Kako ponosni smo, ko poznamo nekoga, ki mu je uspelo stopiti na samostojno karierno pot. Iz nič dvigniti mini podjetje. Pa ne vedno toliko, ker smo veseli zanje. Včasih skoraj bolj zato, ker to pomeni ugodnosti in priznanje tudi za nas. Vsaj tako smo si zamislili.
"Si videl, da je v mestu nov lokal?"
"Ja, moj kolega ga ima."
"Uuu, potem ti ni treba plačevati pijač in vstopnin za dogodke?"
"Vau, kakšne čudovite torte ustvarja! In prisega samo na neke naravne sestavine. Misliš, da je draga? Mi bo že dala kaj ceneje, če ji rečem. Morda lahko uporabi manj kakovostne sestavine ali pa ne izda računa, da bo nižja cena."
"A tista tvoja kolegica še poučuje jogo? Misliš, da bi mi lahko 'zrihtala' zasebne ure na domu zastonj? Bom dala na Instagram, da je dobra!"
"Glej, tale ročno izdeluje unikatne dodatke za dom iz slovenskega lesa! Misliš, da se me še spomni iz osnovne šole? Ji kar napišem, če mi da kakšen popust …"
"Kdaj pa potrebujete tistega fotografa za dogodek? Poznam enega fanta, ki dela vrhunske fotografije, če želite, zraven posname še video celotnega dogodka in vse to čez noč obdela, zmontira ter zjutraj dostavi. Mislim, da mu ne bo nič težko narediti zgolj za referenco ..."
Ok, saj razumete, kam grem s tem.
Za reference. Za prijatelje. Za znance znancev. Zastonj.
Kaj pa za položnice, prispevke državi in stroške dela? Kaj pa za njihov čas, trud, material in izkušnje? Za njihov kruh?
Kako je mogoče, da se reference in plačilo v glavah nekaterih izključujejo? Je referenca dobra zgolj, če si nekaj naredil zastonj? Mar ni dobra referenca rezultat dobrega dela, storitve, produkta, ne pa podhranjene cene oziroma kar brezplačnosti?
Je res tako nemogoče človeku pošteno plačati za opravljeno delo in ga zraven nagraditi še z lepo referenco, sploh kadar smo z delom še posebej zadovoljni? S tistim všečkom na Facebooku, petimi zvezdicami in priporočilom?
Mali podjetniki na začetku svoje karierne poti so v tej zgodbi poseben primer. Za uspešen zagon je poleg začetnega kapitala, vizije in poguma namreč pomembna prepoznavnost, opaznost na trgu in seveda stranke, kupci, uporabniki. Ja, priporočila od ust do ust so najlažja pot. In reference so zlata vredne. Veste, kaj je v začetku poslovne poti še bolj zlata vredno? Denar. Pošteno plačilo. Brez izjem.
Tako fino se je potrepljati po prsih, ko tema v družbi pride na tistega Matevža, ki je zadnje čase po vseh naslovkah medijev na račun uspešnega zagonskega podjetja, ki je zraslo – kakopak – v garaži njegove mame. In kar tako malo čez noč. Tistih neprespanih noči pred to odločilno nočjo pač ne štejemo.
"Ja, jaz ga poznam! Pred leti smo pred blokom skupaj metali na koš ..." je tista ponosna pohvala samemu sebi, da imaš nekaj s človekom, ki mu je uspelo. Bolj kot ponos nanje nas prevzame ponos nase, da tega človeka poznamo.
Kot da se je z njegovim uspehom povečala naša pomembnost. In še bolje, ker to pomeni, da morda kaj od tega lahko dobimo zastonj. Saj veste, ker smo prijatelji. Kar šteje tudi, če smo z njimi v življenju spregovorili zgolj pet stavkov.
Seveda, tudi sama imam posebno zadoščenje v tem, ko nekaj v trgovini dobim ceneje. Kdaj se razlika v ceni občutno pozna in olajša shajanje z osnovami skozi mesec. Pogosto pa je zgolj nateg. Že tisti psihološki oglaševalski trik, ko zagledamo prečrtano eno ceno in z rdečo napisano drugo, četudi je razlika med njima 10 centov, nam prepogosto zadostuje.
V teh primerih kdaj takšno stvar celo kupimo, čeprav je sploh ne potrebujemo. Ker je pač ceneje in se "res splača". Kdo bi nas razumel.
A smešno, naše predstave, kateri popust se nam zdi samoumeven in kje ne bi nanj niti pomislili, razen če ga ponudijo sami, so čisto pomešane.
Smo že kdaj pri najboljšem sosedu na blagajni vprašali, če je tole res čisto zadnja zadnja cena? Ali gre morda skozi še kakšen popust na lepe oči? In ali pričakujemo, da bodo v novi Ikei, ko se odpre pri nas, najprej en mesec vse razdelili zastonj? Saj veste, za referenco.
Seveda ne.
Zakaj se nam torej to zdi samoumevno pri malih podjetnikih, ki v svojem delu pustijo dušo in pri prvih poslovnih korakih pogosto tudi večino svojih prihrankov, ne pa v velikih mašinerijah z velikimi dobički?
Ker je lažje stisniti male ribe in se pustiti pojesti velikim?
Pravi prijatelji vedno dobijo ceno s popustom. In hkrati pustijo napitnino.
Pa ne razumimo se narobe. Seveda ni naša dolžnost, da bo posel naših prijateljev in bežnih znancev cvetel na račun tega, da jim bomo pokupili vse, kar dajo ven, plačevali redno ceno in brez izjem v roke stisnili napitnino. Uspešnost posla je na njih.
Zavedanje, da vsaka samostojna podjetniška pot predstavlja določeno tveganje in lahko ob nespametnih potezah odnese več kapitala, kot ga je nameraval pridobiti, je na podjetniku samem. Postavljanje realne cene za storitve, ne da bi imeli z delom, materialom in po plačanih prispevkih več stroškov kot prihodka, prav tako. Je pa lepo, če mu tega finančnega tveganja ne povečujejo vsaj njegovi prijatelji.
Zadnjič sem pri bivši sošolki za darilo drugi prijateljici naročila uhane, ki jih izdeluje ta bivša sošolka. Sošolki sva bili do tretjega razreda. Kakšnih 20 let nazaj. Skratka, daleč.
Izdeluje jih ročno, tudi po naročilu in iz materialov, ki niso plastika iz Aliexpressa. Ker barvne kombinacije, ki sem jo želela, ni imela na zalogi, mi jih je naredila praktično čez noč. In že to ne verjamem, da je normalna praksa.
Cenik ima objavljen na spletni strani, zato mi je bilo jasno, koliko bom zanje plačala, računala sem celo na dodaten strošek zaradi dela po naročilu in v zadnjem hipu. In ko mi je sporočila, da so uhani pripravljeni, mi je povedala tudi ceno. S popustom.
»Oprosti, nižje res ne morem,« je rekla grenko, kot da jo je sram za to, da mi sploh računa in to preden sem se sploh odzvala na številko, ki je bila že tako nižja.
Se to res ona meni opravičuje za "premajhen" popust, za katerega je nisem niti prosila?
Mar ni noro, da se prepogosto tudi ti mali podjetniki celo čutijo dolžne prijateljem spustiti ceno? Zakaj ne bi bilo samoumevno, da takšni prijatelji prav zato, ker so prijatelji, za njihovo storitev plačajo po redni ceni, še več – zanjo pustijo napitnino?
Se to res sliši kot narobe svet? Niso prav prijatelji tisti, ki naj bi bili najbolj goreči podporniki?
Ker če takšna prepričanja preračunate v dobiček, to nima nobenega smisla. Popust za denimo 20 odstotkov, ki vam ga da prijatelj, vam ne bo bistveno in življenjsko olajšal nakupa. Sploh, ko gre za unikatne izdelke, ki so načeloma nekaj, česar ne kupujemo vsak dan in ne spadajo med stvari, ki jih potrebujemo za osnovno preživetje.
Medtem ko teh 20 odstotkov, ki jih mali podjetnik izgubi na račun vas in v dveh mesecih še pri dvajsetih drugih znancih, v seštevku sploh ni več zanemarljivih.
Če poslujete s svojimi prijatelji, ker bo tako ceneje, niste ravno njihovi prijatelji.
S temi mislimi ne želim malih podjetnikov prikazati kot stradajočih umetnikov, ki se borijo iz meseca v mesec. Nekateri se. In ti bi morda počasi morali razmisliti o novi poslovni strategiji. Številnim pa posel resnično cveti. In to jim iskreno privoščim. Samoiniciativnost, samodisciplina, vizionarstvo, vztrajnost, delovne navade in kreativnost ter "jajca" - pardon - pogum, ki jih samostojna poslovna pot zahteva, so občudovanja vredne lastnosti.
Zato si želim, da tudi takšnih malih rib ne bi hranili z drobtinami in jih ob vsaki priložnosti poskušali stisniti za plavuti. Za to ribo niste kupec številka tristo. Ste človek, ki bo nov lastnik nečesa, česar se je dejansko dotaknila.
Takšne prijatelje in druge male podjetnike sicer lahko podprete na več načinov, kot zgolj tako, da zanje sami zapravljate svoj denar. To, da jim pomagate prodreti v svet, je lahko povsem brezplačno. In za tako podporo vam znajo biti še najbolj hvaležni.
Tudi to, da na svojem Facebook zidu objavite povezavo do majhnega podjetja sošolke iz osnovne šole, čeprav je niste videli že 20 let, bo obema prineslo veliko več sreče, kot deljenje lažne "nagradne igre" za brezplačno vinjeto, ki je v resnici običajna spletna prevara.
To, da o teh krasnih izdelkih, ki jih ustvarja znančeva znanka, poveste tudi sosedi. To, da kdaj stisnete všeček pod njegovo najavo, da je zunaj nova kolekcija lesenih mizic. To je edina brezplačna referenca, ki ima kaj smisla. Brezplačna v smislu, da ni prinesla stroškov nobeni strani.
In to je tista podpora, ki si jo prijatelji med seboj zaslužijo. To je podpora, ki si zasluži popust.
*kolumna je bila objavljena februarja 2020
