Samo dobri ljudje postanejo depresivni (in 3 druga prelomna psihološka spoznanja)

Ko je v poznem 19. stoletju v psihoterapiji naravnost dominiral freudovski pogled na psihično dinamiko znotraj posameznikov, je bil psihoanalitik Alfred Adler prvi, ki je dotedanjo psihološko teorijo razširil onkraj freudovskih omejitev na nezavedne gone in zapuščino posameznikove preteklosti. Adler, ki je bil sprva eden od prvotnih članov freudovskega Dunajskega psihoanalitičnega društva (in ga je tudi prvi zapustil), je namreč menil, da na ljudi poleg nezavednih nagonov vplivajo tudi številni družbeni dejavniki.

Med drugim je predpostavil, da na posameznikovo psihologijo vplivajo tudi sedanje in zavedne sile ter da je enako pomemben vpliv družbenega svet in okolja. Na teh predpostavkah je zasnoval svojo smer, ki jo je poimenoval individualna psihologija.

Eno od najbolj zanimivih spoznanj Alfreda Adlerja je prihajalo s področja raziskovanja človekovega občutka za manjvrednost, skupaj s pozitivnimi in negativnimi učinki samopodobe. Za to področje se je pričel zanimati že, ko je na začetku svoje kariere obravnaval bolnike s telesnimi hibami in ugotovil, da med njimi nastajajo velike razlike.

»Nekateri posamezniki s telesnimi hibami so bili uspešni športniki in Adler je opazil, da je telesna hiba pri njih močna motivacijska sila. Druga skrajnost pa so bili bolniki, ki so se zaradi telesne hibe počutili poražene in si malodane niso prizadevali, da bi izboljšali svoj položaj. Adler je spoznal, da so bile razlike odvisne od posameznikovega pogleda nase, torej od njegove samopodobe.«

Po Adlerjevem mnenju je občutek manjvrednosti univerzalna človeška izkušnja, ki izvira iz otroštva.

»Vsi otroci se počutijo manjvredne, ker jih obdajajo močnejši, pametnejši ljudje.«

Prav ta manjvrednost naj bi otroke nato motivirala, da se potrudijo in poskušajo doseči cilj (naj si bodo to dosežki ali lasten razvoj).

Otroci in odrasli z zdravo in uravnovešeno osebnostjo praviloma pridobijo samozavest vsakič, ko spoznajo, da lahko dosežejo zunanje cilje. Občutki manjvrednosti izginejo do trenutka, ko naletijo na nov izziv in ga premagajo. Ta proces duševne rasti je nenehen.

Povsem drugače pa je pri tistih posameznikih s telesno manjvrednosti, pri katerih se razvijejo bolj splošni občutki manjvrednosti, kar pripelje do neuravnovešene osebnosti, pri kateri taisti uspeh nato ne uspe premaga občutkov manjvrednosti. Sčasoma se po Adlerju tako razvije kompleks manjvrednosti, t.j. stanje, v katerem občutki manjvrednosti nikoli ne izginejo.

»Adler je prepoznal tudi enako neuravnovešen ’kompleks večvrednosti’, ki se kaže v nenehni potrebi po doseganju ciljev. Ko so cilji doseženi, to posameznika ne navda s samozavestjo, temveč ga le spodbudi, da nenehno stremi k zunanjemu priznanju in dosežkom.«

Popolnoma človeški ne postanemo brez bolečin

Sredi 19. stoletja so filozofi, kot so Heidegger, Nietzsche in Kierkegaard, postavili temelje temu, kar danes poznamo kot eksistencializem. Šele knjiga The Meaning of Anxiety psihologa Rolla Maya pa je omenjen filozofski pristop prenesla tudi v psihologijo. May danes velja za očeta eksistencialne psihologije.

»May je življenje videl kot spekter človeških izkušenj in zanj je bilo trpljenje običajen del življenja, ne pa nekaj patološkega.«

Dejstvo je, da bomo ljudje vedno stremeli k iskanju prijetnih izkušenj, ki jih bomo nato poimenovali kot ’dobre’, vendar je bil May mnenja, da si s tem delamo le medvedjo uslugo, saj se tako borimo proti povsem naravnim procesom, ki vodijo v neizmerno rast in razvoj.

»May predlaga pristop k življenju, ki odseva budistično misel in pri katerem sprejmemo vse oblike izkušenj enako in ne zavračamo ali zanikamo tistih, ki jih štejemo za mučne ali neprijetne.«

Človekovo pozornost je tako že v petdesetih letih prejšnjega stoletja usmeril k ’negativnim’ čustvom, ki se jih ne bi smeli otepati, še manj pa jih potlačiti.

»Po njegovem mnenju trpljenje in žalost nista patološki težavi, ki bi ju bilo treba ’pozdraviti’, temveč sta naraven in ključen del življenja ter sta pomembna tudi zato, ker vodita do psihološke rasti.«

Samo dobri ljudje postanejo depresivni

»Da bi naravna žalost prešla v depresijo, se morate le kriviti za katastrofo, ki vas je doletela,« je njega dni povedala Dorothy Row, ta njena predpostavka pa je postala temelj njenega uspeha.

»Na splošno smo vzgojeni tako, da verjamemo, da je svet pravičen in racionalen kraj; da se nam bodo zgodile dobre stvari, če bomo dobri. Toda če gredo stvari dobro, ko smo dobri, kaj to pove o nas, ko gre kaj narobe? Naše prepričanje v ’pravični svet’, kjer so dobri nagrajeni in slabi kaznovani, nas privede do tega, da za slabe stvari, ki se nam zgodijo, krivimo sebe.«

V kolikor ste eden tistih, ki se v primeru, da se vam je zgodila krivica ali ste bili prizadeti, vprašate: ’Zakaj se je to zgodilo meni?’, je verjetnost, da nekje globoko v vas ždi prepričanje, da ste si to nekako ’storili’ sami, precejšnja. Prav takšna vprašanja si ljudje zastavljajo celo, ko so žrtve naravne katastrofe. Ker ’nezavednemu sklepi o naši krivdi’ sledi ploha samoobtoževanj, krivde, nemoči in sramu, depresija na vas že preži izza naslednjega vogala.

Pa vendar, od kje nam takšna prepričanja? Dorothy Rowe pojasnjuje, da si jih ustvarjamo in izbiramo sami.

»Ko to dojamemo, lahko opustimo predstavo o pravičnem svetu in racionalneje razmišljamo o negativnih izkušnjah. Nemara trpimo zaradi slabega starševstva, izgube službe ali celo uničujočega tornada, vendar se to ni zgodilo, ker smo obsojeni na nesrečo, niti si ne zaslužimo, da bi z nami delali slabo. Da bi si opomogli od tega nazadovanja, moramo nehati poosebljati dogodke in jih začeti eksternalizirati ter spoznati, da se včasih pač zgodi kaj slabega.«

Nezavedno z nami komunicira prek arhetipov

Da človekovo nezavedno ni zgolj temno brezno, ki bi iskri naši zavesti neprestano grozilo s popolno pozabo, temveč je nadvse zanimiv in bogat (pod)svet.

Ali, kot je to njega dni dokazoval Carl G. Jung, je naše nezavedno v resnici bolj podobno ’ogromni knjižnici znanj in izkušenj, ki so skupne vsem ljudem’. Spomin na to skupno izkušnjo je po Jungu shranjen v kolektivnem nezavednem, ki je del vsakega in vseh, pa tudi v obliki arhetipov (ali simbolov), ki delujejo kot urejajoče oblike za vedenjske vzorce.

»Vsak od nas se rodi s prirojeno nagnjenostjo za uporabo teh arhetipov za razumevanje sveta.«

In medtem ko je mogoče arhetipe opaziti v vsem, kar nas obdaja (še posebno lahko jih je najti v filmih, književnosti in drugih kulturnih oblikah), pa imajo še posebno pomembno vlogo pri razlagi sanj.

»Tako je, na primer, arhetip modrega starca ali starke v sanjah lahko predstavljen kot duhovni vodja, mati ali oče, učitelj ali zdravnik – torej se nanaša na tiste, ki nas vodijo, usmerjajo in so vir modrosti. Velika mati, arhetip, ki se morda pojavi kot sanjavčeva mati ali stara mati predstavlja vzgojiteljico, ki pomirja, tolaži in daje potrditev. Božanski otrok je arhetip, ki ponazarja pravi jaz v najčistejši obliki in simbolizira nedolžnost ali ranljivost ter se v sanjah pojavi kot dete ali otrok, to pa kaže na odprtost, ali potencial. Da se ego ne bi preveč razbohotil, da ima pod nadzorom varljivec, razigran arhetip, ki razgali sanjavčeve šibke točke in si privošči potegavščine, zato da posameznik sebe in svojih želja ne bi jemal preveč resno.«

Po Jungu je nezavednemu skratka mogoče ne le zaupati, temveč z njim tudi komunicirati, ga spoznati in sčasoma razumeti. Šele z razumevanjem nezavednega se namreč lahko osvobodimo njegove prevlade.

• Vsi zgoraj citirani odlomki so izposojeni iz knjige PSIHOLOGIJA – Jasno in Jedrnato.

Jasno & jedrnato

Za več branja o izjemno zanimivih spoznanjih s področja psihologije, priporočamo v branje enciklopedijo Psihologija: jasno in jedrnato. V njej boste med drugim izvedeli tudi:

• da je dobro življenje proces, ne stanje obstoja,
• da norost ni nujno zlom, lahko je tudi preboj,
• da 24 ur po tem, ko se nečesa naučimo, pozabimo dve tretjini,
• da inteligenca posameznika ni točno določena količina,
• da je prepričanega človeka težko spremeniti,
• da v psihiatričnih bolnišnicah ne znajo ločiti duševno zdravih od duševno bolnih
• in da v resnici obstaja povezava med norostjo in genialnostjo.

To in še veliko več v drugi knjigi iz zbirke enciklopedij, ki je zasnovana kot prijazen, ilustrativen in vsebinsko strnjen razvojni prerez osnovnih oblik človekovega mišljenja in delovanja ter zgodovinski pregled ključnih osebnosti, ki so pomembno zaznamovala katero področje. Psihologija: jasno in jedrnato je v spletni knjigarni emka.si mogoče ne le virtualno prelistati, temveč jo tudi s popustom kupiti v paru z Zgodovina: jasno in jedrnato.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc