23. 4. 2021, 08:12 | Vir: Cosmopolitan

Izpoved moškega: "Moja punca ima po vsakem spolnem odnosu najbolj nadležno ZAHTEVO"

Profimedia, Obdelava: Cosmo splet

"Ali reees morava to vsakič početi?" se sprašuje in pravi, da v kolikor tega ne naredi, ona dobi panični napad.

S punco sva skupaj tri leta. Je naravnost čudovita – prijazna, pametna in nadarjena. Pravzaprav popolna.

A ima to eno navado, ki me resnično spravlja ob živce.

Vsakič, ko kaj naredi, bodisi skuha večerjo, mi pokaže predstavitev, ki jo je naredila za službo ali pa mi da darilo, se razburi, če mojemu komplimentu ali zahvali ne sledi konstruktivna kritika.

Torej, zmeraj moram reči: "večerja je bila odlična, ampak krompir ni bil najboljši" ali "predstavitev zgleda v redu, ampak barve, ki si jih izbrala, se med seboj ne ujemajo".

In seveda to velja tudi za najino spolno življenje.

Vsakič, ko seksava, se mora končati z mojo kritiko na to, kako se je 'odrezala'. Nikoli nimam nobene kritike! V postelji je naravnost fantastična!

Da bi se izognil prepiru, sem si začel preprosto izmišljevati stvari. Ampak, če sem iskren, me nič ne odvrača bolj kot to, da moram ves čas imeti v glavi seznam laži o tem, kaj bi lahko še izboljšala.

V kolikor je po seksu ne skritiziram, dobi panični napad.

Jaz sem moški in v resnici si želim po seksu le spati. Sicer obiskuje terapevta zaradi določenih težav iz otroštva v povezavi z njenimi starši. Bila sta ljubeča, a hkrati so bili tudi tiste vrste družina, ki mora vedno biti 'najboljša' v vsem. Celo na njihovih družinskih srečanjih morajo zmeraj zmagovati en nad drugim.

Nisem prepričan, če se je o tem pogovorila s svojim terapevtom ali ne. Ko sem jo vprašal, je spremenila temo. Vem, da je prepričana, da je vse v redu – vedno reče le, da preprosto rada ve, kako se lahko izboljša v različnih stvareh, zato da bi lahko bila boljša oseba.

Ne želim je pustiti. Kako naj dosežem, da me bo nehala prositi za to, da o njej govorim slabo?

Vir: Cosmopolitan

 

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev