Z mag. Katjo Kraškovic, pod katere budnim očesom deluje in se razvija GEA College, smo spregovorili o izzivih izobraževanja, podjetništva in življenja na splošno tekom aktualne pandemije. Navdušila nas je s svojim neuklonljivim optimizmom.
Ga. Kraškovic, v svoji karieri nizate zanimive prebojne uspehe. Od investicij, borze do izobraževanja in ustvarjanja zanimivih razvojnih programov podjetništva, če naštejemo le nekatere. Kako bi našim bralcem predstavili GEA College, ki ga vodite?
GEA College smo sodobna, butična poslovna šola, kjer učimo veščin podjetništva, managementa in marketinga. Že več kot 30 let spodbujamo podjetniško miselnost. S pomočjo učiteljev in učiteljic z bogatimi praktičnimi izkušnjami iz gospodarstva učimo predvsem uporabna poslovna znanja, ki študentom preko praktičnih primerov iz realnega sveta omogočajo, da kreirajo svoje ideje in samozavestno vstopajo na trg dela. V ta namen se tudi veliko povezujemo s slovenskimi podjetji in te vezi so zlata vredne za vse deležnike, saj so na drugi strani tudi podjetja vključena v izobraževalni proces in razvijajo kompetence in znanja, ki jih bodo v bodoče potrebovala. Z našimi študentkami in študenti gradimo osebni in dolgoročni odnos, ki ga nadaljujemo tudi po končanem študiju. V ta namen ponujamo podjetniško podporno okolje, ki ga sestavljajo podjetniški Inkubator, karierni center ter mednarodna pisarna, ki študentom močno olajša začetne karierne korake ter jim kasneje pomaga na podjetniški poti. Naša želja je, da so ob zaključku študija pri nas študentke in študenti drugačni, inovativni, drzni, podjetni in tako prepoznavni.
V času pandemije s koronavirusom ste se tudi na fakulteti srečevali z različnimi izzivi. Kljub vsemu pa ste se odločili, da boste za prihodnost ponudili tako online kot klasičen način izobraževanja, drži?
Ta čas je bil poseben in poln izzivov, pa vendar je prinesel tudi priložnosti. V takih trenutkih je ključno, da se hitro in učinkovito odzoveš, tako da smo lanskega marca študij uspešno preselili na splet. Seveda so nam pomagale izkušnje, saj to obliko študija izvajamo že na višji šoli in je bila to pravzaprav odlična priložnost, da jo preizkusimo še na fakulteti. »Test« smo odlično opravili, kar so izrazili tudi študentje.
Poleti smo se nato lahko posvetili iskanju dolgoročnih rešitev, saj je bilo očitno, da se bo pandemija nadaljevala tudi v jesen in dlje. Naša najpomembnejša zaveza je kakovosten študij ne glede na obliko. Vsekakor je pomembno, da ohranjamo tudi klasično izvedbo, ker smo si med seboj različni in nekaterim ustreza en način študija, drugemu drug. Ugotovili smo to, kar smo že vedeli – da lahko veliko stvari naredimo tudi na daljavo in zdaj naši študentje lahko izberejo tudi e-študij.
V času pandemije se je razprava o lažnih novicah in ljudeh, ki so strokovnjaki po že dveh klikih, zaostrila. Kako sami gledate na pojem profanizacije in pavperizacije populacije v kontekstu znanja in ustreznih kompetenc?
Ja, to je dilema sodobnega časa, ki prinaša izjemen dostop do informacij, ki pa po kakovosti niso nujno primerljive med seboj. Poplava lažnih informacij (fake news) tudi zagotovo ne pomaga, a vseeno je to tudi priložnost, da se naučimo kaj novega oziroma se naučimo ločevati prave informacije od tistih z neko drugo agendo. Sama sem velika zagovornica poglabljanja v področje, ki ga želiš usvojiti in razvijati. Potrebnega je veliko branja in raziskovanja. Vem, da je v tem našem drvečem svetu to težje kot je bilo nekoč in da smo postali bolj površinski in instant. A sem optimistka, saj imam priložnost govoriti z mladimi generacijami, ki prihajajo v naše klopi, in vidim, da jih zanima razvoj njihovih talentov in učenje, ki ta razvoj spremlja.
Torej je za dolgoročni spomin ključnega pomena, da redno študiramo in smo kos naporom, ki jih pridobivanje znanja zahteva. Se vam današnje generacije zdijo kos tem izzivom in zahtevam, ki jih vsaka klasična ekspertiza zahteva?
Znanstveno je dokazano, da lahko pridemo do kvalitetnega in dolgoročnega znanja na način postopnega učenja in akumuliranja znanja. Pri tem pa je spanje ključnega pomena, saj iz kratkoročnega prenese vse potrebno v dolgoročni spomin. Tako nam kampanjsko učenje pred izpiti praktično ne koristi, ker bomo večino tega pozabili. Namreč informacij smo tako naenkrat dobili preveč, spimo premalo in ta prenos iz kratkoročnega spomina v dolgoročnega se ne zgodi. Še vedno verjamem, da se ne učimo za izpite oziroma ocene, ampak zato, da bomo znali in lahko to znanje v življenju uporabili.
Zelo spodbujam branje knjig, na GEA College imamo zdaj tudi GEA College Book Vlog z našo knjižničarko Veroniko Potočnik, ki preko video vsebin študentom predstavlja zanimive knjige.
Branje je namreč ključno za razvoj določenih kognitivnih procesov v naših možganih in vpliva tako na produktivnost v kasnejših letih kot tudi na zbranost in osredotočenost, ki jo namenjamo določeni nalogi.
Vemo, da so mladi danes izpostavljeni drugačnim impulzom kot smo jim bili mi in ravno ti jih spodbujajo k hitrim odgovorom, ki pa niso vedno dobri. Zgolj digitalne oblike prebiranja in vsi impulzi, ki jih pri tem dobimo, povzročajo, da se ne uspemo osredotočiti na neko stvar za dalje kot nekaj minut, sekund. Verjamem pa, da bomo z različnimi spodbudami in primeri dobre prakse nekatere stvari spremenili in prilagodili, da se bomo kot družba razvijali in (kakovostno) učili.
Na katerih vrednotah moramo graditi v prihodnje, če želimo družbo prepeljati do ciljev, kot so trajnostni razvoj, skrb za okolje in gradnja trajnega znanja?
Verjamem, da je znanje / vedenje prva vrednota, ki nas bo pripeljala do tega, pa ne zato, ker vodim šolo, ampak zato, ker bomo le na takšen način te cilje uresničili. Torej, pomembno je, da razumemo, zakaj to počnemo, kako lahko vizije uresničimo in kaj se zgodi, če delamo stvari narobe. Vedno je enostavneje dosegati cilje, če veš, zakaj jih uresničuješ, če za tem stojijo relevantni argumenti in znanje o nečem, kot pa če tega ni. Prav tako spoštovanje drugih, našega planeta in vsega, kar smo ustvarili. Veliko dobrega smo ustvarili, pa s tem tudi veliko slabega naredili za nas same ali naše okolje. Nenazadnje moramo gledati širše od stalne visoke rasti podjetij in dobička, seveda mora biti tudi to, da lahko dostojno živimo, vendar zmerno in v ravnovesju z naravo, z vsemi deležniki in sami seboj. Smo poslovna šola in mlade učimo tudi, kako voditi svoj posel, pa vendar moramo vedno gledati dovolj široko, da lahko shajamo z naravo. Verjamem, da je zdaj pravi čas, da se na omenjeno problematiko še bolj osredotočimo. Veliko odličnih spodbud že obstaja, želela bi si, da bi jih čim več tudi sistemsko implementirali, posamezniki pa moramo seveda pri tem aktivno sodelovati. Električni avtomobili so npr. že kar dolgo časa vroča tema, a ne smemo staviti zgolj na to, saj je veliko področij, ki ponujajo morda še bolj trajnostne rešitve. Gre seveda za proces učenja in sproti spoznavamo, kaj je dobro in kaj ne. Močno navijam za vse nas in za naš planet!
Kako daleč smo še od optimalnega, če to sploh obstaja, trajnostnega modela oziroma načina življenja in seveda podjetništva navsezadnje?
Težko odgovorim, na kateri točki se nahajamo, vem pa, da se stvari premikajo v to smer. Dovolj hitro? Morda ne, ampak navsezadnje ima lahko vse skupaj učinek snežne krogle, in ko bomo dosegli dovolj veliko kritično maso somišljenikov, bo steklo še hitreje. Pred nedavnim smo na GEA College organizirali online izobraževanje Leadership 4.0, kjer smo gostili 5 strokovnjakov, tako tujih kot domačih, z različnih področij. Rdeča nit je bila, kot že samo ime nakazuje, voditeljstvo v četrti industrijski revoluciji, torej v tehnološkem razcvetu. Spraševali smo se, kakšni naj bodo voditelji jutrišnjega dne, ki bodo »potegnili voz« za seboj in svet postavili na prave tirnice. No, morda nekoliko pretenciozno zveni, ko rečem, da bodo podjetniki oziroma voditelji podjetij in organizacij »rešili« svet, da in nedvomno imajo lahko ogromen vpliv. Leadership 4.0 nam je postregel z odgovorom, da bodo to predvsem tisti, ki bodo svoje organizacije in podjetja trajnostno usmerili, uspešno izpeljali transformacijo od ne trajnostnega k trajnostnemu in obenem uspeli na isti čoln povabiti vse deležnike. Torej, več kot očitno je, da zavedanje obstaja in vedno več nas je, ki se usmerjamo trajnostno.
GEA College kot fakulteta za podjetništvo v slovenski prostor vnaša številne sveže ideje. Katere so vrednote in cilji, po katerih se ravnate ob samem študijskem procesu kot sicer?
Kljub temu, da smo majhni, skušamo s sodelovanjem z gospodarstvom, učitelji in študenti poiskati nove poti in ustrezne načine poučevanja ter razvijati programe za prihodnost, ki prinašajo mladim možnost zaposlitve. Velikokrat je težko, vendar verjamem, da je vztrajnost ključna, ki pripelje do rezultata, seveda ob spremljavi tega, da verjameš, da je to kar delaš, dobro zate in okolje. In da si pri tem navdihujoč in strasten. Veliko poudarka dajemo razvijanju in spodbujanju podjetniške miselnosti ali podjetnosti, stremimo pa tudi k drugačnosti, inovativnosti ter odličnosti v vsem, kar počnemo. Naši cilji so smeli in želimo postati prva asociacija, ko nekdo pomisli na podjetništvo, podjetnost, podjetniško miselnost, praktično znanje in inovativnost.
Nekje ste omenili, da se mora način poučevanja in podajanja znanja spremeniti, ter da je učenje trud in da se ljudi, ki so nosilci znanja, premalo spoštuje in upošteva.
Včasih se res zdi, da ljudje dajemo občutek, vsaj navzven, da smo prepričani v lastne kompetence, ki pa jih včasih nimamo in se hitro »spoznamo« na področja, na katera se ne. Stvari so bolj kompleksne, mar ne? Verjamem, da za vsako delo, ki ga nekdo opravlja, če želi biti uspešen, etičen in prepoznan, vlaga zelo veliko truda, časa. Zares se mora veliko naučiti, izkusiti in šele potem doseči fazo, ko delo zares opravi dobro. Še posebno to drži v poučevanju. Brez večletnega raziskovanja in proučevanja področja, ki ga poučuješ, brez radovednosti, da na svojem področju odkriješ vse in še več, napišeš tudi nove ugotovitve, težko druge dobro poučuješ. Seveda pa ne smemo zanemariti tudi pedagoških spodobnosti poučevanja. Nekako pa se zdi, da v tem hitrem svetu nekateri mislijo, kot sem že večkrat izpostavila, da se da na hitro priti do poklica, v katerem bomo dobri. Vse to, kar nekdo naredi, napiše, razišče in o čemer ima izkušnje, ki jih predaja drugim kot učitelj na primer, igra ključno vlogo. A včasih tudi študentje menijo, da to ni pomembno in se takšnega strokovnjaka ne spoštuje kot nekoga, ki je že veliko dosegel v življenju.
Kam se torej usmerjamo kot družba in posamezniki?
Sem optimist po duši in nikoli ne obupam, zato tudi vodim šolo, ker verjamem, da lahko s poučevanjem marsikaj spremenimo. Včasih opažam, da kot družba pri svojem delovanju opuščamo pomembne vrednote, ki so osnova vsega, kot so spoštovanje, poštenost, etičnost. Želela bi nekoliko več potrpljenja in vztrajnosti, da nekaj dosežemo, in da ne bi želeli vsega takoj in zdaj. Dajmo ceniti, kar imamo, kar nam je danega in najti lepoto v majhnih stvareh, ki v življenju v resnici pomenijo veliko in prinašajo radost.
Prepričana sem, da nam bo v tem uspelo in da bomo kot družba našli skupno pot, na kateri bomo solidarni, radovedni in empatični. Navsezadnje smo to že neštetokrat dokazali, da znamo in zmoremo!
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
