Imeti otroke ali ne? Iz prve roke o pritiskih in diskriminacijah, s katerimi se srečujejo tako starši kot nestarši

Letos sem dopolnila 31 let. To je že pravšnja starost, da te ljudje (znanci, ki jih ne srečaš pogosto, nekdanji sošolci, zdravniki, daljni sorodniki ... saj veste, kako to gre) v vsakdanjih interakcijah brez kakšnih posebnih zadržkov sprašujejo, ali imaš otroke, in pri tem ne mislijo nič slabega: okoli tridesetega leta naj bi večina parov, ki si v prihodnosti želijo družine, sploh večje, v skladu z družbenimi standardi že naredila vsaj kakšen korak v to smer.

Vse več ljudi v mojem socialnem krogu otroke tudi dejansko ima, čeprav se mi včasih zdi, da smo se še pred kratkim srečevali na hodnikih gimnazije. Pa se nismo: od tega je, pa najsi se nam je s tem uspelo sprijazniti ali ne, že več kot desetletje. Starši so tako najprej začeli postajati ljudje, s katerimi smo se družili ali jih videvali bolj občasno, počasi pa tudi zelo bližnji prijatelji.

Debata o otrocih je bila v naših pogovorih v zadnjem obdobju zato pogosto na meniju. Mladi bodoči starši, čeprav vznemirjeni zaradi začetka povsem novega življenjskega obdobja, so se spraševali, kako se bodo navadili na novo vlogo, se spopadli z odgovornostjo, si razdelili naloge, kako bo starševstvo ne nazadnje vplivalo na druženja, prosti čas, prijateljske odnose.

Nestarši pa smo imeli malo drugačna vprašanja: bomo sčasoma, ko se čisto vsi iz naše ožje družbe odločijo za otroke, mi pa se bomo še vedno počutili bolje v partnerski zvezi brez njih, odrinjeni na rob? Nam bo predvsem zaradi tega postalo žal, da jih nimamo?

Bomo sploh lahko še kaj počeli s staro družbo ali si bo treba najti novo družbo ljudi brez otrok? Bomo za 'odrasle' aktivnosti, kot so spontani izleti, degustiranje koktajlov na morju brez vsake skrbi, kulturni dogodki, koncerti, gledališče, poznonočni globoki pogovori o stanju sveta ob kozarcu vina in podobno pač obsojeni zgolj in samo na družbo partnerja, s katerim smo sprejeli odločitev za brezotroško življenje – ali pa še to ne? Nas bodo začeli prijatelji z otroki označevati za sebičneže? Si na skupnih piknikih res želimo igrati vlogo čudaških tet in stricev?

Zapiranje v mehurčke

Odločitev, da otrok nimaš, je danes v razvitih zahodnih družbah vse bolj pogosta. Sploh v mestih in bolj kozmopolitskih okoljih oseba, ki ne želi potomcev, k sreči ni več osmo čudo sveta. Vendar pa to kljub vsemu še ne pomeni, da je takšno življenje povsem normalizirano.

Odrasli ljudje, ki se za otroke ne odločijo, so, zlasti če imajo partnerja, še zmeraj podvrženi manjšim in večjim pritiskom. Kdaj pa vidva? Kako pa, da še ne? Si pa že kar v letih. Večje stanovanje bo pa kot nalašč za otroka. Tvoja sestra ima že dva, zdaj pa si ti na vrsti. Kaj bosta pa na stara leta? Kako to misliš – ne želiš si otrok? Je kaj narobe?

Čeprav zvenijo nedolžno, lahko takšna vprašanja pustijo globoke rane, celo načnejo duševno zdravje posameznika. Reakcija je pogosto takšna, da se ljudje brez otrok zaprejo v svoje mehurčke in obdajo z istomislečimi ljudmi, nemalokrat pa do otrok ali parov z otroki, ki so nad njimi izvajali tovrstne pritiske, nezavedno razvijejo odpor.

Otroci jih naenkrat motijo na ulicah, v lokalih, restavracijah, z njimi ne znajo več sobivati – in niti nočejo. Njihov svet je pač povsem drugačen. Tu se najbrž delno skriva tudi odgovor na porast hotelov, ki obljubljajo nastanitev brez otrok, tihih resortov, celo območij na letalih posameznih letalskih družb, kamor otroci ne smejo, in tako dalje. 

Seveda to posredno vpliva tudi na ljudi, ki otroke imajo, tudi če jim niti na pamet ne pade, da bi diskriminirali tiste, ki se zanje ne odločajo. Otroci so namreč vse pogosteje razumljeni kot ovira, breme, napor: tako v javnih prostorih kot bolj karierno orientiranih okoljih. Posledično se tudi ta skupina raje obda s sebi podobnimi: preostalimi pari z otroki, s katerimi lahko razrešujejo svoje otroške dileme.

Morda vas zanima tudi:

• Hvala lepa, ne grem se več: ali mlade ženske v Sloveniji še stremijo k enakopravnosti v razmerjih?
• Tega v zvezi s svojimi otroki ne bi smeli deliti na družbenih omrežjih

"Kar se dogaja, so vse po vrsti simptomi otrokocentričnosti sodobnih družb, čeprav se zdi, da gre za nasprotujoče si stvari. Če nekdo nima ali noče imeti otrok, je s to odločitvijo obremenjena, govorim v ženski spolni obliki, ker so pritiski večji na ženske kot na moške. Če jih ima, je prav tako podvržena ogromno pritiskom, tihim pričakovanjem in kdaj tudi glasnim kritikam," meni prof. dr. Tanja Rener, sociologinja družine.

Po njenem mnenju so ideološki pritiski sicer še vedno večji v primeru ljudi, ki otrok nimajo. Imeti otroke je namreč še zmeraj prevladujoča družbena norma, ne imeti pa odstopanje od te družbene zapovedi. 

"A imeti otroke tudi ni enostavno," nadaljuje. "Če govorimo na splošno, je odločanje o rojstvih otrok vse bolj stvar dolgih in tehtnih premislekov. Imam možnosti zanje? Sta služba in prihodek zagotovljena in varna? Bomo v kratkem prišli do spodobnega stanovanja? Bom imela pomoč pri partnerju, partnerici in pri širši družini? Nič čudnega torej, da se ljudje pri nas in v večjem delu Evrope odločajo za otroke zelo pozno, okoli 30. leta in še pozneje. Včasih tako pozno, da se želja po otrocih ne uresniči, ker stopijo vmes telesne (ne)zmožnosti.

Če duh časa še razširimo, se še bolj zaplete. Ali je svet, v katerem živimo, prijazen do otrok in družin? Odgovori so vsak dan bolj strašljivi, saj se zdi, da se naša civilizacija vse bolj nagiba v barbarstvo."

Otrok kot krona razmerja?

Pogovarjali smo se z mladimi ženskami in moškimi z obeh strani spektra, torej starši in nestarši, ki so se zaradi svoje odločitve že srečali z neko obliko diskriminacije.

Pričakovano več diskriminacije in pritiskov zaznavajo odrasli, ki se za otroke niso odločili. Razlogi so različni: ne vidijo se v vlogi staršev in uživajo v svoji samostojnosti, na odločitev so vplivale zdravstvene težave, lahko pa so razlogi tudi ekonomski ali politični: otrok je prevelik strošek, družbena klima se jim ne zdi ustrezna.

V največji meri poročajo o neprimernih vprašanjih in spodbudah v smeri "Dajta še vidva", ženske o pritiskih ginekologinj in osebnih zdravnic, češ da naj čim prej zanosijo, da ne bodo prestare, pa tudi o več dela v službi in prevzemanju nalog sodelavcev z otroki, težavah z dopusti, očitkih, da ne morejo biti zares utrujeni ali da ne vedo, kaj je prava odgovornost ter o tem, da jih družba ne jemlje resno, saj je 'imeti otroka' določen zrelostni izpit, ki ga v očeh vrstnikov niso opravili.

"Ljudje te enostavno ne jemljejo tako resno. Pri tem sploh ni važno, kako uspešen ali prepoznaven si, ampak kot da je to nekaj, česar druge stvari ne morejo nadomestiti," pravi 35-letni Jure.

Več sogovornic je omenilo tudi prepričanje drugih, da njihovo razmerje zaradi odsotnosti potomcev ni tako trdno, kot če bi si s partnerjem ustvarile družino. "Večkrat slišim, da ne morem vedeti, ali me ima moj partner res rad, glede na to, da z mano nima otrok," pove 28-letna Jana. Temu se pridružuje tudi 30-letna Lea, ki ne razume, zakaj je otrok še vedno tako pogosto dojet kot najvišja potrditev, nekakšna krona razmerja.

"Ljudje, ki imajo otroke, poskušajo moj odnos s partnerjem prikazati kot manjvreden le zato, ker nimava otrok. Pri tridesetih sva skupaj devet let, pa sem vseeno že večkrat dobila komentarje, da to pač ni enakovredno kot zveza, v kateri se je rodil otrok, ne glede na to, kako dolga ali trdna je," dodaja Lea, ki si otrok ne želi in zaradi zdravstvenih težav niti ne ve, ali bi jih lahko imela.

"In ker je nekaj mojih sorodnikov tudi precej konzervativnih, pogosto poslušam tudi pogovore o tem, da mora biti z neko žensko, ki pri npr. triintridesetih še nima otrok, zagotovo nekaj narobe. In da je zdaj zanjo itak že prepozno. S tem seveda tudi sama dobim občutek, da je z mano nekaj narobe."

"Poznam to, ko sem bila še v zvezi, so bili takšni pritiski stalni, in ko sva se razšla, mi je veliko ljudi reklo, da je to zato, ker sva tako dolgo čakala z otroki," se strinja 33-letna Katarina. "Kako mi gledamo na vlogo otroka, groza! Še vedno kot na neko lepilo razmerja ... Prijatelj brez otrok se včasih pošali, da prvi otrok rešuje težave, drugi pa zakon ... očitno je žal pogosto tako," rahlo užaloščeno dodaja. 

Vprašanja, ki bolijo

In koliko ljudi, ki se brezsramno vtikajo v intimno drugih, sploh vzame v obzir to, da je mogoče, da ima oseba zdravstvene težave, ki ji onemogočajo zanositev, ali pa je v procesu umetne oploditve? Takšno izkušnjo je z nami delila 31-letna Petra.

"Starejša sem, bolj ugotavljam, da ljudje okoli mene kar pričakujejo, da bom na neki točki otroka imela. Vprašanja "Kdaj bo pa pri vama dojenček?" ali "No, saj zdaj pa sta že poročena in živita skupaj ..." gredo v smer, kot bi bilo to nekaj čisto samoumevnega. A zame na primer ni, ker sem neplodna. Saj vem, da ljudje s svojimi komentarji in vprašanji ne mislijo nič slabega, ampak vsakič malo zaboli. Sploh pa komentarji, da je glavno žensko poslanstvo postati mama ali rojevati, ki sem jih že slišala tudi od najbližjih družinskih članov, celo od moža."

O neplodnosti ji ni težko govoriti, sploh ker meni, da je za take teme v družbi še vedno premalo prostora, sogovorniku po navadi neposredno pojasni, da otrok ne more imeti, a s tem situacijo, pravi, v večini primerov samo poslabša.

"Pred kratkim me je v službi sodelavka vprašala, kdaj mislim imeti otroka, in ko sem ji povedala, da sem neplodna, je nastala neprijetna tišina. Rekla sem, da mi ni težko govoriti o tem, a je ostala brez besed in hitro zamenjala temo. Druga znanka se je takoj ob omembi neplodnosti opravičila in rekla, da nama ni treba več govoriti o tem. Če sem torej tiho, se slabo počutim jaz, če pa kaj rečem, ljudem postane nerodno in ne želijo nadaljevati debate, na koncu pa se spet počutim slabo, ker mi namenijo pomilujoč pogled. Nočem vašega pomilovanja, si pa želim, da bi malo pomislili, preden komentirajo," je stvarna.

37-letna Vanesa pa ima ravno obratne izkušnje. "Mojo mamo ljudje velikokrat sprašujejo, kaj je z mano in partnerjem narobe, da nimava otrok. Češ: "Ja, a jih ne moreta imeti?" Po mojih izkušnjah je to, da jih ne moreva, edini sprejemljiv odgovor. Še raje pa imam, ko rečejo: "Oh, saj če jih ne moreta imeti, je hudo, ampak če jih nočeta ... to je pa čisto nekaj drugega, kako je nekdo lahko tako sebičen, da nima otrok?"

Prekinjeni stiki

Nekaj je gotovo: vsi prijateljski odnosi žal ne zdržijo razlik med starši in nestarši. Te izgube so tudi tisto, kar tako eno kot drugo stran najbolj prizadane.

"S partnerico nisva imela druge izbire, kot da prijatelje z otroki izklopiva iz družbe, ker smo se naenkrat pogovarjali samo še o vozičkih, plenicah in podobno. Bilo je tudi veliko spraševanja in forsiranja, kdaj bova imela otroke še midva," pravi 30-letni Aleks. 

"Veliko mojih vrstnikov otroke že ima ali pa se ravno odločajo zanje. Naša druženja zato velikokrat potekajo tako, da debatiramo o otrocih in načrtujemo skupinska vozičkanja, dokler se ne spomnijo, da jaz ne morem imeti otrok. To na koncu pomeni, da se, da bi lahko o tem debatirale, dobijo brez mene," je užaloščena Petra. "Mamice pač iščejo druge mamice, s katerimi bi se lahko družile, kar je po eni strani razumljivo, ker grejo skozi podobno izkušnjo, po drugi pa se mi zdi žalostno, da se dolgoletna prijateljstva zaradi tega lahko izgubijo."

"Veliko mojih prijateljstev se je, ko so prijateljice začele rojevati otroke, prekinilo organsko," se spominja Vanesa. "Nekatere se niso imele več kaj pogovarjati z mano, druge preprosto niso imele časa ali pa je bilo cel kup praznih obljub, tretje so se na kavi več ukvarjale z otrokom, ki so ga seveda pripeljale s seboj. Zgodilo se mi je celo, da me je bivša sodelavka in prijateljica povabila na sestanek za nov projekt – na igrišču v odročnem kraju blizu njenega doma, da se bo otrok lahko igral zraven, potem pa je vsakih pet minut 'uletaval" z novo prošnjo in naju motil. Samo ena kolegica je z mano ohranila povsem nespremenjen odnos kljub dvema malčkoma, je pa res, da je tudi edina, ki je znala odrezati in doma povedati, da gre mami zdaj sama na kavo."

Seveda lahko kratko potegne tudi druga stran. "Poznam skupino ljudi, ki so se precej redno dobivali za igranje družabnih iger. Ena izmed njih je nato zanosila in na neki točki povedala, da se ji srečanja zdijo malce brezvezna, ker se na njih vsi napijejo, ona pa zaradi nosečnosti ne more piti in ima precej drugačno izkušnjo od ostalih. Ko mi je znanka, ki je bila del te družbe, govorila o tem dogodku, je jezno dodala, da ni njen problem, da je ta prijateljica zanosila in da ji že ne bodo prilagajali," pripoveduje Lea.

Vse skupaj je šlo še dlje: dekle je bilo ob rojstvu otroka izločeno iz družbe, čeprav je ta družba vedela, da bo postala mama samohranilka. "Presenetilo me je, da je očitno cela skupina ljudi tega otroka tretirala zgolj kot neko neprijetnost, ki je vodila v to, da so prijateljico odrezali, namesto da bi poskusili najti nove načine druženja, ji stati ob strani, najti nekakšen kompromis ... Tako da vsekakor gre diskriminacija v obe smeri."

Druga plat

Dekle iz zgoraj omenjene anekdote ni edino, ki jo je materinstvo osamilo in ji vzelo dotedanjo družbo. Tudi 31-letna Mija pravi, da se v materinstvu počuti zelo sama. "Stara sem 31 let, a ker delujem v umetniških krogih, še nihče od bližnjih prijateljev in prijateljic nima otrok. Nekateri jih ne želijo, nekateri še ne vedo, nekateri nimajo partnerja, nekateri niso v primernih okoliščinah in podobno. Posameznikov ne obsojam, če otrok ne želijo, ta odločitev mora biti zrela in zavestna. Je pa vseeno pomenljivo, da sem pri svojih letih edina z otrokom," meni.

Kulturna in umetniška scena gre pri dojemanju materinstva lahko v drugo skrajnost, nam je namignilo tudi več preostalih sogovornikov, saj gre za svobodnjaške kroge, v katerih lahko otroci predstavljajo oviro tako pri delu in projektih kot pri druženju ali pa so sporni celo z vidika ideologije.

"V akademskih krogih sem imela velikokrat občutek neke odmaknjenosti, ko sem povedala, da imam tri otroke. Med feministkami pa se mi je zdelo, da se moram zelo zagovarjati zaradi odločitve za toliko otrok, češ da nisem esencialistka in da vsekakor ne spodbujam ideje, da mora biti ženska mama, ampak želim predvsem izboljšati pravice žensk v obporodnem sistemu, ki je za ženske še vedno zelo slabo urejen," pravi 32-letna Nika. Številni od kolegov staršev tudi pričakujejo, da bodo ohranili enak življenjski slog, kot so ga pred starševstvom.

Mijo pa motijo tudi objave na družbenih omrežjih, ki so se razpasle v zadnjem času: ženske, predvsem milenijke, ki so se odločile za življenje brez otrok, ponosno razlagajo, koliko denarja so prihranile z življenjem brez otrok, kaj vse si lahko privoščijo in kam potujejo.

@lisalollirock lets change the narrative of woe is me 💃🏽 #single #childfree #fyp #singlelife #over30 #over30sclub #moneytips #millennial #millennialsoftiktok #singleladies #homeowner ♬ feather on SNL - aimee ❀

"Otrok ni strošek, denarja, ki ga porabiš za otroka, ti ni škoda, v bistvu ti ga je najmanj škoda, za otroka bi tako ali tako dal vse. In če ženske vidijo v otroku predvsem strošek, je res boljše, da ga nimajo. Poleg tega meni družina pomeni kakovostno življenje, kakovostno preživljanje časa in nekaj, kar me osrečuje in izpolnjuje. Nimam pa potrebe snemati videov, v katerih ljudem brez otrok govorim, kaj zamujajo in kako so neumni, ker jih nimajo," je kritična Mija, ki brez zadržkov pove tudi, da ji je marsikatera poklicna in osebna priložnost splavala po vodi v trenutku, ko se je odločila za otroka.

"Kot samozaposlena oseba to še toliko bolj čutim. Ko sem zanosila, sem morala odpovedati veliko projektov, imela sem konkreten izpad dohodka. In ne vem, ali bom po porodniški sploh še imela delo. Projektov zunaj Ljubljane do nadaljnjega ne bom jemala, ker bi rada bila popoldne s hčerko in jo dojila tudi, ko bo porodniška zaključena. Moja prioriteta je materinstvo in za svojo odločitvijo stojim, tudi če za to žrtvujem kariero. In žalostno je, da moraš biti pripravljen žrtvovat svojo kariero zato, da si lahko mami. Marsikatera moja kolegica svobodnjakinja ni imela otrok, dokler je bila na svobodi, kmalu zatem, ko so jo zaposlili, pa je zanosila, a je to takrat že bila t.i. geriatrična nosečnost."

"Čeprav imamo načeloma precej dobro zakonodajo v primerjavi z drugimi zahodnimi državami, je bilo v mojem podjetju vseeno čutiti neko negativno nastrojenost proti mladim ženskam, ravno z vidika: 'Eh, ta bo itak zanosila in bodo spet težave, bog ve, koliko otrok bo imela' in podobno. Pogovori o tem niso bili iskreni in korektni, v smislu, ali se lahko pogovoriva, ali načrtuješ družino in kako vidiš sebe v podjetju, da najdeva najboljšo rešitev, ampak zaničevalno in z neko mislijo, da smo zaradi tega slabše zaposlene, na katere se ne morejo zanesti. Pa je šlo za družinam prijazno podjetje," svoje izkušnje z materinstvom in delom razgrne tudi 36-letna Tina, ki ima dva otroka.

"Razumem stisko delodajalca, saj porodniška odsotnost vsekakor prinese kadrovske izzive, se mi pa zdi, da smo tu zajadrali. Ker zakonsko ne smeš spraševati človeka, kakšne načrte ima glede tega, se potem nekaj po ovinkih pogovarja in preverja, kar je po mojih izkušnjah slabše za vse vpletene. Pogrešala sem iskren pogovor in korektnost."

Tina še pove, da je bila pred rojstvom prvega otroka kot prostovoljka vključena v lokalno organizacijo, kjer je imela visoko funkcijo, a po porodu ni našla načina, da bi to nadaljevala tako kot prej. "Zdi se mi sicer, da je to delno tudi moja krivda, saj sem perfekcionistka in se vsemu rada posvetim stoodstotno, z majhnim otrokom pa to ni mogoče. Sama torej nisem želela delati enako kot prej, nisem pa našla načina, da bi lahko z otrokom delala drugače in bi se hkrati počutila v redu med vsemi drugimi, ki so še vedno lahko delali na 110 %."

Pričakovanja družbe so velika

Imeti torej otroka ali ne? Kje se lahko eni in drugi najdemo? In bolje razumemo? Kot pravi stroka, je odločitev za otroka velikanski projekt in nič čudnega ni, da se ga marsikdo ustraši – ali pa se na tem področju lomijo kopja. Malo več empatije in medsebojnega spoštovanja vsekakor ne bi škodilo, kot tudi ne zavedanja, da je odločitev za otroka ali ne popolnoma avtonomna stvar vsakega posameznika.

"Letos mineva ravno 50 let od sprejetja jugoslovanske ustave, ki je kot prva na svetu opredelila novo človekovo pravico, to je pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok. Pozneje, leta 1991, ob vzpostavitvi lastne države, so morale nove generacije feministk izboriti in obraniti 55. člen ustave, kar so dosegle z demonstracijami pred parlamentom," spomni dr. Živa Humer, ki se na Mirovnem inštitutu ukvarja predvsem s študijami spolov.

"55. člen slovenske ustave se glasi takole: 'Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.' Torej, gre za pravico o svobodnem odločanju o otrocih, pri čemer ima pomembno vlogo tudi država. Torej, ali se odločiš za otroka ali pa ne. Popolnoma legitimno se je odločiti tako za to, da ne boš imela otrok(a) kot da ga ali jih boš imela."

"Pričakovanja so velika, ne le staršev, tudi družbe v celoti: če malo karikiram, je treba imeti vsaj dva otroka, da bo reprodukcija naroda zagotovljena, otroci naj bodo ravno prav živahni, ne suhi ne debeli, nadarjeni za glasbeno šolo in gimnastiko, zlahka naj se učijo in naj ne težijo staršem, ko se ti utrujeni vse pozneje vračajo domov. Bo šlo? Seveda ne gre," pa ugotavlja dr. Tanja Rener.

"Večina staršev pod starševskimi bremeni sopiha, čeprav je starševska izkušnja med lepšimi v življenju. in ker je resnično težko, se družijo s sebi podobnimi, da se breme malo olajša in porazdeli, otroci pa med sabo nekako zamotijo. To je kljub vsemu veliko bolje, kot če jim dovolijo, da neskončno dolgo buljijo v zaslone, da bo le mir."

Dr. Rener zaključuje v ne preveč optimističnem tonu. Opomni namreč, da je treba pri odločitvi za otroka upoštevati tudi družbene dejavnike, predvsem razlike v premoženju in dohodku.

"Tu pa hitro postane jasno, da številni svojim otrokom ne morejo privoščiti niti ustrezne hrane, da o luksuznih dobrinah niti ne govorimo." Morda bi bilo torej bolj produktivno, če bi namesto "Kdaj pa vidva?" ali pa "Zakaj pa ne?" kdaj postavili še eno vprašanje: kako to, da se toliko ljudi še zmeraj odloča, da bodo imeli otroke?

Novo na Metroplay: Zmagovalec MasterChefa Luka Pangos iskreno o ozadju kuharskega tekmovanja