Identificiranje s sebičnim EGOM je gotova pot v VAMPIRSKO energijsko odvisnost

Slavno starodavno indijansko priliko o dveh volkovih, ki prebivata v vsakem človeku in vsak zase predstavljata različni stanji uma in bivanja, običajno poenostavljeno apliciramo na večni notranji boj med dobrim in zlom, lahko pa bi s taistima volkovoma stopili še globlje v gozd abstrakcij in prepoznali klic resnično avtentičnega, ki stoji nasproti z egom obsedenemu jazu.

Iščoč energijo zunaj sebe

Bolj kot se identificiramo s sebičnim egom – in se torej trudimo zapolniti iluzoren, a izkustveno jasen občutek notranje praznosti, manko blagostanja ali domnevne pomankljivosti našega bitja – bolj delujemo kot ’energijski vampirji’.

Narcistično, prenaglašeno, zlorabljajoče.

Neprestano lačni energije (in pozornosti) drugih. Kot kakšen požrešen parazit ali nenasiten, stalno prebavljujoč predator.

V najbolj ekstremni obliki nas podivjane sebične funkcije ega razobličijo v pravcate ’energijske vampirje’, ki k sebi neprestano vlečejo ali srkajo vse več in več zavestne pozornosti, energije in strasti. V energijskem smislu je to videti, kot bi se utapljali v hitrem pesku, katerega vse hitrejši vrtinec vleče vase kot črna luknja cele galaksije.

Na skrajnem koncu spektra vlada večna tema s sebi lastno enormno gravitacijo, ki golta (in razkraja) vse pred sabo. Bližje kot smo ji, hitrejša in močnejša je ta sila.

Um se spiralno potaplja v vse večjo negativnost – tako notranjo kot tisto iz zunanjega sveta -, odvisnost od zunanjih energij pa postajata vse bolj nenasitljiva.

Ko smo enkrat tako daleč na skrajno temnem delu spektra, se je izjemno težko vrniti na točko, ko je izbira (še bila) mogoča.

Ko energija prihaja od znotraj

Na povsem drugem koncu spektra pa so prebujeni za svojo resnično naravo.

Zreli, nesebično razdajajoči se, ljubeči.

Skozi njih sije duša - njihova avtentična narava - kot večno sonce ali zvezda, ki je neusahljiv vir toplote, svetlobe in energije. Tudi zato se počutimo neskončno bolje in bolj pristni kot bi se lahko kadarkoli v stanju izumetničene vzvišenosti nad vsem in vsemi. Ker smo v stiku z neskončnim virom ljubezni, ne oklevamo deliti taistih darov, ki neprestano prihajajo iz vira, z vsem in vsakim. V takšnem duha se zdi enostavno biti radosten in izpolnjen.

Veste, katerega volka hranite?

Katerokoli naravo in motivacijsko namero izražamo v mislih, čustvih in dejanjih do drugih ljudi, se ta z vsakim novim korakom v eno ali drugo stran le še krepi. Bližje smo na spektru ene ali druge skrajnosti, težje se bomo obrnili in pričeli izbirati drugače.

A kako boste vedeli, da ste ’nasedli’ pretkanemu egu in obrnili hrbet duši?

Z egom prežete misli, želje, čustva in senzacije so hitro minljive, glasne, a prazne. So kot začasne sence ali hitro premikajoči se oblaki na nebu. Prav nasprotno pa je s spiritualno naravo duše. Ta je večna, samozadostna in globoko zadovoljujoča. Kot neskončno žarenje sonca, ali zvezde.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču