S filmom režiserja Jurija Grudna Iskre v času: svetovni računalniški podvig, ki ga predvajajo v slovenskih kinematografih, se vrnemo v osemdeseta, kjer sledimo razcvetu Iskre Delte med svetovne velikane informacijske tehnologije in žal tudi njenemu stečaju.
Janez Škrubej, eden od ustanoviteljev Delte, direktor in generalni direktor Iskre Delte vse do njenega stečaja, o stanju na svetovnem trgu informacijske tehnologije med ostalim pravi:
Kako se je lahko tako dobra zgodba, ki jo je Iskra Delta pisala v osemdesetih, končala tako slabo?
Konec niti ni bil tako slab, prehitel nas je razpad Jugoslavije, ravno takrat, ko smo bili na višku in so se nam odpirale Kitajska, Indija in druge dežele. Jugoslavija je razpadala 'sto kilometrov na uro', kar pomeni, da je inflacija leta 1989 bila čez dva tisoč odstotkov in ni bilo možno preživeti. Tudi zakonodaja ni bila takšna, da bi lahko podjetje razdelili na več manjših podjetij, kar smo nameravali.
Izkoristili so situacijo, da nas nezakonito vržejo v stečaj, pri vsem premoženju, ki smo ga takrat imeli. Vendar znanje ni šlo v nič.
Veliko sodelavcev je z znanjem, ki so ga pridobili v Iskri Delti, ustanovilo okrog sto podjetij, ki še danes uspešno delajo. Tako je veliko našega znanja obstalo. Nekateri med njimi so zdaj celo v svetovnem vrhu v posameznih tržnih nišah. V Sloveniji nikoli ne bi bili tako daleč z različnimi projekti, če ne bi šolali toliko ljudi in imeli toliko štipendistov, ki so danes uspešni podjetniki.
Se takrat v vašo uspešnost niso vmešali Američani in jugoslovanski politiki?
To je drugo. V osemdestih letih smo le mi in Američani delali računalnike. Mi smo delali računalnike, ki so bili kompatibilni z ameriškimi, kar pomeni, da smo uporabljali ameriške procesorje, kot danes recimo računalniki Packard, IBM, Lenovo, koristijo Inteleve procesorje in Microsoftov sistemski software (SW). Začeli smo na isti način, le da že pred štiridesetimi leti tako, da so glavni računalniki - Delta 400 in Delta 4000 bili zgrajeni na temelju Digitalovih procesorjev. Digital Equipment Corporation Inc. (DEC) je bil največji proizvajalec tako imenovanih procesnih računalnikov. Svoj software smo uspeli narediti tako, da smo ameriške procesorje skupaj z našim hardwareom (HW) in softwareom usmeril v poslovni del in od takrat direkno konkurirali IBM-u ...
Bili smo zelo konkurenčni, ker smo procesorje kupovali po ameriških cenah in diske iz Japonske. Bili smo največji kupec japonskih diskov v Evropi. Smo pa tudi nudili kompletne rešitve posameznim strankam v Jugoslaviji in Evropi.
So Američani podpirali razvoj računalniške tehnologije v Evropi?
Vso proizvodnjo polprevodnikov, procesorskih in spominskih čipov imajo pod nadzorom Američani. Vse je bilo razvito v Ameriki, proizvodnjo pa imajo na Tajvanu, v Južni Koreji zaradi nižjih cen, zaradi posebnih materialov ter onesnaževanja, ki pri tem nastaja. Še vedno pa skrbijo, da znanje ne pride v sovražne države.
Mar ni Iskra Delta na Kitajskem prva vpeljala računalniško mrežo?
Mi smo naredili svoje, vendar Američani še vedno nadzirajo izvoz določenih komponent na Kitajsko.
Je vse to zaradi nadmoči z informacijsko tehnologijo na vojaškem področju?
Ne samo na vojaškem, predvsem na poslovnem področju. Zdaj večina podjetij posluje digitalno, vse najpomembnejše komponente pa še vedno izdelujejo Američani oz. njihove prijateljske države. V osnovi je ves glavni software, vsa omrežja Twiter, Google ... ameriški, s čimer obvladujejo ves svet. Zdaj so se malo vmešali Kitajci, kar povzroča paniko. Kitajci niso več usmerjeni v delovno intenzivne industrije, temveč v znanje, saj lahko generirajo več inženirjev kot ves svet skupaj.
Drži, da ste prvi osebni računalnik razvili vzporedno z Američani?
Res je, ker prvi IBM PC ni bil narejen v IBM–u, temveč v manjšem podjetju, ki je uporabilo njihovo ime, Intelov procesor in Microsoftov software. Mi in naš Partner smo naredili malo drugače, izkoristili smo tudi Intelov procesor, šli pa smo na drug software in šele kasneje, ko je na Microsoftu in softwaru IBM postal standard, smo tudi mi šli k Microsoftu in kupili njihov sistemski software. Tako smo bili s Partnerjem in osebnim računalnikom Triglav kompatibilni z IBM-om in ostalimi.
V osemdesetih letih smo bili z Američani kar nekako 'skupaj'.
Kar se Kitajske tiče, pa smo tam prvi naredili računalniško mrežo, za katero ni nihče verjel, da bo delovala, tudi Američani ne. Izpeljali smo projekt računalniške povezave med osmimi največjimi kitajskimi mesti za potrebe kitajske policije in ker je delovala, smo po padli pod nazdor vseh obveščevalnih služb, ki naj bi nas 'varovale', da to ne bi prišlo v sovjetske roke.
Je Sovjetska zveza pokazala zanimanje za vaše računalnike?
Sovjetska zveza ni več mogla voditi bitke z Američani glede računalnikov. Morate razumeti, da so računalniki bili v vseh letalih, radarjih, v vseh medicinskih aparatih ... česar Sovjeti niso imeli in Gorbačov se je zavedal, da se brez računalnikov več ne more 'iti'. Danes je podobna situacija. Najprej se začne groziti s sankcijami z dolarjem, potem se bo začelo s čipi. Jutri in že danes je vedno večje povpraševanje po čipih, ki bodo vsaj tako pomembni kot nafta, saj brez teh računalniških komponent nič ne dela. Povsod, kjer imajo Američani svojo vojsko, imajo tudi tovarne računalniških komponent.
Se Iskra Delta nikakor ni mogla izboriti za svoje mesto na svetovni sceni?
Ob razpadu Jugoslavije ni moglo biti drugače. Velike države, kot so Amerika, Kitajska, Slovenije niso priznavale, govorim o letu 1989, priznavali so samo Jugoslavijo.
V Srbiji so ob razpadu Jugoslavije hoteli priti do te tehnologije, ker so se zavedali, da nimajo najbolj pomembne komponente, se pravi računalnikov. Mi svoje tehnologije nismo dali, naša politika tega tudi ni razumela in s tem, ko so nas vrgli v stečaj, smo izgubili tehnološko prednost oziroma je to znanje potem šlo na prafaktorje po celi Jugoslaviji.
Iz tega je nastalo vsaj nekaj dobrih podjetij, vendar tiste ključne stvari, ki so pomembnne za razvoj, so razpadle, obenem so razgrabili vso premoženje in ga razprodali.
Se niso zavedali, v katero smer gre razvoj?
Šele zdaj, po 40 letih, vidijo, da je informacijska tehnologija pomembna.
Je pred 40 leti kdo razumel računalnik? Kje pa. Glavni problem je bil, da ni nihče razumel, kaj delamo.
Danes pa je računalnik povsod prisoten, v mobitelu imate močnejši računalnik, kot je bil naš Partner ali neki drugi računalnik. Danes je vse samo miniaturizirano, v principu pa je vse isto. Pomena informacijske tehnologije so se zavedali le Američani in nihče drug. Tudi Evropa se tega ni zavedala, zato je tudi izgubila vse svoje računalniške resurse. Prenehali so z vso proizvodnjo in propadli, ko so Američani prišli s svojimi cenami na evropski trg. Tako so v Evropi bila samo še ameriška podjetja, ki so zgradila tovarne za sestavljanje računalnikov, s tem, da smo mi delali po svojem sistemu in bili zelo dobičkonosni, ker smo svoje računalnike prodajali po svojih cenah, vendar nižjih od IBM-a.
Ste Američanom postali 'grožnja', ko ste začeli računalnike prodajati izzven Jugoslavije?
Nas so prvi v večjem obsegu spoznali Kitajci, ki so nas videli na sejmu v Zagrebu, kjer smo leta 1984 prikazali računalniško mrežo in vse, kar delamo. Kitajci so se odločili za nas in potem prisilili jugoslovansko vlado, da smo šli v ta projekt, kar se je srečno končalo. Sicer pa so nas opazile predvsem velike obveščevalne službe, ko so ugotovili, kako pomemben je računalnik, ki je povsod prisoten, predvsem v vojaške namene in v gospodarstvu – industriji.
So Kitajci bili zadovoljni z vašo uslugo?
Po letu 1986, ko smo Kitajcem predali računalniško mrežo, je nastal Huawei in vse ostala podjetja, Kitajska se je začela zelo hitro razvijati, predvsem na informacijskem področju. Rad se pošalim, da je Kitajska reinkarnacija Iskra Delte. Pravzaprav je res, ker smo jih mi naučili in jim pokazali kako se to dela. Vse so dosegli v 30 letih in so po mojem v nekaterih področjih celo prehiteli Američane.
Ste razmišljali v naprej, za časa razcveta Iskre Delte, z ustanovitvijo izobraževalnega centra v Novi Gorici?
Od samih pričetkov smo se zavedali, da je izobraževanje ključno, ker smo morali usposobiti ogromno kadra. Mi vsi smo bili inženirji elektronike, prva generacija, ki je leta 1970 diplomirala iz tega področja. Zavedali smo se, da moramo usposobiti ogromno ljudi. Imeli smo srečo, da je propadel hotel Argonavti v Novi Gorici in smo na osnovi ruševin naredili najmodernejši šolski center v Evropi.
Največja neumnost je, da so ta šolski center uničili in v njemu naredili igralnico, ki bi jo lahko naredili čez cesto. Nekdo je moral dati namig, da se uniči izobraževanje, ki je najbolj pomembno. Tega še danes nihče od nas ne more razumeti, mogoče se bo nekoč izvedelo, kdo je za tem stal.
Kaj pa to, da je več kot dva tisoč ljudi ostalo brez službe?
Za nas to ni bil tako velik problem, vsi so nekaj znali in hitro našli nove službe ali ustanovili lastna podjetja, obenem pa s svojimi podjetji pokrivali določene tržne niše, tudi v Ameriki. Tako, da tu ni bilo nič izgubljenega, največja izguba pa je bila zaradi izobraževanje, ker smo imeli vse pripravljeno za izobraževanje Kitajcev, Indijcev, da ne govorim za Evropejce, ki so že prihajali k nam.
Svojo zgodbo ste prenesli v knjigo Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo (založba Pasadena).
Knjiga je izšla tudi v angleščini, prodaja se na Amazonu.
V dokumentarnem filmu Iskre v času je videti, da ste vsi skupaj bili srčni, predani, zagreti ...
Brez tega se ne da delati. Mi nismo gledali na uro, delali smo s srcem. Nihče ni gledal na plačo, imeli pa smo najboljše plače v Jugoslaviji. V službo nismo vzeli nikogar, ki je postavil vprašenje o višini plače. Hoteli smo se dokazati in pri nas se je vsak, ki je imel idejo z neko perspektivo, lahko dokazal. Držali smo skupaj in imeli lasten denar.
Dokazali ste, da slej ali prej pride do uspeha, če skupina ljudi predano in srčno teži k skupnemu cilju, v katerega vlaga svoje znanje in čas.
Brez tega ne gre. Tudi sam na predavanjih, ko me povabijo na nekatere fakultete, povem, da je pomembna ideja in srčnost, da verjameš v to, kar delaš in da si znaš izbrati odlične sodelavce okrog sebe, v tem primeru neuspeh ni možen.
Razen, če pride do prehudih spotikanj in ovir?
To je bila višja sila.
Če Jugoslavija ne bi razpadla na tako grd način, bi potem skupaj z Američani vladali celemu svetu na področju IT-ja. Morate razumeti, da je bil Microsoft, ki je bil leta 1980 manjši od Delte, danes vreden skoraj tisoč milijard dolarjev.
Seveda, če bi šli s takšnim tempom naprej, s tem, da smo takrat zaposlovali po vsej Jugoslaviji, v Skopju, Sarajevu, Beogradu, na Reki ..., povsod smo imeli svoje ljudi, aplikacije so se razvijale po celi Jugoslaviji. Danes vsi delamo s pomočjo računalnika, nobenega dela ni več brez računalnika. Najprej preverimo ali smo s seboj vzeli telefon, saj imamo v teh malih telefonih računalnik plus; povezani smo s celim svetom, obenem imamo na razpolago vse podatke. Narejen je ogromen napredek v miniaturizaciji.
Kam še bo šel razvoj?
Kar se tiče miniaturnosti, verjetno ne več v to smer, glede zmogljivosti pa bo šel predvsem v povezavi s človeškimi organi, predvsem z možgani. Informatika gre tudi v medicino.
Pogrešate takratni adrenalin?
Seveda je bil adrenalin, smo pa bili ekipa in bili so drugi časi. Sam sem kompletno že zdavnaj vse izklopil, tako, da zdaj samo spremljam in uživam v naravi, sem pa vesel, ko mladi uspejo z globalnim prebojem in s kakšno idejo in prehitijp celo Američane.
Ste zadovoljni z uspehi, ki ste jih vi dosegali?
Po prodaji knjige vidim, da se bere po celem svetu, Američani so mi dali idejo, da bi objavili knjigo v angleščini, ki je malo drugačna od slovenske. Vse to, kar danes delajo Kitajci, bi lahko naredili mi, če bi imeli pogoje, kot jih imajo Kitajci.
Vam je zaradi česa iz tistega obdobja žal?
Za nič mi ni žal, ker smo v glavnem uspeli, se pa še vedno dobivamo. Vsakega 25. maja pridejo sodelavci iz vseh koncev nekdanje Jugoslavije in se družimo. Življenje gre naprej, dejstvo pa je, da nas je moja knjiga ponovno povezala. S filmom Iskre v času, Jurija Grudna iz Trsta, ki se je trudil 10 let, da je zbral vso dokumentacijo in dokazal, da je to bilo res. Nekateri bi najraje videli, da smo si vse to izmislili, enim pa je tudi v interesu, da tega ne bi vedeli. Gospod Gruden je film opremil tudi z angleškimi podnadpisi in menim, da ima namen, da se bo film prikazoval tudi globalno.
Ste datum 25. maj izbrali slučajno?
Ni slučaj, 25. maj smo izbrali, ker so takrat vsi prileteli in mislili narediti afero, ker smo Titu za rojstni dan podarili naš prvi računalnik, nihče pa ni verjel, da bo delal. Potem jih je »zadela kap«, ko je računalnik stiskal Titov portret in zraven predvajal jugoslovansko himno.
- VIR: Iskra Delta, Od kotlovnice do industrijskega podjetja, ob 40. obletnici ustanovitve Delte 25.05.1978, mag. Vanja Milan Bufon, univ.dipl.ing.
