasih delodajalec zate skrbel od začetka do konca. Danes pa je odgovornost, koliko časa boš ali ne boš delal, na tebi, kar lahko tudi povzroča več stresa.

Mar ni danes že dovolj stresno to, da sploh prideš do službe, saj se jih za eno delovno mesto prijavi tudi po nekaj sto?

S trga sem slišala, da kadrovniki danes človeka vzamejo morda bolj po priporočilih ali vsaj v ožji izbor, ker ni realno, da boš prebral 200 prijav in boš objektiven, pa tudi če se jih prijavi manj. Tudi če pogoje izpolnjuje sto ljudi, ne moreš povabiti vseh na pogovor, ker ni realno.

Se pravi, da je zelo pomembno, kako smo se obnesli na katerikoli prejšnji delavni nalogi?

Pomembno je, kaj in kako delaš že od študentskih let naprej. Če pride študent k delodajalcu z diplomo ali z bolonjskim magisterijem in za seboj nima nobenih delovnih izkušenj, je tako rekoč tabula rasa in ne ve, kaj in kako.

Zdi se mi, da se nove generacije študentov tega zelo zavedajo in že med študijem iščejo priložnostne zaposlitve, kjer pravzaprav spoznavajo, kaj bi jih veselilo na področju študija. Tako vedo, v katero smer se obrniti in hkrati že spoznavajo delodajalce, oni pa njih. Marsikateri delodajalec študentu, ki je delal pri njem, po diplomi ponudi tudi zaposlitev.

Kaj pa starejši, ki bi radi spremenili zaposlitev. Je prepozno za nov začetek?

Nikoli ni prepozno za nov začetek. Predvsem cenim ljudi, ki imajo tudi, ko so starejši, enako delovne energije, idej in ustvarjalnosti. Glede na pokojninski sistem predvidevam, da bomo delali čedalje več, čedalje dlje in nas bo večina delala do konca našega življenja. Koliko bomo delali, je odvisno od naših zmožnosti, predvsem pa se mi zdi, da je dobro, da izkušnje in modrosti, ki smo si jih nabrali, lahko prenašamo na mlajše ali da izkušnje potem lahko prenesemo v kakšnem svetovalnem poslu.

Gotovo pa ne moremo vseskozi le delati. Kako je s počivanjem?

Človeško telo ni le stroj, ki ga podmažemo z oljem, ampak potrebuje kar nekaj počitka. Za najbolj učinkovit počitek se je izkazalo vsaj 14 dni aktivnega dopusta, kjer se posameznik poskuša posvetiti stvarem, ki so mu v veselje. Tudi če mora med dopustom opraviti kakšno delovno nalogo, jo lahko opravi, ampak če ve, da je svoboden v smislu, kdaj jo bo opravil, oddal, da mu med počitnicami urnika ne kroji nekdo drug.

Pripravila: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi