Jasna Stošić: »Za LJUBEZEN gre! Šele v njej smo vsi ENO!«

Jasna Stošić je bila zdravnica, strokovna sodelavka v različnih podjetjih, raziskovalka področja integrativne medicine, avtorica več člankov o protibolečinskih metodah, prehranskih dopolnilih in vegetarijanski prehrani, predavateljica, leta 2015 pa je postala tudi ena od dopisovalk Mance Košir v knjigi Darovi minevanja.

Njena pravljica za odrasle in otroke, Jaz vem: Joj, kako boli, je pred dnevi v trdo-oplatničeni knjižici izšla pri založbi Chiara. Z na videz preprosto zgodbo o ježku Brinku, ki se nekega dne prebudi s hudo bolečim smrčkom, je avtorici uspelo na nevsiljiv način predati svojo težko izkušnjo.

Za več čuječne prijaznosti

Jasna Strošić je ob koncu svoje življenjske poti namreč zbolela za rakom. Sredi najhujših bojev s to zahrbtno boleznijo pa je bila neprestano obkrožena z ljudmi, ki so bili neprestano polni (nekoristni) nasvetov, za katere ni prosila. To močno izkušnjo je prenesla v živalski svet.

»Pokojna Jasna Stošić je to drobno, a pomembno knjižico napisala, ko je bila že hudo bolna in ni mogla več prenašati ljudi, ki so ji svetovali, kaj naj je in česa ne, katere čaje naj pije, h katerim terapevtom naj gre in še to in ono, v kar so bili sami prepričani, da bo zanj dobro. Svetovalci je niso opazovali, da bi videli, kako jo boli, kako diha, kako spi, česa se boji, kaj si zares želi, nič je niso vprašali … samo svoje nasvete so neumorno ponavljali. Bila je utrujena od bolezni in takih ljudi. Ona Ona je potrebovala samo prisotnost. Nekoga, ki jo vidi, ki jo sliši. Ki jo čuti. Z njo sedi, kaj reče ali pa molči. Gre z njo na kratek sprehod in je ne spodbuja: ’Daj, hodi še malo, gibanje je zdravo. Potrudi se!’ Ampak z njo sede na klop, ko je utrujena, ali pa gresta nazaj, da se doma uleže na posteljo in zadrem ...« v predgovoru knjižice zapiše avtoričina dopisovalka za lastno knjigo Manca Košir.

Jasnina pravljica, opremljena z ličnimi ilustracijami Dane Terzić, gre zato videti kot svojevrsten apel ljudem, naj se pričnejo že enkrat zavedati, kaj je tisto, kar v najhujših trenutkih hude bolezni ali stiske človek v resnici potrebuje.

Tako kot ježek Binko s hudo bolečim smrčkom na lastni koži spozna, kako nekoristni so za njegovo težavo nasveti veverice, čmrlja, ribice in lisjaka, tudi človek šele v resnični stiski prepozna darilo resnične prijaznosti. Medtem ko je v pravljici te čuječne subtilnosti sposobna šele srnica Lučka, želi avtorica s pravljico opozoriti na prav takšne redke svetilnike moči tudi med ljudmi.

Jasnina pravljica je opomnik vsem tistim, ki nam je lažje deliti nasvete kot sočutno obmirovati ob trpečem, pa tudi za tiste, ki se zato, ker ne zdržimo situacije, ki nas opominja na minevanje in smrt, zatekajo k takšnim in drugačnim floskulam.

Ali bomo z nekaj premisleka ob prebranem namesto zanikanja, ki nas oropa življenja polne pristnosti, drugega pa blagodejnosti sočutja v sobivanju, nato vendarle izbrali ljubezen, pa je še vedno na nas (in vas).

Manca Košir o knjižici Joj, kako boli!:

»Knjižico Joj, kako boli! bi veljalo imeti v predalu z zdravili in jo prebirati ob vseh boleznih duše in telesa, v svojih torbah bi jo morali nositi prostovoljci v hospicu, v bolnišnicah in domovih za ostarele, vzgojiteljice in učitelji naj jo dobijo hkrati z diplomo, medicinske sestre in bratje naj jo poklanjajo zdravnicam in zdravnikom, socialne delavke in delavci naj jo berejo drug drugemu v težkih situacijah, mladi naj si jo podarjajo. Ona njemu: »Želim biti tvoja srnica Lučka, ko ti bo hudo.« On njej: »Trudil se bom, da te bom poslušal in videl.« Žena naj jo da možu, on pa njej s pripisom … glej stran to in to zato in zato …«

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah