»Ni mi bilo hudo, da nas je bilo več, motilo me je, ker je tisti Japonki pisal tako lepa pisma kot meni nikoli.«

Google mi je povedal, da je poliamoria pojem, ki definira partnersko zvezo, v kateri posameznik z vedenjem in soglasjem partnerja vzdržuje druga romantična ali intimna razmerja. Pojem se je pojavil v 90-ih letih kot nova oblika urbanega partnerskega življenja.

Seveda obstaja veliko različnih oblik t.i. odprtega razmerja. Od zaprte skupnosti, v kateri se pletejo različne, navzkrižne vezi, do svingerstva in celo oblik, ko posameznik istočasno vzdržuje več romantičnih ali intimnih razmerij, ne da bi se odločil živeti s katerim od teh partnerjev ali partnerk.

Prijateljica mi je hudo žalostna povedala, da ji je za Božič uradna partnerka njenega ljubimca poslala šopek emailov, ki jih je ta pisal svojim istočasnim sedmim ljubicam. »Ni mi bilo hudo, da nas je bilo več, motilo me je le, ker je tisti Japonki pisal tako lepa pisma, kot meni nikoli.«

Poliamoria se seveda lahko oblikuje v zelo pisane variacije heteroseksualnih, istospolnih ali mešanih relacij. Protagonisti poliamoričnih razmerij izpostavljajo, kako je v teh odnosih izredno pomembno aktivno delo na iskrenosti, verodostojnosti, zavestni obravnavi ljubosumnosti. Iz tega je sklepati, da gre za visoko moralna in zavestna razmerja.

Čeprav definicija poliamorije deluje kot produkt sodobnega, zahodnega, urbanega življenja, terapevtske in zasebne izkušnje kažejo, da so se ljudje vedno zapletali v takšne odnose, le da se temu takrat ni reklo tako.

Spomnim se zgodbe, ko je žena nesla darilo moževi drugi ženski, ko mu je ta rodila otroka. Zgodilo se je celo, da je oče prinesel domov otroka svoje ljubice, da bi ga vzgajala skupaj z ženo, ker pač mamica ni bila sposobna skrbeti za svojega dojenčka.

Ženske, naveličane spolnosti in rojevanja, so vedno vedele, kam hodijo njihovi možje ob sobotah. Pravzaprav so bile hvaležne, da je nekdo prevzel nehvaležno nalogo z njihovih pleč. Premožni, dominantni moški so si jemali, kot samoumevno pravico imeti istočasno več žensk.

Zgodovinsko gledano so bile dogovorjene poroke, poroke zaradi nenačrtovane nosečnosti, spolne zavrtosti enega ali drugega zakonca, nepredelane travmatske izkušnje ali bolezni izvor izrečenega (ali pogosto neizrečenega) soglasja k nezvestobi.

Seveda bi bilo nepravično, da bi govorili le o poliamoriji moških, saj so tudi ženske znale imeti »hišnega prijatelja«, toleriranega ljubimca.

V času kriminaliziranosti istospolne usmerjenosti so se sklepali zakoni, ki so služili le prikrivanju drugačne spolne izbire.

Literarna dela govorijo o tem, kako se je istospolna usmerjenost moža ali žene razkrila po letih nesrečnega zakonskega življenja. Zakonca sta zaradi kulturnih predpostavk, veljavnih moralnih vrednot, še naprej ostajala skupaj, da bi v obliki odprtega zakona zadovoljevala svoje potrebe in želje.

Ko so dizajnerji ustvarili prvi Maclarenov superšportnik, so bili novinarji presenečeni, da so v avtu trije sedeži. Predstavnik proizvajalca je dejal, da moški, ki si lahko kupijo takšen avtomobil običajno hodijo ven v družbi žene in ljubice.

Zakonske zveze starejših moških in mladih žensk so bile v časih pred viagro samoumevno »odprte«, tako da je mož spolno konkurenco do neke meje toleriral. Zapleti, ki so izhajali iz takšnih odnosovm so bili uprizorjeni v številnih literarnih delih in filmskih uprizoritvah.

Pomembna razlika med opisanimi vzorci iz preteklosti in sodobno poliamorijo je predvsem v tem, da so se zakonska razmerja nekoč le redko sklepala soglasno odprto.

»Odprtje« zakona je večinoma sledilo nekemu dogodku, ki je re-definiralo partnerstvo.

Lainšček pripoveduje v romanu »Nedotakljivi«, kako se mož vrne iz zapora in poleg svoje žene najde drugega moškega, nato pa mu žena ležerno da vedeti, da je tudi on dobrodošel.

Brez veliko besed se uredi poligamni matriarhat, v katerem vsi najdejo svojo mesto in srečno živijo, dokler ne umrejo.

Nek roman Aarta Paasilinne govori o dogodovščinah inženirja, ki potem, ko postane premožen, zgradi hišo v kateri obe njegovi ljubljeni ženski najdeta svoj prostor.

Čeprav pristaši poliamorije prisegajo, da gre za prostovoljni pristanek obeh oziroma vseh udeležencev v takšno obliko odnosa, pa sem osebno prepričan, da vsaj pri nekaterih udeležencih obstaja nekakšna oblika implicitne ali eksplicitne prisile. Nesamozavestni ljudje bodo pristali na odnose, ki jim niso pisani na kožo le zato, ker ne želijo izgubiti naklonjenosti ali spoštovanja druge osebe.

Tradicionalno gledano, monogamija ne prenese konkurence. Monogamni odnos je posedovalen. Čeprav to običajno ni izrečeno, si eden od partnerjev velikokrat lasti drugega. Ali si vsaj misli, da ima določene lastniške pravice.

V romanu Orhana Pamuka »Muzej nedolžnosti« je prikazano življenje mladih, bogatih Turkov v 80-ih letih. Izbranke iz dobrih družin ne hranijo več svoje nedolžnosti za prvo zakonsko noč, ampak »obdarijo« svoje zaročence, ki jim s tem naložijo dolžnost, da jih potem tudi poročijo. Tako moški kot ženske še danes živijo v prepričanju, da je zakon svet in nedotakljiv, ne glede na medsebojne odnose in globoke kršitve medsebojne lojalnosti. Pogosta je zmota, da skupen otrok predstavlja vez, ki zagotavlja trajno monogamno razmerje. V današnjem času, ko se ženske na podeželju intenzivno emancipirajo, se pogosto razkrije, da ženske živijo v 21., njihovi moški pa še vedno v 19. stoletju.

Zelo tvegano obdobje za nezvestobo je predvsem čas, ko se rodijo otroci.

Ženske so preobremenjene, čustveno osredotočene na otroka, moški pa se neredko čutijo izrinjeni, nepotešeni, zavrženi. Soočanja z realnostjo zakonskega življenja ne prenesejo vsi enako. Po tem, ko izzveni začetna navdušenost in strast, se neredko pojavi potreba po iskanju vznemirjenosti, atrakcije na drugi strani plota. Opažam, da pogosta druženja mladih družin, skupne proslave rojstnih dni, skupne počitnice v veliki meri prispevajo k razvoju navzkrižnih čustvenih, romantičnih in intimnih vezi. Neredko seveda k razvoju dram in celo tragedij.

Naslednje nevarno obdobje pri ženskah je ob vstopu v perimenopavzo.

Izbire partnerjev so pogosto racionalne, usmerjene v zagotavljanje varnega življenja za skupne otroke in ne temeljijo na libidinalni navezanosti. V kolikor zakonsko življenje že v osnovi ni prežeto s hedonizmom, spolnost postane vedno bolj redka, dolgočasna rutina. Tekom let se nabirajo drobne zamere, nelojalnosti, ki kasneje pridobijo pomembno vlogo.

Lep zapis prijatelja na Facebooku, ples na sindikalnem izletu, pohvala nove frizure s strani sodelavca lahko spodbudi tleče strasti in fantazije.

V teh primerih ne moremo govoriti o dogovorjenem »odprtju« razmerja, le o spolni nezvestobi. Čeprav sta oba partnerja enako nezadovoljna z zakonskim življenjem, običajno le eden od njiju premore toliko poguma ali individualizma, da se prepusti uresničevanju svojih potreb in vrednot. To je tipična situacija nezvestobe, v kateri si »prevarani« zakonec pridržuje pravico do oblastnega vedenja, jeze in maščevanja.

Pri moških je to nevarno obdobje nekje med 50. in 60. letom.

Ob upadu spolne aktivnosti in zanimanja s strani postmenopavzalne partnerke se poraja kriza pred »zapiranjem vrat«.

Moški smo v teh letih zrele hruške, ki padamo v objem mlajšim damam, ki vidijo v odnosu z nami zagotovitev finančne varnosti zase ter za svoje že rojene otroke. Čeprav je kulturno zasidrano, da so vedno moški tisti, ki osvajajo in varajo, so pogosto naivne žrtve na prizorišču, na katerem po dolgem monogamnem življenju niso dovolj izkušeni.

Vsekakor pa so pomembni situacijski dejavniki, ki se lahko pojavijo kadarkoli tekom dolgega skupnega življenja. Neugodni ali celo tragični življenjski dogodki, kot so bolezni, izgube, onemogočenosti ali duševne stiske, lahko delujejo kot pomembni dejavniki, ki zahtevajo re-definicijo zakonskih oziroma partnerskih donosov. Med tem, ko so naši stari starši sklepali takšne dogovore enkrat za vselej, smo v sodobnem svetu prisiljeni nenehno na novo definirati naše partnerske odnose. Lahko pa se vprašamo, kakšni so ti motivi, ki nas silijo v to, da nenehno ocenjujemo, ali je naš partnerski odnos vreden ohranitve ali ne.

Prijateljica, izobraženka, ki živi v Kaliforniji, je pri 40. letih poslala svojega moža stran, ker je spoznala, da je to obdobje, v katerem ne more biti monogamna. Ko se je čez nekaj let to obdobje izteklo, je moža povabila nazaj. Spoznala je, da je njuna zveza funkcionalna in da je to moški, poleg katerega želi ostareti.

Prepričan sem, da gre le za moje projekcije, ker nimam na razpolago nobenih verodostojnih informacij na osnovi katerih bi lahko oblikoval svoje predstave o odprtem zakonu, vendar sem prepričan, da so nove, alternativne oblike partnerskega življenja zasidrane v neuspehih prejšnjih generacij, ki niso uspele monogamno življenje funkcionalno prilagoditi zahtevam in izzivom sodobnega življenja.

Že Kinsey je v 50. letih opisal, kako vsaj 50% ameriških moških in 25% žensk skače čez plot.

Nezvestoba je ob poplavi izzivov v sodobnem svetu pričakovano in skoraj normativno dejanje. Včasih odklonitev privlačnega skoka čez plot povzroča več stisk kot opravljena naloga.

Če se hočemo rešiti nezaupanja, ki izhaja iz spoznanja, da je težko pričakovati dolgotrajno zvestobo od partnerja na način, da to dejstvo sprejmemo kot neizogibno, si moramo priznati, da gre za precej nezrel in nefunkcionalen način reševanja problema.

Charles Bukowski je v svoji boleče iskreni knjigi o ženskah potrdil, da je v ozadju promiskuitete vedno neka skrita želja po sprejetosti in ljubljenosti. Zasvojenci s spolnostjo in redni obiskovalci prostitutk priznano ali nepriznano hrepenijo po občutku sprejetosti, ljubezni, oz. kot temu rečejo »girlfriend feelingu«.

Čeprav se trudimo zanikati željo po posedovanju, se ljubosumnost, strah pred izgubo rodi enako v klasičnih kot v »odprtih« razmerjih. Pristaši poliamoričnih odnosov zatrjujejo, da uspešno razrešujejo medsebojne napetosti, in konflikte. Vseeno je težko verjeti, da v romantičnih trikotnikih prej ali slej ni nekdo prizadet. Tekmovalnosti, rivaliteti se v medosebnih odnosih ne da izogniti.

Po več kot tridesetlih letih, ki sem jih preživel v različnih oblikah partnerstva lahko trdim le, da odgovor na krizo monogamnosti zagotovo ni poliamorija.

Ne zanikam, da ljudje lahko živijo v skvotih in se kot v nadaljevanki »Prijatelji« nenehno zaljubljajo med seboj ter se kljub napetostim držijo skupaj, vendar se je pokazalo, da komune relativno hitro razpadejo ali se spremenijo v kult.

Žal nas kultura ni naučila, kako lahko živimo v partnerskem življenju brez sovražnosti, jeze in nezadovoljstva. Ne znamo na pravi način izbirati partnerje, ne znamo prepoznati tiste osebnostne predpostavke, ki kažejo na disfunkcionalno vedenje v partnerstvu. Živimo v idealih romantike 19. stoletja, kjer zakonca srečno živita do konca življenja in še naprej, ko se vrtnice na njunih grobovih razrastejo in spletejo v en sam grm.

Ljubezen je čudovito čustvo, ki se rojeva brez naše privolitve. Lahko pa se vprašamo, kaj se zgodi s čudovitim čustvom, če se zapletemo v intimni trikotnik? Nastanejo napetosti, začnemo skrivati telefone, izogibamo se spolnim stikom s partnerjem, partnerko, postanemo napeti, razdražljivi, se kregamo z otroci, iščemo izgovore, da bi bili proč od doma.

Vsi ti občutki bi bili precej drugačni, če bi sklenili dogovor s partnerko, da je od sedaj naprej še ena oseba v mojem srcu in v mojem življenju. Bi mi bilo lažje, če bi nato iz trikotnika nastal štirikotnik in bi začeli vedno več časa preživljati v tujih posteljah? Bi bili še zaželeni, ko bi se vračali nazaj v zakonsko posteljo? Bi nas partnerka sprejemala z ljubečim objemom, če bi se pravkar vrnila od drugega moškega?

James George Frazer je pred več kot enim stoletjem raziskoval življenje in navade domorodcev na otočju Trobriand. Napisal je čudovito knjigo pod naslovom »Zlata veja« Med ostalim se je posvetil tudi zakonskim in spolnim navadam, ritualom domačinov.

Opisal je, kako se pri določeni starosti odraščajoči fantje in dekleta preselijo iz domačih hiš v dolgo hišo, kjer živijo skupaj do sklenitve trajnega partnerskega razmerja. Skupaj ribarijo, delajo, lovijo, plešejo in se spoznavajo med seboj. Sčasoma se oblikujejo pari, ki nato ostanejo skupaj do konca življenja. Otroke, ki se rodijo v obdobju, ko se mladina predaja svobodni ljubezni, samoumevno postanejo otroci para, ki se odloči za skupno življenje. Na teh otokih se Frazer ni srečal z ločitvijo, samomorom. Nezvestoba sicer ni bila zaželena, vendar se niti ni sankcionirala.

Ta zgodba mi je že od mladosti pri srcu, saj nam govori o tem, kako je potrebno izbirati osebo, s katero želimo in bomo sposobni živeti. Včasih rečem, da se lahko zagledaš v sto in zaljubiš v deset njih, ni pa nujno, da ti je dano, da bi z eno/enim lahko srečno ali funkcionalno živel.

V 80-ih letih sem bil na obisku v transilvanijskem mestecu Szék, kjer so takrat še živeli po tradicionalnem ljudskem izročilu. Fantje in punce so v narodnih nošah, vsako soboto plesali v plesni hiši. Plesali so iste plese na isto glasbo kot njihovi starši in stari starši. Vsa dekleta so morala plesati z vsemi fanti, vse dokler ne bi bile zaročene, kar so nakazale s spremembo pričeske. Ples je v življenju te mladine zavzemalo enako mesto in vlogo kot spolnost v življenju domačinov na otočju Trobriand.

Partnerstvo je kot rastlina, ki jo je potrebno nenehno negovati.

Strast sčasoma izzveni in prepusti prostor globoki navezanosti in libidinalni povezavi - ali pa ne. Ni receptov. So feromoni, telesne preference, je pa tudi empatija in stil navezanosti, doživet v času otroštva. Ni dano, da bi vse zveze preživele ali trajno dobro funkcionirale.

Pri petdesetih sem prvič v življenju začutil tisto kvaliteto navezanost na ljubljeno osebo, po kateri sem hrepenel vso življenje.

Nekoč se je Janoš Pilinszky, madžarski pesnik v Parizu pogovarjal z ameriško plesalko Sheryl Shutton, ki mu je razkrila, da zanjo obstaja seks, obstaja ljubljenje (cartanje) in obstaja „smrt v objemu ljubljene osebe”.

V navezanosti ugodje partnerja/partnerke postane bolj pomembno kot endorfinska spolna potešitev. Stik s telesom druge osebe in tako prenesena čustva zasenčijo osnovno spolno ugodje.

Takšna kvaliteta odnosa ni naključna, saj zahteva globoko zaupanje, varnost, da se lahko prepustiš drugi osebi in da se ta oseba prepusti tebi. Vsaka motnja, napetost izniči to ugodje.

Je skoraj tako, kot bi skočil iz letala brez padala, z občutkom, da boš vseeno varno prispel na tla.