9 prepričanj, ki jih morate opustiti, če želite najti notranji mir

V nadaljevanju navajamo devet nezavednih prepričanj, ki nam branijo najti notranji mir.

1. »Nekaj bi nujno moral delati zdaj.«

Gre za nadvse subtilen notranji pritisk, ki se ga mnogi niti ne zavedajo. Izvira iz obsesivne potrebe po produktivnosti in stremenja k uspešnosti, manifestira pa se kot neprestano nezadovoljstvo.

Čeprav nas ego želi prepričati, da je prav ta hip nujno nekaj postoriti, lahko njegove zahteve zavrnemo, prenesemo njegovo hipno kazen v obliki anksioznosti in počakamo, da naše bitje napolni sproščenost. Veliko bolj bomo uživali v trenutku, če se bomo vsaj občasno uprli neprestanemu notranjemu pritisku po zaposlenosti (ki je včasih sama sebi v namen).

2. »Ko bom dobil, kar si želim, bom srečen.«

Še en kliše, ki se ga mnogi ne zavedajo. Pa vendar dobro vemo, da za srečo v resnici ne potrebujemo ničesar.

Da bi to prepričanje premagali, se gre zateči v čuječnost. Bivanje v danem trenutku nas bo spomnilo, da je to (in potrebujete zgolj sebe) vse, kar v resnici potrebujemo. Prav prakticiranje čuječnosti bo naše sicer nervozno bitje počasi navajalo na trenutke čiste spokojnosti, dokler se ti trenutki ne bodo zlili v trajnejše stanje.

3. »Doseči notranji mir je tako težko.«

Še en mit, ki nam je v napoto. Veliko ljudi čuti, da so daleč od stanja notranjega miru, zato so prepričani, da jim ni dosegljivo. Ker ljudje radi krivijo sebe, se formira prepričanje, da je doseganje notranjega miru težko in dolgotrajno ’opravilo’.

Morda so nas k takšnemu prepričanju napeljale knjige, v katerih smo brali, da so za stanje notranjega miru potrebne temeljite spremembe in leta dela na sebi. Morda so nas prepričali, da lahko stanje miru dosežejo le največji mučeniki in svetniki. Se zato tako ženemo na poti duhovnega in osebne rasti, a nas prav ta mučna prizadevanja od stanja miru še oddaljujejo? Morda je čas, da prepričanje obrnemo na glavo: notranji mir nas ne čaka nekje na cilju. Notranji mir je z nami (in v nas) tudi, ko smo na poti (življenja).

4. »Če bom svoja čustva iskreno izrazil, bodo ljudje mislili, da sem šibek.«

Odraščali smo ob zanikanju svojih čustev. Naučiti smo se morali, kako jih prikriti, potlačiti in ignorirati, kar še posebno velja za čustva jeze, strahu in žalosti, pa tudi pretirane izraze veselja in razburjenja. Danes pa, ko smo odrasli, verjamemo, da bi vsakršen čustven izraz pri drugih ljudeh naletel na neodobravanje.

Največja ironija vsega skupaj je, da prav v vseh nas ždi goreča želja po tem, da bi bili avtentični, zato iskren čustven izraz izzove spoštovanje in občudovanje.

5. »Če bi ljudje vedeli, kdo v resnici sem, jim to ne bi bilo všeč.«

Gre za prepričanje, ki je tesno v navezi s prepričanjem o naši čustveni (ne)ekspresivnosti. Ker so nas naučili skrivati določene aspekte svoje osebnosti, se v zunanjem svetu definiramo drugače kot privatno (in sami pred seboj).

V resnici pa bi se zgodilo naslednje: bolj avtentični in odkriti boste tudi navzven, bolj boste k sebi privlačili ljudi, ki vas bodo imeli radi prav zaradi vaše iskrenosti.

6. »Moral bi biti bolj srečen.«

Zaradi tekmovalnosti, s katero je prežeta naša celotna družba, smo se kot posamezniki neprestano prisiljeni ’primerjati’ med sabo. In potem se nam zdi, da nismo dovolj dobri, da nismo videti dovolj dobro, da nimamo dovolj pod palcem in občutimo krivdo, ker nismo DOVOLJ srečni. Ali, kar je lahko še huje, neprestano smo fokusirani na vse, kar mislimo, da nam v življenju manjka, zaradi česar si niti ne zaslužimo biti tako srečni kot nekdo drug.

Pa vendar sreča ni nekaj, kar bi moralo biti prisotno v prav vsakem trenutku našega življenja. Tako kot vsako izkustvo, občutek in čustvo, sreča v sebi lastnem tempu (ki je podobno plimovanju) odhaja in spet prihaja.

7. »Če nisem najboljša verzija sebe, nisem dovolj dober.«

V zadnjih dveh desetletjih je svet zajelo globalno gibanje, ki ljudi spodbuja k nuji osebne rasti. In čeravno je veliko idej, ki jih to gibanje prinaša, zdravih in dobrodejnih, pa so lahko tudi toksično motivirane. Zaradi nekaj takšnih izkrivljenih idej so ljudje sami sebe prepričali, da ne gre za osebnostno zorenje (ki bi za posledico imelo bolj kvalitetno osebno življenje in bolj plemenito družbo v obče), temveč se globoko v njih zakorenini prepričanje, da že v štartu ’enostavno niso dovolj dobri’. Ker si za ’cilj’ postavijo nedosegljiv ideal popolnosti (ki v resnici ne obstaja), jih preplavlja globoka anksioznost.

Ljubiti sebe in ceniti vse aspekte lastne človeške unikatnosti je vse, kar potrebujete, da se boste počutili dovolj dobro (in dobri).

8. »Dolžan sem svetu.«

Tudi to prepričanje se navezuje na predhodno. Gre za prepričanje, da smo to, da bi morali biti najboljša verzija sebe, dolžni celemu svetu. Hvaležnost je sicer pomembna, a to ne pomeni, da bi morali zato hoditi naokoli s sklonjeno glavo, ker smo ’tako veliko tega dolžni vesolju’. To toksično prepričanje je še posebno močno v ljudeh, ki se skoraj patološko trudijo dokazovati svojo vrednost vsem okoli sebe, kot bi tako želeli ’opravičiti dejstvo, da sploh obstajajo’.

Ko opustimo prepričanje, da ste velik grešnik in zato dolžnik vesolju, postane vaše bitje lahko, rigidne obveze (ki so same sebi namen) odpadejo, v odnose z drugimi pa pričnete vstopati bolj lahkotno in dobrohotno.

9. »V preteklosti sem naredil toliko napak.«

Ljudje se pogosto identificiramo s slabimi obdobji, ki smo jih preživeli v preteklosti, ti pa nam nato še vedno ne pustijo globoko zadihati. Definiramo se z minulimi izkušnjami in mislimo, da bi o njih morali obvestiti vse in vsakogar, če naj bi nas ti zares spoznali.

Morda je čas, da spoznamo, da preteklost s tem, kar ta trenutek smo, nima več toliko pomena, kot ji ga pripisujemo. Četudi smo iz teh izkušenj izšli, nas ta v resnici ne determinirajo za vse veke vekov.

Ko se bomo prenehali počutiti kot ’prevarant’ in pustili spomin na preteklost, da ta zbledi, bomo osvobodili svoje notranje bitje za neskončne možnosti. Ena od njih je tudi stanje notranjega miru.

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice