Katja Bitenc | 3. 6. 2023, 19:00

Jurij Hudolin: "Če je nekdo idiot, se mu ne da pomagati"

Mankica Kranjec

Pred kratkim je praznoval abrahama pesnik, pisatelj, kritik, kolumnist in prevajalec Jurij Hudolin, ki si je najlepše darilo ob tej okrogli obletnici podaril kar sam: napisal je namreč nov roman Čas lepih žensk, ki je izšel pri založbi Beletrina.

Izjemno berljiv roman, ki vas bo zaradi nepredvidljivih in humornih situacij takoj posrkal vase, je gotovo eno Hudolinovih najboljših del. Glavni junak je Oskar Aracki, ki se preživlja z oddajanjem podedovanih stanovanj in lokala, medtem pa pohajkuje po mestih in se prepušča, seveda, čarom lepih žensk.

Kaj vas vzburja pri pisanju?

Pisanje je nenehno iskanje samega sebe, delo na sebi, predvsem na mentalni arhitekturi. Vendar je pri tem delu pomembno obvladati več veščin, ne le gnesti zanimivo pripoved. Nadzorovati je treba meander reke besed, da jih ne odnese prek bregov, kakor da bi hoteli povedati vse naenkrat. Ko zgodbo primemo za uhlje, je ne spustimo, ker v njej uživamo. Pisanje je kakor ljubezen, nikoli ni na istih čustvenih valovnih dolžinah z avtorjem. Včasih je ustvarjanje bolj zanimivo, drugič manj, vedno pa iščemo perfekcionizem v tem ljubezenskem razmerju. Perfekcionizem zna biti hudičevo naporen in lahko povzroča nevšečnosti, vendar stremeti k temu, pomeni, da boš zanesljivo naredil manj napak.

"Mogoče pretiravam, vendar moram povedati še nekaj zgodb, ki sem jih doživel.  Morebiti zaradi tega, da jih sam ne bi pozabil," pravi junak vašega novega romana. Se strinjate z njim?

Seveda se strinjam. Pisanje romanov je zame predvsem pletenje zgodbe, ki je nekoč nekje bila, recimo, da se je tudi empirično zgodila. Nemara hoja po neshojenem, neznanem, brskanje po zavesti, ki jih podzavest pomaga pri presežkih. Čeprav avtor najbolj pogosto ve, kakšno zgodbo tke in jo želi povedati, ga ustvarjalni proces pogosto preseneti, kar daje presežnost zgodbam, ki jih želimo povedati, da jih ne bi pozabili. Starejši, ko je človek, bolj ga hranijo spomini, nasploh pa se ljudje ne glede na izobrazbo in zanimanja največ ubadamo s spomini, ki nas oblikujejo kot osebnosti.  Ni nujno, da vas lepi spomini oblikujejo v dobrega človeka in obratno; poznam nešteto ljudi z obupno življenjsko zgodbo, ki so izjemno plemeniti, žlahtni.

Matjaž Rušt

Junak vašega romana se imenuje Oskar. Verjetno ni naključje, da je tako ime tudi vašemu sinu, kajne?

Pa gre za naključje. Junaku je bilo najprej ime Cristiano Paulin, vendar smo se z uredniki odločili, da bi ime spremenili, da je preveč eksotično v povsem življenjski pripovedi na vsem nam znanih krajih. Marsikdo bo rekel, da je Oskar Aracki tudi eksotično, vendar sem nekoč človeka s takim imenom v Tel Avivu v resnici spoznal in imam lepe (nenavadne!) spomine na to snidenje. Všeč mi je tako ime in tak priimek. Mogoče banalno, da ni temeljnejšega ozadja, a tako je.

Pa je sin roman prebral?

Sin je roman prebral, saj je bral odlomke na promociji. Vem, da je nekaj prebiral tudi že moja prejšnja objavljena dela, vendar ga tega ne sprašujem. To, kar bo bral, mora biti njegova odločitev, če pa me bo kaj vprašal, pa mu bom kajpak z veseljem povedal, kaj si mislim o čem, ne le o svojem pisanju. 

Je vaš knjižni Oskar bolj podoben vam ali sinu?

Knjižni Oskar iz Časa lepih žensk je podoben le sebi in je literarni lik, zmes neštetih osebnosti. No, reciva, da ima največ mojih lastnosti, če ne drugega, živi v stanovanjih, kjer sem bival ali bivam jaz in druge podobnosti ...

Matjaž Rušt

Ste kdaj v resnici jezni nase, da ste "neolikan državljan"? Tako namreč o sebi razmišlja vaš junak ...

Neolikan državljan ne vem, če sem, nimam problemov z zakonom in večinoma tudi z ljudmi ne, vsaj ne resnih. Pazim, da probleme rešujem sproti, da se ne nabirajo. V mojo družbo ne spuščam ljudi, ki so za moj okus neuravnovešeni, nadležni, najbolj pogosto zaradi tega, ker sami ne vedo kaj hočejo in podzavestno zahtevajo, da jim drugi to odkrijemo, kar največkrat ni mogoče. Če je nekdo idiot, se mu ne da pomagati. No, kakorkoli, to z neolikanostjo je bolj humoreskna literarna prispodoba. 

Vi, tako kot vaš junak, živite malo v Istri, malo v Ljubljani. Kakšne so prednosti in slabosti takega žvljenja?

Res pogosto bivam v Istri, ker so tam najboljši pogoji za ustvarjanje. Imam vse potrebno za to: mir, samoto, dobro klimo in velik vrt. Ljubljana pa je moje rojstno mesto, kamor se vedno znova vračam in pogosto tudi živim. Imeti dve prebivališči je izjemno osvežujoče, sploh če sta oddaljeni le dobro uro vožnje, kakor je to primer pri meni. Kombinacija delnega bivanja v mestu in v zaselku z nekaj hišami med mediteranskim rastjem je zaenkrat najboljša prebivališčna rešitev v mojem življenju. In sploh, če te v obeh čaka knjižnica ... Knjige so pač moje mamilo.

Mankica Kranjec

Svojo zgodbo ste že opisali tudi v avtobiografskih romanih. Koliko pa je resnice v tem?

Znan je pregovor, da je v vsakem pisanju nekaj avtobiografskega, enkrat manj, drugič več, tako da je tudi to precej avtobiografsko. Verjetno sem si za poklic izbral, da bi opisoval svoje življenje in življenja ljudi okrog mene, kakor jih vidim jaz. To se mi zdi gosposki, eleganten poklic.

Se bodo vaše nekdanje partnerice prepoznale v tej knjigi?

Včasih se jaz prepoznam v knjigi avtorja, ki je živel in ustvarjal, v, recimo, osemnajstem stoletju. Če mi je uspelo, da se bo v moji knjigi prepoznal nekdo, ki me ni nikoli videl, ne slišal zame in me nikoli ni bral, potem sem dosegel svoje. Ženski liki v knjigi so splet več karakterjev v enem, niso šablonizirani.

Arhiv Beletrina

Imate radi lepe ženske? Kakšna je za vas lepa ženska?

Seveda imam rad lepe ženske, kdo jih nima? Sploh lepe ljudi ... Še najbolj zanimivo pri vsem tem je, da se vizije in predstave o lepoti z leti spreminjajo. To je največji čar in užitek, zato pravila o neki lepoti, ki bi me najbolj fascinirala, nimam. Pogosto se zgodi, da mi je nekdo všeč šele čez čas in obratno. Slovenski pregovor pravi, da nikoli ne veš, kje te sreča čaka. 

Sicer ste na literarni sceni veljali za pravega Don Juana. Je še tako? Imajo ženske rade pesniške duše?

Ne vem, če sem res kak Don Juan. Tako, kakor živim zdaj, se to ne more reči, pred četrt stoletja sem živel drugače in si je morebiti kdo res predstavljal, da sem Don Juan, kar navsezadnje ni nič slabega. Gre bolj za trič trač, morebiti celo zavist, saj vemo, da moški o ženskah več govorijo, kot pa se dejansko ukvarjajo z njimi. Ženske imajo rade različne moške, nekatere pa tudi pesniške duše. Če bi bil ženska, bi imel športnika.

Kakšno poletje si želite?

Aktivno in navdihujoče.

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec