Tudi naša pričakovanja poganjajo kolo sreče (profesorica vraževerja o sreči in placebu)!

Vraža gre takole.

Trkanje na les ali pa zgolj dotik nečesa lesenega je 'apotropaični' ritual (pri čemer apo v grščini pomeni 'stran', 'trepein' pa 'odvrniti proč').

Apotropaični rituali so bili ustvarjeni z namenom, da nas obvarujejo pred nevarnostjo ali nesrečo.

Znanstveniki, ki so raziskovali izvor tega vraževerja, so njega sledi našli pri starodavnih poganih, ki so verjeli, da v lesu živijo duhovi. Dotik drevesa ali trkanje nanj naj bi predramilo duhove za naše prošnje, da od nas odvrnejo nesrečo ali pa zamotijo zle duhove, da ti 'pozabijo' na nas in našo družino.

Študija s študenti

Da bi bolje spoznala psihološke učinke vraže, je profesorica Keinan leta 2002 intervjuvala 108 študentov, ki so bili razdeljeni v dve skupini. V prvi skupini so bili tisti, ki so bili pod hudim pritiskom pomembnejšega izpita, v drugi skupini pa študentje v običajnem obdobu študijskega procesa brez skorajšnjih večjih preverjanj znanja.

Vsem študentom je zastavila serijo vprašanj. Nekatera so se dotikala zdravstvenega stanja njihovih bližnjih, z drugimi je preizpraševala možnost resnih nesreč (naj si bo v prometu ali sicer), zanimalo pa jo je tudi njihovo splošno zdravstveno stanje. Študentje so v intervjuju spregovorili še o svojih najljubših televizijskih šovih in hobijih. Nihče izmed udeležencev raziskave ni vedel, kaj je resničen namen študije. Tako niso vedeli, da so profesorico bolj kot njihovi odgovori zanimale njihove reakcije, torej: kako se študentje vedejo, ko beseda nanese na neljube plati življenja (s poudarkom na tem: ali bodo študentje ob tem potrkali na les ali to glasno izrekli).

Študentje so nato morali izpolniti še vprašalnik, s katerim so merili njihovo željo po tem, da bi nekako 'nadzorovali zunanje okoliščine in dogodke'.

Rezultati študije

Študija je pokazala, da je polovica izmed vseh študentov, ki so bili zajeti v študijo, potrkalo na les, ko je beseda tekom intervjuja nanesla na vprašanja o rakavih obolenjih v njihovi družini. Študentje, ki so bili tekom intervjuja pod večjim stresom, so pogosteje trkali na les ter izkazovali večjo željo po nadzoru nad okoliščinami.

Na splošno gledano gre zato verjeti, da: bolj kot smo pod stresom in manj nadzora kot imamo, bolj se bomo zatekali k ritualom in vraževerju, da bi ponovno vzpostavili notranje ravnovesje (in mir).

Nekaj let kasneje (leta 2010) je Howard Brody nakazal, da bi med vraževernimi rituali in fenomenom placeba lahko obstajala pomenljiva povezava.

Brody je rituale, kot je trkanje na les, označil za hotene, načrtne aktivnosti, s katerimi se trudimo bolje osmisliti svet, medtem ko je blagodejen učinek placeba, ki sledi nekemu simboličnemu ali ritualiziranemu aspektu zdravljenja, več kot dobro dokumentiran in potrjen.

Tako vraževerni rituali kot placebo učinkujeta (čeravno ne vedno in pri vseh) prav zaradi naših pričakovanj.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc