Marija Mija Mrčun: "Ko grem čez njive, se počutim povsem izpolnjeno in rečem: Glej, kako je lepo."

Nam poveste kaj o sebi?

Z možem, sinom in snaho ter tremi vnuki živimo na kmetiji Mrčun pri Šentjakobu, v zaselku Soteška pot na kateri v glavnem pridelujemo zelenjavo, ki jo prodajam na ljubljanski tržnici. S Francijem sem poročena že 43 let, kar dobro sva 'vozila', stalno sva nekaj delala in nekaj ustvarjala, imela sva skupen interes, podpirala drug drugega. Nikoli se nisva kregala. Tudi, če sva se sporekla, sva bila takoj dobra.

Nisem tip za prepiranje, raje se vsem umikam, mogoče preveč. Zdaj, ko sem starejša, čutim, da sem se preveč umikala, kar mi je škodovalo. Stalno sem se umikala, da se ne bi pregovarjali. Rada imam, da je v družini vzdušje, da ne bodo rekli, da sem bila zoprna in sem nagajala. Želim imeti čisto vest do ljudi, kar pa me potem tudi stane.

Velikokrat grem v samoto in se zjokam, potem pa mi je bolje. Ena kolegica mi je rekla, da bi bilo dobro, če bi v tistem trenutku pisala, da gre to iz mene. Žal pa nimam časa za pisanje. Se raje umaknem in grem ven.

Ste se na kmetijo Mrčun primožili?

Rojena sem bila na kmetiji v Sneberjah, poročila pa sem se samo čez Savo v Šentjakob, v zaselek Soteška pot na veliko kmetijo. Ko sem prišla na kmetijo, je bilo vse zapuščeno, ker vanjo niso nič vlagali. Francijev oče se je poročil šele pri 50 letih, ker mu je zgodaj umrl oče, bilo pa je devet otrok, od tega sedem sester in je vse želel izplačati, tudi dote sestram. Sestre so se poročile in šle, v kmetijo pa niso nič vlagali. Potem se je Francijev oče pri 50 letih poročil s 23 let mlajšo. V petih letih sta imela pet otrok. Na domačiji sta še živeli njegova mama in sestra, ki sta pomagali pri otrocih, saj se je vsako leto rodil en otrok. Takrat se je vse pralo na roko, bila je živina, kosilo se je na roko… Mama in sestra sta v pol leta umrli in potem je Francijeva mama zbolela na živcih, saj je kmetija velika, bilo je preveč dela, tudi pomoči pri otrocih ni več imela, ona pa ni bila tako močna, da bi to vse zmogla in je zbolela na živcih. Sta pa Francijev oče in ona potem imela še enega otroka. Tako je Franci imel še enega brata, ki je bil od njega mlajši 12 let, z njegovo mamo pa je bilo bolje. Nato so vse Francijeve sestre zrasle in potrebno jim je bilo dati doto. Se pravi, da sem prišla na podrtijo.

Vas je to plašilo?

Ne, ni me plašilo. Vedela sem, da je tako. Pozitivna kot sem, sem bila za to, da zidamo. Kmetijo sva začela obnavljati brez denarja. Moje roke so delale ves čas, tudi na tržnici si nisem niti žemljice kupila, samo da sem domov prinesla čim več denarja, ker sva zidala. Malicala pa sem potem doma, ko je njegova mama skuhala.

Njegov oče je umrl kmalu zatem, ko sem se primožila, njegova mama je kuhala, midva pa sva delala. Zjutraj sem prodajala zelenjavo na tržnici, potem pa sem nadaljevala z delom na njivah. Vse sem delala. Orala s traktorjem, obračala mrvo. Medtem ko je Franci kosil, sem grabila, potem sva to vozila domov. Molzla... Šla sem kot ura, tako kot grem zdaj.

Ne morem se ustaviti. Po porodu sem se približno tri tedne malo čuvala, potem sem pa nadaljevala z delom.

Ste si kdaj želeli, da bi bili kaj drugega?

Še v osnovni šoli sem imela tako čudovito učiteljico in od takrat naprej sem govorila, da bom učiteljica. Po pouku sem hodila k stari mami in tam naredila vso nalogo, naučila me je takšnega reda, pisala sem od roba do črte, nikoli nisem šla čez črto.

Mami je hodila v službo in takrat so vse tiste, ki so bile v pisarni, delale ekonomsko šolo, ki je takrat bila 'zakon'. Mama me ni pustila na učiteljišče, ampak sem se vpisala na srednjo ekonomsko šolo. Naredila sem prvi letnik, potem pa sem imela prakso in nisem mogla zdržati v pisarni. Pa tipkanja nisem marala in me je že takrat vse minilo. Rekla sem, da ne grem več na ekonomsko šolo, se uprla in šla na kmetijsko šolo v Šentjur pri Celju. Šolala sem se na kmetijski šoli, med počitnicami pa sem prodajala na tržnici.

Kakšno je življenje na kmetiji?

Na kmetiji živim in delam z radostjo. V ta način življenja sem tako padla noter, da si sploh ne znam predstavljati, da ne bi živela na kmetiji. Tako rada delam, res zelo rada tudi ustvarjam, da nekaj zraste.

Ko pridem na njivo in vidim to solato in drugo solato in tretjo, rečem ”Glej, kako lepo je zrasla. Koliko nam je narava dala.” Dela pa je veliko, tudi skrbi, a tudi ljubezni do tega.

Tudi z ljudmi na tržnici vam gre lepo.

Ljudje na tržnici, stranke, so mi kot razširjena družina. Tako mi je lepo, ko se katera stranka vrne. Ravno tako, kot bi prišla domov. Pa tudi nisem takšna, da bi vse v nulo zaračunala, vedno dam dobro vago, pa še kaj čez. Ljudem zaleže, ko vidijo, da ni tisto 'do črte'. Zame tržnica ni trgovina, temveč dobra vaga, da sem prijazna. Tudi, če dam en korenček ali peteršilj več, mi zaradi tega nič ne manjka, tudi manj denarja nimam zaradi tega. Vse, kar smo si kupili, smo si prislužili z delom svojih rok. Vest imam čisto. Nič mi ni žal, za nobeno delo, čeprav sem težaško delala, tudi zidala.

Nikoli konca?

Imela sva okoli 30 krav in mlado živino ter molzla, za to je potreben red. Vsi: mož, sin, snaha in jaz živimo od kmetije, sva pa z možem že oba upokojena, pokojnino pa imam za mojih osem vnučkov.

Kako je sedaj pri vas na kmetiji?

S krav smo prešli na krave dojilje in zraven spuščene teličke. Potem so jih cepili in vsi telički so pomrli. Zdaj imamo samo pitance. Sprva smo redili bike za meso ampak so se med sabo tako tepli, da so se pobijali. Ko je bila polna luna, so se cele noči drli in nabijali. Zdaj imamo telice iz Poljske, Češke in Madžarske. Za meso. Obdelujemo okoli 30 hektarjev zemlje in moramo imeti zaradi tega tudi naravni gnoj. Ne moremo gnojiti samo z umetnim gnojilom. V zemlji mora biti tudi organska snov.

Vas je kdaj bilo strah, da ne boste preživeli, da se bo kaj zalomilo?

Ko so nam telički umirali, smo izgubo krili s tržnico, ker denarja nismo nikoli dajali na stran. Vedno smo ga dajali skupaj. Poslovali pa smo toliko, kot smo imeli denarja.

Ali kdaj sedete za mizo in se pogovorite kako in kaj?

Zdaj se. Pred tem, ko sva imela vse čez midva, pa sva se vse sama zmenila. Vedno sva imela skupen denar. Toliko, kot sva ga imela, tako sva z njim razpolagala. Nikoli nisva vzela kredit, kupili pa smo vedno toliko, kot smo lahko in smo vedeli, da bomo lahko speljali.

Ste imeli kdaj občutek, da ste za kaj prikrajšani?

Včasih mi je bilo hudo. Recimo, ko so vsi šli na morje in bi tudi jaz šla na morje.

Sosedje so vedno hodili dol v Poreč. Imeli smo tovornjaček in 22. julija smo z njim šli na morje za dva dni, medtem ko so bili takrat sosedje na morju od 20. julija do 1. avgusta. S tistim tovornjačkom smo se zapeljali na morje, ob tem pa se nas niti vseh pet ni moglo zares posesti v kabino. S seboj smo imeli jogije, da smo lahko prespali dve noči. Ko smo šli domov, sem jokala, ker mi je bilo hudo, saj bi rada še ostala na morju tako kot ostali. Potem me je minilo, tudi zdaj, dve leti nisva bila nikjer, pa mi ni nič hudo. Takrat pa mi je bilo hudo.

Si vzamete čas zase?

Ne vzamem si ga. Samo odkljukam, kaj vse sem že naredila.

Kdaj vstajate?

Vsako jutro ob 5.00 uri zjutraj, pozimi in poleti. Potem si najprej skuham kavico, Franci pride za mano, ko je kavica že skuhana, nato ob pitju kave, ki mi tako zelo paše, malo preberem časopise. Ko jo pijem, razmišljam, kaj vse imam za opraviti, da bom kar najbolj racionalno prišla skozi, da vse odkljukam, včasih tudi kakšen urnik naredim. V glavi grem skozi delo, ki me čaka tisti dan, včasih pa se mi tudi kaj takšnega pritakne, da postanem žalostna in razmišljam o tem.

Kaj pa, ko ste utrujeni?

Takrat se uležem, pa tudi vsak dan, ko pridem domov s tržnice. Najprej pojemo, nato se za pol ure uležem. Potem si ponovno skuham kavico, če mi zadiši, in pokličem Francija, da jo spijeva skupaj. Potem greva še delat. Imava pa to navado, da nisva nikoli dolgo pokonci, spat hodim okoli 21.00, 21.30 ure. Zdaj, ko gre proti zimi, sva okoli 19. 00 ure že notri. Po večerji se usedem in gledam turško nadaljevanko. Ker ne morem brati. Kot otrok sem brala pod odejo z baterijo, naši pa so me kontrolirali.

Kdaj pomislite, da bi svoje življenje zamenjali z drugim?

Zdaj ne več, mislim, da sem vse izpolnila.

Ko grem čez njive, se počutim povsem izpolnjeno in rečem ”Glej, kako je lepo.”

Ni pa vse odvisno od vašega truda.

Zelo veliko je odvisno od vremena. Letos spomladi je ogromno deževalo in nismo mogli nič narediti. Rekli smo, da ne bo nič zraslo, ker je bilo mrzlo, čez poletje pa je bila vročina in smo morali zalivati, ampak vseh njiv ne moreš zalivati. Zalivali smo solato, ker brez vode ne more zrasti. Naša 'fabrika' je pod milim nebom, odvisni smo od vremena.

Ste kot družinsko podjetje?

V bistvu smo podjetje. Vsi delamo, kljub temu, da sva z možem upokojena, ne morem mlada pustiti sama, saj ne zmoreta vsega sama, je le toliko dela z vsem, pa obveznosti z otroki.

Tuj človek ti nikoli ne bo naredil tistega, kar narediš sam. Ne bo delal z ljubeznijo, nima odnosa, saj pride zaradi denarja.

Če delaš z ljubeznijo, delaš z ljubeznijo, če pa delaš samo za denar, je vseeno, samo, da ura mine. Na srečo imam dve sorodnici, ki sta s kmetije in znata narediti, kot je potrebno.