Duševne stiske kot sramotni poligon (zaslužkov) samooklicanih terapevtov, kultov in sekt

Leta 1969 je bil ves svet zgrožen nad zločinom, storjenim s strani kulta oz. družine Manson.

Pod vplivom socialistične ideologije se nam je zdelo, da so kulti produkt neke druge družbene ureditve in je naša kultura odporna na takšne ekscese. Zdelo se je, da so kulti tipičen ameriški produkt, ki ne bo prestopil meje kontinenta.

Po spremembi družbene ureditve in rahljanja družbenega nadzora nad samo-organiziranjem prebivalcev se je število različnih religioznih, interesnih, nevladnih organizacij začelo naglo povečati. Večina teh se je razvila na osnovi skupnih interesov na področju športa, rekreacije, prostočasnih aktivnostih. Kmalu so se pojavile prve skupine za samopomoč, skupnosti za rehabilitacijo odvisnikov, podporne skupine za njihove starše in žrtve nasilja. Nekateri so si pridobile finančno podporo vladnih virov, drugi pa niti ne. Čeprav se je večina teh organizacij deklarirala za neprofitno, je bil materialni interes posameznikov pogosto prisoten.

S stopnjevanjem ozaveščanja o čustveni in psihični problematiki v slovenski družbi je v zadnjem desetletju mogoče opaziti velik porast števila tistih nevladnih organizacij, ki se posvečajo raznim dejavnostim na področju duševnega zdravja v obliki delavnic, terapij ali svetovanj.

Zaradi nedorečenega zakona o psihoterapevtski in svetovalni dejavnosti ostaja to področje zelo kaotično.

Karmični diagnostiki in bioenergetiki

Poleg visoko izobraženih, strokovno usposobljenih kadrov je 'na trgu' danes prisotnih še veliko 'karmičnih diagnostikov', bioenergetikov, telesnih terapevtov, svetovalcev in dušebrižnikov različnih vrst.

Lahko bi brezbrižno rekli, da bo trg s svojimi regulatornimi mehanizmi poskrbel za to, da se loči žito od plevela, vendar moje klinične izkušnje govorijo za to, da se to na žalost običajno ne zgodi. Namreč, manipulativni, izkoriščevalski ali škodljivi nameni so pogosto skriti v farso ljubezni, naklonjenosti, navidezne empatije, tako da uporabniki teh storitev le prepozno ali nikoli ne spoznajo, da so postale žrtve osebnostno motenih, škodljivih oseb.

Zdravili smo že mlade ljudi po izkušnji s psihedeliki, ko so ti nato postali psihotični. Poznamo žrtve samooklicanih psihoanalitikov, ki delijo svoje nasvete brez dneva osebne izkušnje in supervizije. Prav tako tudi 'preživelnike' psihiatrije, ki energično svarijo pred uradno medicino in za mastne denarje ponujajo odrešitev od duševnih motenj na osnovi nekaj pogovorov in motivacijskim emailov.

Lahko sklepamo torej, da je področje duševnega zdravja postalo precej profitabilno lovišče osebnostno motenih, manipulativnih in škodljivih oseb, ki so uspešni v zavijanju svojih sebičnih namenov v privlačen ovitek.

Med oblike izkoriščanja človeške želje po uspešnosti, sprejetosti, ljubljenosti ali odrešitve od stisk in bolečin ne sodijo le posamezniki, željni zaslužka, temveč kulti, sekte, komune, skupine in organizacije različnih barv.

Te oblike združevanja niso več le v domenu ameriške družbe, ampak uspešno delujejo povsod po svetu.

Novodobne komune, kulti in sekte

Večina ljudi misli, da so kulti zlahka prepoznavni že na prvi pogled.

Mediji nam predstavljajo kulte kot bivanjske skupnosti, komune s prepoznavnimi simboli, oblačili in prototipom voditelja ali guruja z dolgo brado, sivimi lasmi in očmi, ki so zazrte v svetlo prihodnost, ki je znana le njemu.

Temu na žalost ni tako.

Tudi v Sloveniji lahko postanemo pripadniki kulta, ne da bi se sploh zavedali tega, saj se te organizacije močno trudijo, da ne bi bile prepoznane kot kult.

Podobe kultov so lahko zelo različne.

Lahko se organizirajo okoli kakšne verske predpostavke kot ločina, ki je bolj kristjanska, budistična ali kaj drugega od legitimnih cerkev. Pri tem je pomembno, da se vodja sklicuje na odklon uradne cerkve od izvirnih pravil ali vrednot, tako da lastni skupnosti daje občutek vrednosti, ekskluzivnosti. Običajno so člani tisti, ki novačijo novince, ki jim dajejo občutek sprejetosti, ljubljenosti, pomembnosti. Kmalu se pojavi element nadzora, potreba po podrejanju vodji ali ideologiji skupnosti.

Kulti so totalitarni, ne prenesejo individualizma. Že najmanjši odklon od uveljavljenega kaznujejo s poniževanjem, odtegovanjem pozornosti, ali celo fizičnim nasiljem.

Tiste, ki se ne podredijo in zapustijo skupnost. v skupini očrnijo tako, da se jih potrudijo prikazati kot moralno oporečne osebe. V ozadju takšnih kultov ni možno vedno prepoznati materialni interes, včasih gre le za narcisistično potrebo vodje po oblasti, dominaciji, ki se lahko izkaže v avtoritarnem odnosu, občutku pomembnosti, seksualnem izkoriščanju pripadnikov.

Poleg religiozno usmerjenih kultov poznamo tudi takšne, ki ponujajo recept za uspešnost.

To so različni motivatorji, guruji finančne uspešnosti, posredniki 'new age' ideologij o pozitivnem mišljenju. Delujejo v obliki dragih delavnic in motivacijskih srečanj. Osebno bi med te oblike kultov štel tudi organizacije neposredne prodaje.

Motivatorji, uspešneži nenehno obljubljajo uspeh in bogastvo, ki je tam, takoj za naslednjim seminarjem. Vsak nosi 'maršalsko palico' v svojem žepu, dokler je pripravljen plačevati za drage seminarje, tiskane in elektronske materiale. Če pa uspeha, pozitivnega mišljenja ni, potem je kriv posameznik, ki se ne trudi v zadostni meri.

Na stenah visijo plakati z dosežki, zmagovalci se nagrajujejo, izročajo se jim plakete, organizirajo se veliki, glamurozni dogodki, ki slavijo uspešnost organizacije. V ozadju pa neprestano teče podprogram eksplicitnega nadzora možganov, ki vsiljuje osredotočenost na še nedosežen cilj, ki zagotovo prinaša finančno in drugačno korist tistim, tam na vrhu. Vedno so nivoji, ki jih moraš doseči in prestopiti, tako da nikoli ne boš srečen, zadovoljen, izpolnjen z občutkom uspešnosti.

Tudi v nekaterih političnih organizacijah je mogoče prepoznati elemente kultov.

Če beremo roman Roberta Merlea 'Smrt je moj poklic', lahko prepoznamo, kako pripadnost nacistični stranki povzdigne malega, zatiranega človeka, da ta postane 'dober vojščak nacizma', ki je na koncu neposredno odgovoren za smrt tri in pol milijonov ljudi.

Elemente kultov lahko prepoznamo tudi v naših vardah. Pripadnost, uniforma in našitki dajejo občutek sprejetosti, tovarištva. Nevaren element je v lojalnosti, ki ga vodja lahko izkoristi za doseganje svojih sebičnih ciljev.

Mogoče je v političnih kultih še najlažje prepoznati totalitaren element, ki onemogoča prisotnost alternativnih stvarnosti v družbenem prostoru.

Kulti samopomoči

Osebno sem mnenja, da so še posebej nevarni in zahrbtni kulti, ki ponujajo samopomoč in svetovanje za uspešno vodenje življenja.

Jasni znaki, po katerih kulte ločimo od pristno svetovalnega in terapevtskega delovanja, so:

• nadzor nad umom,
• način novačenja novih pripadnikov
• in ustvarjanje čustvene odvisnosti od skupnosti.

Psihoterapija in svetovalna dejavnost si vedno zastavljata kot cilj individuacijo, separacijo in na koncu integracijo klienta oziroma pacienta. V prvem obdobju se postavijo cilji prepoznavanja lastnih psihičnih vsebin, vrednot in potreb, v drugem obdobju se nudi podpora klientu, da se osamosvoji iz škodljivega okolja, in na koncu, da si zgradi življenje, v katerem se lahko uresniči, To pomeni, da je terapija ciljno usmerjen, specifičen odnos, ki se ob dosegu terapevtskih ciljev formalno konča. To se dogaja v individualnih, skupinskih terapijah, vendar tudi v terapevtskih skupnostih, recimo v stacionarnih programih za rehabilitacijo odvisnih oseb.

Terapevt ne sme navezati klienta na sebe na takšen način, da se ta na koncu ne bi bil mogel osamosvojiti. Smo samo duhovni voditelj, ki prehodijo pekel skupaj s klientom, da bi ta po vrnitvi lahko odšel po svoji poti.

Pravzaprav je dolžnost terapevta oziroma svetovalca, da terapijo usmeri na ta način, da klient prepozna svoje interese in se jih trudi sam uresničiti. Okvirji in meje terapevtske dejavnosti so zastavljene na takšen način, da se omeji možnost transformacije terapevtskega odnosa v nekaj drugega. Usposabljanje, osebna izkušnja, delo pod supervizijo prispeva k strokovnosti psihoterapevtov in svetovalcev.

Organizacije, ki nosijo v sebi značilnosti kultov, pa se usmerjajo na osebe, ki so v danem trenutku ranljive, negotove, ujete v neugodni življenjski situaciji, saj so bolj dojemljive za vstop v obljubljeno deželo sreče in zadovoljstva.

Kulti, ki temeljijo na ponujanju svetovalne dejavnosti na področju duševnega zdravja in zadovoljstva, delujejo tako, da organizacija (oziroma ključna oseba v organizaciji) ponuja iluzijo sprejetosti in ljubljenosti, ne da bi moral posameznik karkoli storiti za to. Že ob vstopu, prvem srečanju je posameznik takoj obdan z zanimanjem in skrbjo voditelja ali že ustaljenih članov skupnosti tako, da se sooča z vtisom, da je obljubljeni cilj dosegljiv, program pa verodostojen. Občutek instant pomembnosti in sprejetosti, včasih prvič v življenju posameznika, je vreden vloženih sredstev v plačevanje delavnic, individualnih ur, prispevkov za različna praznovanja, rojstne dneve in podobno. Vodja sčasoma lahko izrazi željo po vlaganju v objekte, opremo, ki bi služila ciljem skupnosti, a hkrati postala last in vir profita voditelja.

Tovrstni kulti se pogosto skrivajo za humanitarno, dobrodelno, naravovarstveno dejavnostjo, da bi odvrnili sum družbe in samih članov, da se dogaja še kaj drugega, škodljivega.

Bleščeča podoba odličnosti in ekskluzivnosti se prepleta s širokoustnim zastopanjem plemenitih idej in ciljev, za čimer pa ne stoji konkretna dejavnost. Dejansko celotna dejavnost kulta služi le pridobivanju materialne koristi vodje ali osebam na vrhu hierarhije ter zadovoljevanju njihovih narcisističnih potreb po moči in dominanci.

Kult, ki je organiziran na takšen način, ne potrebuje nobenih agresivnih načinov za zadrževanje članov v skupnosti, saj občutek navidezne ljubezni in sprejetosti zadošča za to, da se posameznik ne odloči prostovoljno za odhod. Ker program ne deluje v korist individuacije in separacije, se pripadnik ne čuti bolj opremljenega za samostojno delovanje in se vedno bolj navezuje na skupnost, ki mu edina daje občutek veljave, sprejetosti in ljubljenosti.

Kult naslavlja (in soustvarja) občutek krivde v osebi, ki se počuti odgovorna za lojalnost skupnosti in posledično ideacijo o samostojnosti doživlja kot izdajo tistih, ki organizirajo njegove rojstne dneve in mu vlivajo občutek pomembnosti.

Lahko bi predpostavljali, da žrtve kultov postanejo le skrajno ranljivi pripadniki družbe, če ne bi raziskave pričale o tem, da člani kultov večinoma postanejo pripadniki srednjega družbenega sloja, z dobro izobrazbo, sprejemljivim statusom v družbi in brez jasnih znakov duševnih motenj.

Sodobna psihološka znanost prepoznava, da pomanjkljiva varna navezanost na mamo, stresnost okolja, neustrezni dražljaji v določenem obdobju zgodnjega otroštva ali celo resne travmatske izkušnje lahko povzročijo nefunkcionalnosti v odraslosti, ki se kaže v neugodnem čustvenem doživljanju, neuspešnosti pri uresničevanju talentov in ustvarjanju zadovoljivega življenjskega sloga. Ti posamezniki večino časa dobro vozijo svoje življenje, vendar se občasno soočijo s kriznimi situacijami, ko nimajo primernega recepta za obvladovanje problemov. Takrat so še posebej dojemljivi za ponudbe, ki jim obljubljajo čudežno razrešitev njihovih neuspehov.

Vsi kulti so totalitarni.

Zaradi prikritih manipulativnih namenov so še posebej ranljivi glede nedotakljivosti svoje podobe. Odstopanje, kritike, konflikti znotraj skupnosti ali iz zunanjega okolja izzovejo močno reakcijo, agresiven odziv z namenom poskusa utišanja kritičnih elementov.

Člani, ki zapustijo kult, predstavljajo največjo nevarnost, saj lahko posredujejo javnosti verodostojne informacije o manipulacijah, zlorabah. Po eni strani se kult silno trudi, da bi preprečil odhode, predvsem nezadovoljnežev, če pa pri tem ne uspe, temu zagotovo sledi intenzivna akcija kompromitiranja, izničenja te osebe. Pravzaprav si težko predstavljam, da bi kdo lahko odšel, ne da bi bil v tem procesu resno ranjen v svoji samopodobi, zaupanju, veri v dobroto ljudi.

Za varno soočenje z ogledalom

Ker je večina nas nepripravljena na soočanje z ogledalom, ki ga ponuja naša naglo se spreminjajoča družba, vsi potrebujemo kakšno korektivno izkušnjo v življenju, da bi se lažje prilagajali in harmonizirali svojo osebo z družbenimi pričakovanji.

Zaradi stresogenosti življenja se potreba po terapevtsko- svetovalni dejavnosti nenehno povečuje. Prepričan sem, da je množična izpostavljenost kvalitetni korektivni izkušnji s strani dobro usposobljenih terapevtov zaloga humanizacije slovenske družbe. Pri tem se mi zdi ključnega pomena, da svojo dušo zaupamo osebam, ki so za to resnično usposobljeni, ne pa tistim, čigave obljube delujejo preveč privlačne.