Nezvestoba prelomi zaupanje (piše: Alenka Lanz)

Ta v odnosu povzroči občutek, kot da je vanj padla atomska bomba: obstaja čas pred njo, nato čas, ko je odnos v ruševinah in sta oba partnerja močno prizadeta, ter čas, ko se popotresni sunki umirijo in se odnos počasi začne celiti.

To zadnje obdobje ni samoumevno: nekateri pari nezvestobe ne preživijo in se razidejo. Zanje je rana nezvestobe pregloboka in preveč rušilna, da bi lahko šli čez to.

So tudi pari, ki nezvestobo potisnejo pod preprogo, ker je tako lažje. Toda tudi če nanjo oba »pozabita«, ima nezaceljena travma toliko moči, da še naprej vpliva na njun partnerski odnos. Kar ni ozdravljeno, vedno išče pot do razrešitve.

Tisti pa, ki želijo svojemu odnosu dati še eno priložnost ter ga postaviti na bolj iskrene temelje, navadno ostanejo na področju neznanega; povrniti je treba zaupanje, pa ne vesta kako, odnos je potrebno postaviti na še bolj iskrenih temeljih, kar zahteva veliko truda, časa in napora.

Zdržati je treba ogromno močnih, intenzivnih čustev, ki se prebujajo tekom daljšega obdobja. Ta nihajo, prihajajo z vso svojo silovitostjo ali tiho tlijo v človekovi notranjosti ter povzročajo nemir in strahove.

Prebuja se globoka žalost, kot bi krvavelo srce. Čuti se otopelost in globoki strahovi, ki se usedejo na prsni koš in stiskajo z vso svojo močjo.

Bolečina je lahko tako globoka, da prebuja tudi močno jezo in bes, občutek krivice, razočaranja in nemoči. Krivda kroži med njima: »Zakaj sem to naredil? Sem jaz kriv/a, da je do tega prišlo?« Krivda ju vleče proti tlom, krči in oteži, zato je takrat težje delati kakršne koli premike naprej.

Čustva so lahko v prvih mesecih zelo silovita in zdi se, da ne bodo nikoli minila. Ko že pride do kakšnega mirnega obdobja, se zgodi kakšen prepir, ki par ponovno potegne nazaj v spiralo nezvestobe in rane se odpirajo na novo. Zdaj obupava eden, zdaj drugi, zato se situacija pogosto zdi nerešljiva, luč na koncu predora pa šibka in zelo oddaljena. Tako lahko tečejo meseci, celo leta, obarvana s posledicami nezvestobe. Zakaj ima nezvestoba toliko moči?

Prelom zaupanja

Zaupanje čutimo, kadar doživljamo varno bližino. Takrat se v našem telesu začne sproščati hormon oksitocin, zaradi katerega se naravno želimo povezati z drugim, zato se tudi lažje odpremo, smo ranljivi, delimo drug z drugim to, kar doživljamo, ter se lažje prepuščamo.

Je visoko cenjena kvaliteta v vsakem partnerskem odnosu, saj z njeno pomočjo lažje izkušamo nove stvari, raziskujemo, zaupamo v dane obljube, ter verjamemo, da bo partner za nas deloval dobronamerno.

Zaupanje je čustvo, ki deluje kot podtalnica; kadar je vode pod zemljo veliko, se vsa živa bitja lahko napajajo iz nje. Življenje cveti. Ko podtalnice ni, to vpliva na vse. Pri nezvestobi prelomljeno zaupanje prepoji vse vidike odnosa.

V samem jedru nezvestoba prelomi zaupanje in v odnos vnese globok občutek izdaje. Poruši se občutek varnosti v odnosu, ki bi moral dajati varnost. Hkrati se prelomijo tudi vrednote, prepričanja in pričakovanja, katera so partnerja prej povezovala in na katerih sta osnovala skupno življenje.

Prav zaradi bolečine in izgube varnosti, ki nastane v partnerskem odnosu, pravimo, da gre za relacijsko travmo, ki se pogosto zapiše globoko v telo in za vedno ostane v spominu.

Prevarani zelo globoko občuti prelomljeno zaupanje. Začne dvomiti v vse lepe dogodke, analizira besede in dejanja iz preteklosti in se sprašuje, če je bila ljubezen sploh resnična. Počuti se izdanega, začne dvomiti vase, v odnos in partnerja.

Čuti zelo močna, intenzivna čustva, od šoka, zanikanja, globoke žalosti, jeze in besa, nemoči, obupa, tesnobe in strahu. Počuti se razvrednotenega, zapuščenega in manjvrednega, v glavi ima pravo zmešnjavo.

Njegovo telo divja od stresnih hormonov, težave ima s koncentracijo, lahko tudi s spanjem in prehranjevanjem. Stvari, ki so ga nekoč veselile, ga ne veselijo več.

Težko razmišlja o čemerkoli drugemu, kot o tem, kaj se je zgodilo, in še najbolj preprosta opravila od njega zahtevajo velike napore. Vsaka misel ali čustvo sproži odziv na telesni ravni, zato lahko doživlja napade tesnobe, panike ter neprestano joka. Celo njegovo telo je utrujeno, ne more se zares umiriti.

Kadar je s partnerjem, doživlja hudo jezo ali globoko žalost, se od njega oddaljuje, obrača stran, prekriva svojo ranljivost in ranjenost, dvomi v njegovo dobronamernost ter se ščiti na vse mogoče načine; z besedami in dejanji.

Obsesivno želi vedeti, kaj se je zgodilo, želi odgovore na vprašanja, ki bolijo. Zapletata se v globoke in intenzivne prepire, v katerih se pogosto še huje ranita.

Prevarani mora nekatere stvari resnično izvedeti, saj je radovednost naravna, toda obstaja tanka meja med tem, ko mu ti odgovori še pomagajo osmisliti  to, kar se je zgodilo, ter tem, da mu povzročijo le še dodatno trpljenje in ohranjajo njegovo travmatično doživljanje.

Pikantne podrobnosti bodo vedno še dodatno ranile, zato je bolje vprašanja osrediniti okoli motiva: »Zakaj prav zdaj, kaj je manjkalo v tem odnosu, zaradi česa ostajaš v njem, kaj čutiš do mene, kaj se lahko naučiva iz tega?«

Kadar prevarani ni s partnerjem, obsesivno razmišlja o tem, kje je, s kom in kaj počne. Povečuje se mu tesnoba, preverja telefon in mobilne aplikacije, o njem poizveduje ali ga zasleduje na pravi detektivski način. Potrebuje zunanje dokaze, da partner govori resnico, saj sebi ne zaupa več, svoje intuicije pa ne sliši, saj je bombardiran s tisočimi mislimi, ki vanj vnašajo dvom in strahove.

Vsako partnerjevo zamujanje, nedržanje dogovora, pisk na njegovem telefonu ali spomin na doživeto, delujejo kot sprožilci, ki ga ponovno opomnijo na to, kar se mu dogaja.

Globoko je prizadeta tudi njegova identiteta; občutek je, kot bi izgubil tla pod nogami in pada v brezno brez dna. Sprašuje se, ali lahko sploh še v kaj verjame.

Oseba, ki bi morala dajati največ varnosti, bližine in zaščite, postane vir ne-varnosti. To v prevaranem popolnoma podre občutek, da lahko zaupa in s tem odpre tudi vse pretekle, otroške rane, ki so nastale znotraj pomembnih odnosov, ki bi prav tako morali nuditi varnost, pa je niso. Tudi te rane kličejo po razrešitvi.

Čeprav je to obdobje izredno naporno, težko in se prevarani počuti povsem razvrednotenega, je pomembno, da ohranja samospoštovanje in ljubezen do sebe.

Obda naj se z ljudmi, katerim lahko zaupa in mu vračajo občutek varnosti. Naj ne pozabi na stvari, ki ga sproščajo, na hobije in aktivnosti, ki ga veselijo.

Tisti, ki je varal, je lahko nezavedno v drugi osebi iskal občutek pozornosti, pomembnosti in dragocenosti. Globoko v sebi lahko hrepeni po novosti, svobodi, vitalnosti in avtonomiji. Afere navadno v telesu prebudijo dolgo pozabljene občutke razburljivosti in živosti, kot da bi oseba našla del sebe, ki ga je izgubila nekje na poti življenja.

Takrat se počuti živo, in kadar se ob tem prebudi še čustvena ali spolna povezanost ter skrivnostnost, je to kombinacija, ki hitro preplavi celega človeka.

Tisti, ki je nezvest, se je čustveno navezal na nekoga tretjega ali/in je do njega čutil močno spolno privlačnost. Z nezvestobo je lahko ogrozil svojo družino, porušil lastne vrednote, na nitko pa postavil življenje, ki ga je ustvaril skupaj s partnerjem.

Nekateri povedo, da si nikoli niso mislili, da bodo kdaj nezvesti, pa se jim je vendarle zgodilo. Drugim je to način, kako si popestrijo življenje in delujejo po principu »kar ne veš, ne boli«, toda vseeno ohranijo partnerski odnos, ki jim daje neko varnost in stabilnost.

Toda najpogosteje je nezvestoba klic na pomoč: v osebi so čustva, s katerimi se ne zmore soočiti na funkcionalen način, zato ji nezvestoba predstavlja izhod ali beg od problemov, način izogibanja konfliktom ali intimnosti, pogosto pa nekaj manjka tudi v partnerskem odnosu.

Lahko gre za čustvene ali spolne potrebe, ki ostajajo nezadovoljene, zato nezvestoba pogosto samo zrcali dejansko stanje odnosa. Za nezvestobo je vedno odgovoren tisti, ki vara. Za to, da je partnerski odnos tak kot je, pa sta odgovorna oba.

Če par želi dati odnosu še eno priložnost, se bo tudi tisti, ki je varal, moral začeti soočati z močnimi in težkimi čustvi, ki so znotraj njega. Zdržati bo moral hud občutek krivde, vedno znova pojasnjevati in dajati odgovore ranjenemu partnerju, ki lahko v svojem besu tudi grobo napada.

Povsem naravno se bo želel pred problemom umakniti, se skriti, ne govoriti o tem, ali napasti nazaj. Ker lahko prevarani prične nadzirati vsak njegov korak, lahko doživlja, kot da je ves čas pod nadzorom, ujet in zadušljivo stisnjen v kot, vse pa mora ves čas pojasnjevati in dokazovati, kar ga navdaja z obupom in nemočjo.

Prav tako gre čez proces žalovanja, saj nikoli več ne bo tako, kot je bilo. To v njem prebuja občutke jeze, obupa, nemoči, sramu, globoke žalosti in obžalovanja, k tlom pa ga vleče težka krivda, ker je prizadel nekoga, ki ga je imel rad.

Prav tako ima lahko občutek obsojanja, še posebej, če za nezvestobo izvedo tudi drugi ljudje. Ves trud, ki ga namenja v popravilo odnosa, je še dolgo časa obarvan s senco dvoma. Zaradi preteklih izkušenj mu prevarani več ne verjame, tudi ko je iskren in dobronameren. Zaupanje se resnično gradi počasi in podere v trenutku.

Posledice nezvestobe, ki v odnos udari kot atomska bomba, so resnično lahko pogubne in za seboj puščajo globoke rane izdanega zaupanja. Negativne izkušnje tako povzročajo negativna pričakovanja in predvidevanja, zato lahko oba obupavata in ne verjameta več, da je njun odnos rešljiv.

Kot rečeno: nekateri odnosi na tej točki razpadejo, drugi pari nezvestobo pometejo pod preprogo, tretji pa jo spremenijo v izkušnjo, s katero poglobijo svoj partnerski odnos.

Ključno pri okrevanju po nezvestobi bo ozaveščanje čustev in nezadovoljenih potreb, ki jih je oseba zadovoljevala prek afere, ter ponoven prižig potrebnih kvalitet v obstoječem partnerskem odnosu.

Torej če je oseba prek nezvestobe zadovoljevala potrebo po čustveni povezanosti, je potrebno v partnerski odnos vrniti prav to. Navadno pa gre za skupek več kvalitet, zato je celjenje po nezvestobi kot sestavljanje mozaika; treba je sestaviti manjkajoče koščke.

Nekaj osnovnih korakov, katerih se je treba držati, če želimo odnos rešiti

Prekinitev afere je prvi korak, če želi par ponovno zgraditi zaupanje. To pomeni, da mora oseba, ki je varala, prekiniti vse čustvene stike s tretjo osebo, kar lahko v njej prebudi globoko pogrešanje in žalovanje, telo pa lahko to čuti kot neko vrsto abstinenčne krize. To je prvi korak, ki zahteva veliko mero odločenosti in predanosti odnosu. Treba je vedeti, za kaj in za koga se je vredno boriti.

Prevzemanje odgovornosti, obžalovanje in opravičilo: travma v odnosu se začne celiti, ko oseba, ki vara, iskreno prizna svoje napake in dejanje obžaluje. Pogosto ob tem čuti krivdo, ker je svojega partnerja tako močno prizadela in ima slabo vest do te mere, da razjeda celo njegovo notranjost.

Pomembno je ubesediti, da je obema odnos pomemben in vreden, ter da tako doživljata tudi drug drugega. Celjenje se prične, ko se dejanje prizna in obžaluje na tak način, da partnerja čutita bolečino drug drugega in se v tem povežeta. O nezvestobi se je treba pogovarjati, je ne pomesti pod preprogo. Tisti, ki je varal, mora o tem govoriti, navkljub krivdi, ki jo čuti, saj le tako prevarani dobi občutek, da se to ni pozabilo.

Afera je simptom, vzrok pa je treba poiskati. Je tudi opomnik, da v odnosu nekaj manjka in dobro je vedeti zelo natančno, kaj to je. Je to potreba po povezanosti, novosti, živosti, globlji intimi in spolnosti? Karkoli že, je dobro o teh potrebah in čustvih vedeti čim več, saj tako izgubijo moč nad človekom. V nasprotnem primeru se lahko nezvestoba ponovi (tudi pri partnerju, ki je bil prevaran, kot način kaznovanja).

Pogosto nezvestoba sovpada tudi z nekaterimi stresnimi življenjskimi dogodki, kot je npr. rojstvo otroka, bolezen partnerja, smrt družinskega člana. Nekatere prelomnice lahko v človeku prebudijo nezavedno vprašanje: »Ali je to največ, kar bom v življenju doživel?« Ozaveščanje teh procesov, ki imajo pogosto korenine tudi že v otroštvu, je lahko za par prezahtevno, zato je lahko strokovna pomoč pri tem zelo dobrodošla. Sočuten terapevt vrača varnost in jima pomaga graditi mostove.

Razkrivanje svoje ranljivosti in ovrednotenje truda in napora. Par je v času po nezvestobi v zelo obrambnih držah: napadata, se branita ali se želita iz odnosa umakniti. Ostati tu in sedaj, z vso svojo ranljivostjo in ranjenostjo, ne pobegniti pred lastnimi čustvi, pa je zelo naporno in zahteva veliko truda.

Vsak, še tako majhen korak v pravo smer in deljenje globlje čustvene iskrenosti, naj bo ovrednoten, prevarani pa se mora ne neki točki odločiti, da si bo dovolil ponovno zaupati in odpreti srce, drugi partner pa se zavezati, da ne bo več ranil na tak način.

Pomirjanje telesa je zelo pomembno, saj zaradi stresnih hormonov telo divja po svoje. Ker vsaka misel ali čustvo sproži odziv na telesni ravni, imata  lahko oba partnerja takrat težave s spanjem, prehranjevanjem, koncentracijo, obsesivnim razmišljanjem in tuhtanjem. Vedeta se lahko nerazsodno ali počneta stvari, ki jih drugače nikoli ne bi.

Pomembno je poskrbeti za svoje telo: ga umirjati, negovati in spoštovati. Dobro je zbrati moč in ohranjati aktivnosti in hobije, ki ju veselijo ali jih vračati v svoje življenje. Vsak stik z zemljo in naravo deluje blagodejno. Tako oba lažje začneta doživljati varnost v danem trenutku in si vračati samospoštovanje.

Odpuščanje: spomin na nezvestobo bo vedno prisoten, toda osebi se lahko odpusti. Odpustita lahko karkoli, za kar se odločita, toda najprej je treba v polnosti začutiti jezo, bolečino in svojo ranjenost. Šele nato se lahko premakneta naprej v prihodnost.

Zunanji dejavniki: par, ki želi ostati skupaj kljub nezvestobi, navadno o tem spregovori le s svojimi najbližjimi. Prijatelji, starši in sorodniki so lahko v tem času dobrodošla podpora, vendar lahko s svojimi pogledi njune premike še bolj otežijo, še posebej takrat, ko dajejo nasvete, ki bi lahko držali zanje, niso pa nujno koristni za par (npr: »Kdor enkrat vara, vedno vara«).

Ostati skupaj kljub nezvestobi, še posebej pri mlajših generacijah, ni ravno družbeno sprejemljivo, toda so tudi pari, ki se odločijo za to pot. Kadar zunanje podpore pri tem par ne doživlja, je treba moč črpati iz svoje notranjosti, torej vrednot, za katere se je vredno boriti.

Vračanje nazaj k sebi, k svojim občutkom v telesu, intuiciji, notranjemu miru, dostojanstvu in ljubezni do sebe je zelo pomembno. Lahko nam življenje prinese težke preizkušnje, lahko izgubimo vse, toda sebe ne smemo nikoli.

Če želi par krizo spremeniti v priložnost, morata težko obdobje po nezvestobi preprosto zdržati; zdržati sama s seboj in drug z drugim, ter nezvestobo spremeniti v globoko transformativno izkušnjo.

To ni niti malo lahko; na trenutke se čuti kot prava agonija, vendar je mogoče. Ponovno grajenje zaupanja je naporen in dolgotrajen proces, pot do tja pa se tlakuje prek majhnih, varnih in iskrenih korakov. Ni lahkih poti, so le globoke preobrazbe.

PREBERITE ŠE: Je sedmo leto za pare res usodno ali je to zgolj mit? ALI Kaj narediti, ko se izkaže, da ima popoln partner eno veliko napako?

PRIPOROČAMO TUDI: Življenje z najstnikom: "Staršem je težko, ker jim otroci zaupajo manj o sebi"

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc