Kaj storiti v odnosu, v katerem eden od partnerjev čuti, da ga drugi duši (piše: Alenka Lanz)

VPRAŠANJE:

Mož mi večkrat očita, da ga dušim. Pravi, da se vse moje življenje vrti samo okoli njega, da nimam nobenega svojega hobija in bolj malo prijateljic, s katerimi bi lahko preživela del svojega prostega časa. Jaz si želim biti le z njim, on je moja sreča in ne vidim potrebe po tem, da bi bila narazen, če sva lahko skupaj.

On pravi, da na njem »visim« in opažam, da zadnje mesece res postaja razdražljiv, nejevoljen, nič, kar naredim, mu ni prav, potiska me stran in beži od mene. Počutim se žalostno in necenjeno. Verjetno še toliko bolj, ker se mi je to ponavljalo že v prejšnjih zvezah.

Izhajam iz družine, v kateri je bil oče alkoholik in se nikoli ni zmenil zame, mož pa ima posesivno in zelo zahtevno mamo. Tudi ko je bil še zelo majhen, je moral veliko skrbeti zanjo in za kmetijo, ki so jo imeli. Zapletava se v vzorce, ki nama prinašajo le prepire in tihe dneve. Namesto da bi si ustvarjala družino, se samo še oddaljujeva drug od drugega. Tega ne zdržim več. Kaj naj narediva, da nama bo bolje?

ODGOVOR:

Lepo pozdravljeni! Hvala za vaše sporočilo in izkazano zaupanje. Verjamem, da sta se s partnerjem zapletla v čustveni vzorec, ki vaju oddaljuje drug od drugega in vama namesto bližine prinaša prepire, nezadovoljstvo in bolečino. Vsak od vaju v ta odnos prinaša sebe; svoje enkratne darove, talente in sposobnosti.

V vajinem partnerskem odnosu krožijo čustva in energija, prebujajo se želje in potrebe, ki so lahko vezane na sedanjost, pa tudi globoki primanjkljaji, ki izvirajo iz preteklosti.

Kadar rane niso do konca zaceljene, se bodo prebudile v intimnih odnosih. V nas se bo zbudilo upanje, da nam jih lahko partner končno zaceli s svojo ljubeznijo. Bolj kot so rane iz otroštva odprte in nezaceljene, večja je verjetnost, da bomo v intimnih odnosih doživeli izkušnje, ki nam bodo prebudile občutek, kot da se nam bolečine in strahovi spet ponavljajo.   

Gre za vzdušje oz. dinamiko med vama, ki jo čutita z vsem telesom. Telo je najboljši sprejemnik sporočil. Vse čuti in nikoli ne laže. Vi si želite več telesne bližine, po njej globoko hrepenite in si zato želite več časa preživeti s svojim partnerjem. Čutite, kot da vas vsakič odriva od sebe.

Vam je ta občutek odrinjenosti, spregledanosti in nevrednosti že od kje poznan? Zelo verjetno ste ga doživeli že kdaj poprej, zato bi bilo dobro pogledati v te izkušnje, ki so vas oblikovale.

Če ste se kot majhna deklica ob svojem očetu počutili spregledano, zavrnjeno in osamljeno, ste lahko odraščali s hrepenenjem po pozornosti, ljubečih dotikih in toplini, ki bi vam jih lahko dal le oče. On je prvi vzor moškosti. V vaše telo se je vtisnil občutek, kako se to čuti: kako se majhna deklica, kasneje najstnica in ženska počuti ob moškem.

Kakšen vzor je bil on za vas, katera sporočila vam je predal? Kaj vas je naučil o moških, o njihovem svetu?

Ker je bil vaš oče alkoholik, je to pomenilo tudi, da je svojo odvisnost postavil pred odnose s svojimi bližnjimi, tudi vami. Pred svojimi bolečimi čustvi je bežal v omamo. Zaradi pijače nihče od domačih ni mogel priti blizu, sam pa tudi ni zmogel pristne intimne povezanosti z ljudmi okoli sebe. To vam je lahko vtisnilo v telo občutek, da se moškemu ne da priti blizu, in hkrati hrepenenje, da bi nekoč to bližino resnično radi začutili.

Lahko se vam je v telo vtisnil tudi občutek, da ste hitro zamenjana in nevredna, da bi nekdo svoj čas in energijo posvetil le vam. Verjetno vam je moralo biti izredno težko, ko ste opazovala očeta v njegovi odvisnosti.

Otroci alkoholikov v sebi pogosto nosijo ogromno bolečine, sramu in krivde, predvsem pa globok občutek manjvrednosti. Vse to so rane, ki se vam lahko sedaj odpirajo ob vašem partnerju.

Sedaj, ko ste končno spoznali nekoga, ob katerem ste začutili ljubezen, skrb in občutek varnosti, si lahko nezavedno želite, da bi partner zmogel zapolniti tudi ves prazen prostor, ki ga je pustil oče. Partner tega ne zmore, nima te moči, zato lahko nezavedno čuti, da vam nikoli ne bo zmogel dati toliko, kot vi (in vaša majhna punčka znotraj vas) želite in potrebujete.

Tudi partnerju se lahko ob vas prebuja že poznano vzdušje.

Tudi njemu telo nikoli ne laže in trenutno mu sporoča, da doživlja občutek dušenja, kot da mu zmanjkuje zraka oz. prostora. Občutek dušenja je zelo neprijetna telesna senzacija, ki je intenzivna in preplavi celotno telo. Kadarkoli se mu ta občutek prebudi, se lahko zelo ustraši in si želi, da se to neha.

Občutek dušenja se mu lahko prebudi v različnih situacijah ali ljudeh. Lahko ga je doživel, kadar je stopil v kakšen intimen odnos oz. se je ta pričel čustveno poglabljati, pa tudi ob večjih življenjskih spremembah, dogodkih v službi itd. Kadarkoli se počuti ujetega, ga lahko prične dušiti, in vse kar si takrat želi, je svoboda. Četudi trenutno ta občutek najmočneje doživlja prav ob vas, verjetno niste prva ženska, ki bi mu ga že kdaj prebudila.

Pravite, da je vaš partner odraščal ob posesivni in zelo zahtevni mami, za katero je moral skrbeti. Tudi njemu je mama predala sporočila, kako se fantek, kasneje odrasel moški, počuti ob ženski.

Izkušnja o tem, kako je odraščati od posesivni mami, ki je verjetno želela imeti vse pod nadzorom, se je vtisnila v njegovo telo. Lahko mu je ob njej večkrat zmanjkovalo prostora. Lahko so bila njena čustva in potrebe ves čas v ospredju, zato se je temu moral prilagoditi, zanj pa je zmanjkalo prostora.

Tako kot vi ob svojem očetu, se je lahko tudi on ob njej počutil spregledano in manjvredno. Mamo je imel rad in ji je želel v vsem ustreči. Lahko je doživel veliko bolečih izkušenj, ko to, kar je zanjo naredil, ni bilo dovolj dobro. Lahko se je počutil povsem nemočnega, pa tudi jeznega.

Ob nezadovoljni ženski je lahko zanj zmanjkalo prostora, zato je bil v notranjem konfliktu in ujet v neprijetna čustva: od jeze, žalosti, besa, sramu, osamljenosti in še mnogo drugega. Če je ta čustva zakopal globoko v sebe, je lahko postal njihov ujetnik; dobesedno ga lahko sedaj dušijo.

To dušenje se mu sedaj prebuja ob vas. Lahko vas prek otroške prizme ponovno dojema kot še eno žensko, ki je zahtevna, želi biti ves čas ob njem (mu ne daje prostora), vsa njena sreča pa je preložena na njegova ramena.

Če v njemu brbotajo nikoli zares izražena čustva, vezana na mamo, se lahko te močne čustvene energije tudi boji. Vsak, bolj intimen odnos, v katerem bi doživel, da ga bo ženska ponovno povsem posrkala, pa doživi kot ogrožujoč. Glede na izkušnje v otroštvu ga je lahko povsem upravičeno strah intime.

V partnerskih odnosih sta na delu vedno dve silnici: želja po avtonomiji in povezanosti. Oboje mora biti prisotno. Avtonomija nam daje občutek za sebe, z njeno pomočjo ohranjamo našo individualnost, kot tudi počnemo stvari, ki nas razveseljujejo, nam dajejo energijo in prek katere izražamo svojo kreativnost v svetu.

Povezanost nas po drugi strani vabi v odnos, v prepuščanje in izražanje ljubezni, ki lahko dva med seboj globoko poveže in zdravi. To je kot ples, tango dveh teles, zato je dobro pogledati, pri katerih plesnih korakih sta se zataknila in kako bi se dalo naslednjič zaplesati drugače.

To torej pomeni, da se kot par ponovno slišita, začutita in odkrijeta, katere spremembe je potrebno uvesti, da vama bo bolje. Mogoče bo za vas večji izziv, kako ponovno začutiti sebe, brez da ste vezani na partnerja. Verjetno ste imeli kar nekaj dejavnosti in prijateljstev, ki so vas osrečevala, še preden ste spoznali njega.

Dobro bi bilo, če bi lahko spet pričeli razvijati svojo avtonomijo. Tako bo nastal prostor in čas, ki bo samo vaš, partner pa ne bo imel občutka, da ga dušite in da je vaša sreča odvisna samo od njega. Ko bo nastal ta prostor, se bo v njem naravno prebujala želja, da se z vami poveže na bolj zdrav način, če bo le pripravljen nekaj svojih bremen iz preteklosti odložiti in tvegati globljo povezanost z vami. Da pa bi dosegla vse to, morata oba najprej začutiti varnost in zaupanje.

Tu je nekaj smernic, ki vama lahko pomagajo naslednjič, ko se bosta znašla v konfliktu:

• Ostanita v sedanjosti, tukaj in zdaj. Če se bosta zapletala v prepire, ki so se zgodili že dolgo nazaj, ne bosta ničesar rešila.
  
  
• Prepoznajta svoja čustva. Čustva so kot morski val, ki objame obalo in se umakne. Pridejo čez naše telo in minejo. Dajo nam pomembne informacije, vendar mi sami nismo naša čustva. Trenirajta čustveno vzdržljivost, ne da bi obsojala drug drugega za to, kako se počutita. Očitki in kritiziranje drug drugega vama ne bodo pomagali, saj se bosta ujela v zanko branjenja in napadanja. Hkrati je potrebno ločiti vedenje od osebe. Vedenje je lahko neprimerno, pogosto obrambno ali napadalno, toda pod tem vedenjem se skriva vaš partner, ki ima prav tako kot vi svojo bolečino.
  
  
• Prepoznajta vedenje, ki se vama ponavlja. Torej ubesedita krog, v katerega se zapletata, kot tudi posledice, ki navadno sledijo temu. To vama bo dalo potrebno distanco, da vaju dinamika ne bo ponovno posrkala vase. Kot ženska je lahko za vas rešitev že samo to, da vas partner sliši in začuti v tem, kar doživljate, torej da dobite njegov čustveni odziv, zato jasno izrazite svoje potrebe. Partner ima lahko drugačna čustva in potrebe kot vi, zato jih spoštujte. Prepoznajta svojo odgovornost, ki sta jo prinesla v prepir.
  
  
• Ustvarita dovolj varnosti, da bosta lahko spregovorila o globljih čustvih, strahovih in bolečinah. Izrazita drug drugemu svoje potrebe, ne da bi se napadala, kritizirala ali zasmehovala. Tako se bosta lažje čustveno povezala. Nova izkušnja in spoznanje, da lahko naredita tokrat nekaj drugače, vaju lahko kot par naredi močnejša.

Čaka vaju torej kar nekaj dela, ampak verjamem, da bosta zmogla. Če bosta začutila, da je vsega le preveč, pa poiščita pomoč strokovnjaka. Vama želim prijetno odkrivanje drug drugega ter vse lepo na vajini poti!

Se tudi vi trenutno soočate s kakšno življenjsko stisko? Morda tudi vam lahko pomaga nasvet zakonske in družinske terapevtke Alenke Lanz. Vprašanje ji lahko zastavite prek elektronske pošte, tako da ji pišete na: info@alenkalanz.si. V naslov obvezno napišite Za Metropolitan. Odgovor bo javno objavljen na metropolitan.si.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc