Zakaj pogosto nič ni prav? Ste novoletna praznovanja končali z nekaj odvečnimi kilogrami, utrujeni od žurov in s telesi, prepojenimi s pijačami. Se morda krivite in izdelujete načrte, kako se boste postili ali hujšali? Ni potrebe. Resnično je ni. Poglejte na težavo še skozi druga očala.
Med prazniki je bilo dobrega v izobilju, a kljub temu pride slaba vest, ker ni bilo prave mere. Tudi preveč slastnega lahko obremeni in je nezdravo. Nekateri med vami morda ravno sedaj s sabo sklepate dobre zaveze, da boste sklestili odvečne kilograme in razstrupili telo prevelikih količin popitega alkohola.
Ne skrbite preveč in se ne obremenjujte. Prihaja čas v naravnem letnem ciklusu, ko je dobrodejno razstrupiti telo. To je štirideset dni pred Veliko nočjo. Za tiste, ki vas motijo mejniki iz krščanskega sveta, določite štirideset dni pred vzbrstitvijo rastlin v naravi, recimo na začetku marca.
To je čas, ko se narava pripravlja, da bo pognala v nov letni ciklus, ozelenela, zacvetela in obrodila sadove. Bodite v njenem ritmu. To je čas, ko boste z detoksikacijo telesu najbolje pomagali, da doseže najboljšo fizično pripravljenost in v sebi okrepi zdrave sile za nov zagon v naslednji letni ciklus. Mnogi se v tem času postijo ali razstrupljajo.
Imeti pravo mero je v življenju pomembno, je modrost, a tudi malo nihanja sem in tja ne prinaša hude škode.
Kdor ima v svojem domu prevelik red lahko otrdi, okosteni, zapade v pomanjkanje spontanosti in ustvarjalnosti, živi s preveč nadzora nad svojim življenjem. Kdor ima prevelik nered, lahko postane razpršen, brez fokusa, nezmožen doseči zastavljene cilje. Oboje, nered in red, sta v pravi meri potrebni in pomembni življenjski vsebini.
Tako je tudi z užitkom in njegovimi posledicami. Po celonočni zabavi imamo lahko glavobol in po prenajedanju zamaščene obloge in odvečne kilograme. Takšni pač smo! To nam pustijo praznovanja. A smo se imeli prijetno. Zakaj potem pogosto nič ni prav? Zakaj velikokrat vidimo le tisto, česar nimamo ali pa tisto, kar nas moti? Zakaj je v ospredju naše pozornosti to, po čemur hrepenimo?
Nedavno sem se udeležila poučne delavnice, na kateri so se razgalili različni odnosi z mamami, bolečine, ki so iz njih nastale, rane in tudi hrepenenja. Tisti s posesivnimi mamami, ki so bdele nad njimi in nad vsakim njihovim korakom, se vtikale v njihova življenja in jih nadzorovale, so hrepeneli po miru, svobodi, mejah, nedotakljivosti svojega notranjega prostora.
Pretirano pozornost in aktivnost mam so doživljali zadušljivo, kot nekaj, kar jih ovira in onemogoča. Na drugi strani so bili tisti, ki tega niso imeli. Joj, kako so tem prvim zavidali! Kaj bi dali za prgišče takšnega vtikanja, saj so dehidrirani od neljubljenosti in zanemarjanja, pomanjkanja pristne pozornosti. Vsi v skupini so imeli bolečino, vsi solze. In bili bi presrečni, če bi mogli izkušati ščepec tistega drugega.
Pogosto se pozorno osredotočamo na tisto, česar nimamo. Trudimo se doseči ta nedosegljivi cilj. Ko se takšna hrepenenja krepijo čez mero, se prevesijo na škodljivo stran. Začnejo nas obvladovati, usmerjati, voditi, določati. Postanemo čedalje bolj nezadovoljni.
Nezadovoljstvo je energija ran sodobne družbe. Ne izbira družbenih slojev. Je stanje duha zahodnega človeka. Absurdno, da je toliko nezadovoljstva ravno v zahodni družbi blagostanja. Ker tu sploh ne gre za blagostanje, kajne? Vsega je dovolj za vse. Gre za pohlep, ki to družbo poganja.
In če ni pohlepa, so čustvene rane tiste, ki sprožajo nezadovoljstvo. Zaradi čustvenih ran imamo globoko, nikoli izpolnjeno in zadovoljeno potrebo po tem, da smo cenjeni in upoštevani. Zato si prizadevamo za naklonjenost drugih. Da pa vemo, kje nam je mesto na lestvici cenjenih in upoštevanih, se z drugimi primerjamo.
Iz dela tega primerjanja nastaja zadovoljstvo, saj imamo več kot drugi, bolj uživamo, smo lepši, bolj pametni in z več nagradami, sočasno pa tudi nezadovoljstvo, saj je mnogo drugih, ki so boljši, uspešnejši, bolj pametni, bolje preskrbljeni, z boljšimi partnerji in bolj pametnimi otroki.
Facebook je poligon za primerjanje z drugimi. Platforma zanj. Problem tega našega početja pa je v tem, da smo pomembni le takrat, če so drugi manj pomembni. Med enakimi in v enakosti potrebe po dokazovanju ni, le zakaj bi bila?
Velik del Facebookovih objav je kot mahanje z zastavico za pozornost: poglejte, tu sem, poglejte, kako sem lepa (lepša od povprečja), poglejte, kako uživam (medtem ko ste vi doma), poglejte moje uspehe (ki jih vi ne dosegate), poglejte moje domislice (ki jih vaša bistrost in pamet ne zmoreta).
V indijski vedski, jogijski duhovni tradiciji (in tudi budistični) je eno od ključnih načel načelo »mirnega sprejemanja« (equanimity). V slovenskih prevodih ga boste našli tudi v izrazu »enakodušnost«. Gotovo poznate sledečo zen zgodbo (op. p. zen zgodbe so kratki izseki iz življenja menihov s poanto življenjske modrosti).
Menihu vaščani prinesejo otroka in ga nahrulijo, da je njegov. Menih reče prav in ga sprejme. Skrbi za otroka in ga vzgaja, neguje in uči. Otrok raste in čez leta se vaščani vrnejo. Otrokova mati je povedala resnico o očetu. Menih ni otrokov oče. Vaščani ga zopet nahrulijo, zakaj jim tega ni takoj povedal in mu otroka vzamejo. Menih reče prav in jim izroči otroka.
Karkoli se zgodi, je prav. Prinese izkušnjo, spoznanje, uvide, notranjo rast, modrost. Morda niste ravno izklesani po vaši idealni podobi, a osredotočite se na tisto, kar so vaši resnični talenti, darovi in moči, kaj je tisto dobro v vas, kar lahko delite s svetom.
Ali pa tista zen zgodba, ki ponazarja večno spremembo v izmenjavanju dobrega in slabega ter njuno relativnost, ker je v vsakem dobrem lahko tudi kanček slabega in v vsakem slabem je lahko kanček dobrega. Kmet je imel konja, ki je pobegnil. Kakšna smola, rečejo sosedje. Mogoče, odvrne kmet.
Naslednji dan se konj vrne s čredo drugih konj. Oh, kakšna sreča, pravijo sosedje. Mogoče, odvrne kmet. Sin zajaha enega od teh divjih konj, vendar si zlomi nogo, ko ga konj vrže iz sedla. Strašno, komentirajo sosedje. Mogoče, odvrne kmet. Naslednji dan pridejo v vas vojaki in v vojsko rekrutirajo vaške fante razen kmetovega sina z zlomljeno nogo. Kakšen srečnež, so menili sosedje. Mogoče, je odgovoril kmet.
Nikoli ne veste, kako bo iz nečesa na videz slabega nastalo nekaj dobrega in kaj vse slabega se skriva v nečem na videz dobrem.
Praznično prenajedanje vas obremeni z odvečnim maščevjem, malo več maščevja pozimi pa tudi ne škodi, saj vas greje, vam daje energijo in moči. Dovolj časa imate, da zalogo do pomladi potrošite. Ker vse je prav. Se spomnite Andersonove pripovedke Kakor napravi stari, je vedno prav? Je eden od biserov iz svetovne zakladnice pripovedk z zgodbo o brezpogojni ljubezni in načelu mirnega sprejemanja ali enakodušnosti. Tako gre.
Žena pošlje kmeta na sejem prodati konja. Kmet veselo odide in ga že na poti zamenja za kravo. Njegova stara ima rada mleko in se veseli, koliko novih izdelkov bo lahko pripravljala iz mleka. Kmalu za tem zamenja kravo za ovco. Njegova stara rada plete. Kakšno veselje bo doma, ko bo imela svojo lastno volno. Nato ovco zamenja za kokoš. Njegova stara bo vsak dan lahko uživala jajčka, ki jih ima tako zelo rada.
Nazadnje kokoš zamenja za vrečo piškavih jabolk navdušen, da bo stara iz njih spekla jabolčni zavitek. Na poti domov se ustavi v krčmi, kjer se mu posmehujejo in z njim stavijo za zlat cekin, da bo stara ponorela. Doma se izkaže, da je stara presrečna ob vsaki menjavi, nadvse pa nad vrečo piškavih jabolk, iz katerih bo spekla jabolčni zavitek. Kmeta dobita cekin in z njim večje bogastvo od konja, s katerim sta svojo dogodivščino s kupčijami začela.
Vsaka menjava, ki jo je naredil kmet, je bila zaradi ljubezni do žene, zaradi iskrene namere, da jo osreči. Ker ju ni določala grabežljivost, se nista obremenjevala s tem, da se je zaslužek z vsako kupčijo manjšal. Živela sta resnično iz brezpogojne ljubezni do drugega.
Zatorej, ne klestite po sebi, če se okoli vas nabira kakšno odvečno maščevje, če se ne morete znebiti odvisnosti od cigaret, če radi poližete preveč sladoleda ali pa se posladkate s torto, če vas manj privlači sprehajanje kot druge, če ne telovadite, kot bi morali, če ... Vse to je del človeške narave, tudi naše pomanjkljivosti in odvisnosti.
Sprejemajte, kar vstopi v vaše življenje. V slabem se lahko skriva tudi srž dobrega, ki se bo skozi čas šele pokazalo in razkrilo. In ljubite se brezpogojno.
Naj postane vse prav, takšno in tako, kot je. Tudi vi sami! In z njim vaša življenja!
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec
