Dolgo pričakovana in nujna raziskava mladina 2020 je razbila nekaj stereotipov o mladih, hkrati pa tudi opozorila na nekatere še kako pomembne problematike in stiske, s katerimi se mladi soočajo.
Pri Mladinskem svetu Slovenije so raziskavo pospremili z naslednjimi poudarki:
Kot zelo pozitivno lahko ocenjujemo podatek, da se mladi v Sloveniji od staršev odseljujemo hitreje kot pred desetimi leti. To sedaj počnemo v povprečju skoraj dve leti mlajši. Pri tej točki pa vseeno poudarjamo, da hitrejše osamosvajanje ne pomeni, da se stanje na trgu nepremičnin izboljšuje. Pač pa, da smo mladi pripravljeni za osamosvojitev od staršev sprejeti tudi slabe bivanjske razmere ali pa smo bolj prilagodljivi na trgu dela, da si hitreje uredimo svoje bivanje. Poudarjamo, da cene nepremičnin in najemnin (tako v mestnih središčih kot izven njih) še naprej rastejo v nebo, celostne stanovanjske politike pa v Sloveniji nimamo, čeprav je ta nujna.
Pozitiven podatek je, da smo mladi znatno bolj dejavni v umetnosti, bolj kreativni, se izobražujemo tako formalno kot neformalno, mladi tudi vedno bolj skrbimo za svoje telesno zdravje, ne čutimo medgeneracijskega konflikta in imamo veliko potenciala za medgeneracijsko sodelovanje - v kolikor bo tega spodbujala tudi država.
Posebej nas veseli, da smo mladi danes nekoliko bolj politično aktivni kot pred leti. Le zanimanje in aktivnost mladih lahko vodita do sprememb; upamo, da se bo trend aktivnosti tudi nadaljeval. Kljub temu pa je zanimanje za politiko še vedno na nizki ravni. S tem je povezano tudi nizko zaupanje v nosilce politične oblasti. Prav to je tudi razlog za nizko udeležbo na volitvah. Kazalnik, da vedno več mladih meni, da je uporaba nasilja legitimna za dosego višjih ciljev pa še bolj kaže na nezadovoljstvo mladih s politiko ter, da nenaslavljanje problematik proizvaja jezo in hude stiske mladih, katere so pripravljeni izraziti tudi skozi nasilje.
Žal je raziskava pokazala tudi nekaj zelo negativnih sprememb. Na žalost je potrdila naše zaznavanje, da je brezposelnost padla zgolj po uradnih podatkih. Kljub temu, da je stanje gospodarstva znatno boljše kot leta 2010, se to očitno ne kaže pri zaposlovanju mladih. Predvsem je zaskrbljujoče, da je Slovenija še vedno močno nad evropskim povprečjem deleža mladih v prekarnih oblikah zaposlovanja. Nesprejemljivo je, da se je v zadnjem desetletju občutno povečal delež mladih, ki ocenjujemo, da smo za svoje delo plačani prenizko, da je delo, ki ga opravljamo dolgočasno, da je delovno okolje slabo ter, da so nam na delovnem mestu kršene delavske pravice. Kljub drugačnemu tolmačenju na novinarski konferenci, kot izjemno negativno ocenjujemo trditev, da smo mladi vedno bolj fleksibilizirana delovna sila, ki je pripravljena delati pod slabimi delovnimi pogoji, opravljati slabše plačano delo, ki ni primerno naši izobrazbi in smo se hitreje pripravljeni tudi prekvalificirati. Menimo, da prekarni trg dela ter prepreke v vsakdanjem življenju, ki se jih ne naslavlja, mlade v večji meri sili v fleksibilizacijo. Le ta za nas ni pozitivna sprememba, saj si mladi (tudi po podatkih raziskave) želimo varnih zaposlitev. Negativne posledice, ki jih prinaša fleksibilizacija in prekarizacija trga, bomo v prihodnje čutili tako mladi kot celotna družba. Zato je nujno, da problematiko začnemo reševati takoj.
Na žalost je tudi ta raziskava pokazala na občutno poslabšanje duševnega zdravja mladih. Posebno zastrašujoča je ugotovitev, da beležimo znaten upad zadovoljstva mladih z življenjem na sploh. V zadnjih 10 letih se je ra problematika tako zelo povečala, da bi se odločevalcem morali prižigati alarmi na vseh nivojih. Nujno potrebujemo tako aktivno politiko blaženja duševnih težav kot tudi spremembo politik, ki nam povzročajo duševne stiske. V veliki meri smo mladi tudi pesimistični glede prihodnosti naše družbe in degradacije naravnega okolja. 3x več se nas počuti osamljene kot v letih 2000 in 2010, veliko več nas tudi večkrat tedensko občuti stres. Poudariti je potrebno, da je bilo večino podatkov zbranih pred začetkom epidemije, zato le ta na podatke nima večjega vpliva kot bi verjetno marsikdo preprosto tolmačil. Tako drastično povečanje duševnih stisk ni le posledica epidemije in te težave po njej ne bodo izginile.
Predvidevamo, da so epidemija in ukrepi nekatere težave vendarle še poglobili. Verjetno bi danes beležili slabše podatke pri osamosvajanju mladih, saj predvidevamo, da se je veliko mladih med epidemijo preselilo nazaj k staršem. Prav tako pa so gotovo duševne stiske mladih še poudarjene. Predvidevamo lahko tudi dodatno občutenje negativnih učinkov prekarizacije na trgu delovne sile.
Miha Zupančič, predsednik MSS: “Raziskava je pokazala, da so problematike, na katere smo opozarjali mladi v zadnjem desetletju, resnične in realne. Kot so stanovanjska problematika, prekarnost, posledično finančna situacija oziroma ekonomska stiska pripeljale do povečanja duševnih težav. Vse skupaj pa je povezano še z današnjim družbenih sistemom, ki stalno spodbuja storilnosti in kjer imajo mladi vedno strah pred neuspehom in za vsak neuspeh dobijo občutek, da so krivi sami. Današnji nosilci družbene moči ne samo, da imajo odgovornost mladim pomagati pri soočanju z izzivi prihodnosti, ampak je to tudi njihova dolžnost.“
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem
