Vse bolj se kaže redefinicija klasične ekonomije obsega, eksponentne rasti pridobivanja plusa na račun minusov večine. Tudi o tem smo govorili z Jerco Legan Cvikl in Janezom Škrabcem.
Janez Škrabec: »Leto 2050 se oblikuje že danes. Ne ukvarjam se s projekcijami, moja odgovornost je moje ravnanje v tem trenutku, z načelnostjo v stvareh, ki sem jih tule povedal (v dvojnem intervjuju z Jervo Legan Cvikel, objavljenem v aktualni številki slovenskega Playboya, op. p.), z zavedanjem, da si delimo isto usodo in da si vsak zasluži za svoje delo ustrezen odnos in plačilo. In če je v meni še kaj tistega najstnika, ki se je kregal z dedom, zdaj pravi, da urejena družba ne more čakati le na sočutje. Tehnološke, strukturne in bivanjske probleme se namreč rešuje sproti in v občo korist: mladi z odnosom do trajnostnih pristopov na različnih ravneh kažejo v pravo smer.«
Jerca Legan Cvikl: »Za Slovenijo kot zrelo družbo bi bil skrajni čas, da po vseh stoletjih podrejenosti in odvisnosti prizna obstoj družbenega vrha, sestavljenega iz sodobnih strateških elit. V mislih imam vidne in vzorne predstavnike gospodarske, akademske, politične, kulturne, medijske, športne, vojaške in verske elite. Družba brez trdnega jedra, sestavljenega iz omenjenih elit, ne more biti resna in konsistentna tako v notranjih odnosih kot v relaciji do drugih družb. Žal so pri nas izrazi elita, elitno in elitizem malodane žaljivke oziroma pejorativne oznake za vse, ki so se bili pripravljeni izpostaviti, ki so se odrekali, ustvarjali, tudi garali ... in jim je tako ali drugače v nekem življenjskem trenutku uspelo zlesti iz družbenega povprečja. Seveda moramo biti pri definicijah izjemno pazljivi, da ni vsak predstavnik omenjenih družbenih skupin tudi ustrezen predstavnik sodobne elite. Ko bomo postavili temeljna merila za elitizem, ki v tradicionalnih družbah obstajajo stoletja in jih v Sloveniji pravzaprav še nikoli zares nismo, bomo lahko določili, kdo je takšen predstavnik slovenske elite, ki predstavlja želene družbene norme, na svoj način skrbi za blagostanje vseh in nas povezuje v narod z neomajno zavestjo in visoko pripadnostjo. Nadejam se, da jih bomo do leta 2050 prepoznali še več kot danes in da bodo postali naši vodje in gonilna sila naše male sredine, na katere bomo brez predsodkov ponosni in s pomočjo katerih bomo v prihodnje (p)ostali sanjski narod na najlepšem koščku našega ljubega planeta.«
Dr. Lucija Mulej je intervjuvanca vprašala o semantični ekonomiji, o ekonomiji obsega in uvida. O duhovnem kapitalu in notranjem ognju, ki poganja vse naše svetove, od intimnih do čisto racionalno pragmatično poslovnih. O sočutju in skrbi za uboge in pomoči potrebne, ki so izgnani iz modernih sofisticiranih tehnoloških sistemov.
