Amanda Buhinjak | 30. 5. 2022, 20:00
Slovenec, ki živi tako, kot si vi ne upate: "Plaval sem s kosom surovega mesa v kopalkah."
Rok Fink je eden izmed tistih strastnih in pogumnih popotnikov, ki te že v prvih nekaj trenutkih prepriča, da spakiraš tri najpomembnejše stvari in ... greš! Pogovarjala sva se o selitvi v Avstralijo in o njegovi neizmerni ljubezni do morskih psov.
Rok je svoje življenje spravil v le nekajlitrsko potovalko in se v Avstralijo odpravil z iskrico v srcu, s katero me je naravnost navdihnil.
Brez zadržkov in iskreno me je poučil, da je starost le v letih, a za potovanja nismo nikoli prestari.
Kje si trenutno, Rok? Opiši mi svoje okolje! Popelji me tja.
Trenutno sem na severu vzhodne Avstralije, Airlie Beach Tropical, v Queenslandu. Sicer je tukaj trenutno zima, ampak na termometru kaže 30 stopinj Celzija. Pravkar gledam magičen sončni zahod iz prelepe drevesne hiške, v kateri živim.
Povej mi svojo zgodbo o tem, zakaj rad potuješ. Te je prvo potovanje, prva država, ki si jo obiskal, prepričalo v to, da si zdaj v Avstraliji?
Rad potujem, ker rad spoznavam različne kulture, drugačen svet. Predvsem odprti in prijazni ljudje in dogodivščine, ki jih vzpostavljaš skozi to, čemur jaz pravim "connections" (prevod: povezave).
"Zdi se ti, kot da ljudi poznaš že od prej in si rečeš 'Ej, jaz te od nekod že poznam!' Vsi, ki potujemo, smo si v tem enaki, če ti ljudje samo dajo priložnost," mi zaupa Rok.
"Tukaj v Avstraliji imam ves čas občutek, kot da sem na počitnicah."
Službe najdeš zelo preprosto in živiš vsak dan znova popolnoma drugače. Ne samo to, tudi vzdušje je drugačno – rad greš delat, brez stresa! Zbudim se in grem delati, ker to rad počnem. Ne zato, ker moram in razmišljam o tem, kako bom videl ljudi, ob katerih se mogoče ne počutim najboljše.
Rekel si, da lahko počneš karkoli, če ti le ljudje dajo priložnost. Kaj počneš v Avstraliji, s čim se preživljaš?
Večino časa delam kot maser. Moja prva služba je bila posebna. S štirikolesnikom sem gnal živino po pašnikih. Kmetija je bila tako velika, kot tretjina Slovenije.
Vsi ti dajo priložnost. Takšne, ki jih tukaj pri nas preprosto ne dobiš. V Sloveniji sem hodil v obleki, s kravato. Torej, trenutno imam priložnost, da masiram in hkrati potujem po Avstraliji.
Rok mi pojasni tudi, kako drugačni so intervjuji v Avstraliji: "Na intervjujih v Sloveniji te sprašujejo, kje se vidiš čez dvajset let ... Pa saj to sploh ni važno! Kdo si sploh predstavlja, kje bo čez 20 let?"
Tudi jaz sem imel prej stalno službo in sem celo leto čakal na dva tedna dopusta, potem pa si šel nazaj v resničnost. Tega si zase nikoli več ne želim. Službo sem doma v Sloveniji iskal 9 mesecev, se prijavljal za službe, na katere se nikoli ne bi ... Tukaj pa lahko počnem karkoli. Včasih me na intervjujih niti ne prosijo, da jim pokažem, kako masiram.
"Vem, da se lahko vse spremeni v trenutku. Spremembe so super, niso slaba stvar, ker s spremembo človek raste."
Recimo, še preden sem bil v Avstraliji, sem na spletni strani, kot je naša Bolha, videl oglas, da iščejo vodiča na štirikolesniku.
"Intervju je potekal, kot da sva že dolgo prijatelja. Ni bilo vprašanja, ki bi me spravilo v zadrego, ali bi se vprašal, zakaj me to sprašuješ."
Dve uri po intervjuju me je poklical in rekel, da lahko pridem. Ampak jaz nisem imel izkušenj niti nisem poznal okolice. Kot gost sem najprej spoznal razmere ljudi, se naučil izletniške točke pokazati. Po štirinajstih dneh sem ture vodil sam, ampak samo en mesec in pol, potem sem zbežal v toplejše dele.
"Dali so mi priložnost – brez znanja, brez izkušenj."
"Imam prijatelja, ki je prišel sem v Avstralijo in se je želel naučiti jadrati. V enem podjetju so mu rekli 'Ja, mi te bomo naučili, ti plačali kot tistemu, ki začne nekaj malega, ampak te bomo naučili.' Ko se je naučil po parih mesecih, so mu ponudili službo. Torej se je naučil jadrati in po tem dobil še službo."
Pa drži to, da je ob službi velikokrat ponujeno tudi prenočišče?
Ja, velikokrat pride prenočišče tudi z delom. Recimo v Tasmaniji, v ExMantu pri Margaret River je to bilo omogočeno meni. Je tak "staff house" (prenočišče za zaposlene), kjer živiš z drgimi. Ko sem bil jaz takrat nazadnje v taki hiši, nas je bilo enajst. Ampak ko sem večkrat prišel domov, sem bil sam, ker so vsi delali. Torej si imel čas zase, ampak si se hkrati lahko tudi lepo podružil, ko so se začeli vračati.
"Ampak če sem iskren ... nisem v stresu zaradi takih stvari. Zame je to, kje bom spal, drobnarija. Ker vem, da mi bo vedno nekdo ponudil zavetje ali pa si ga bom ustvaril sam."
Trenutno imava s punco tudi kombi, v katerem je vse, kar potrebujeva – od postelje do kuhinje. Z njim se voziva, potujeva in v njem tudi živiva, če si želiva.
Zakaj prav Avstralija?
Pravzaprav ne vem. Vedno se mi je zdela privlačna, ampak ne vem, od kod in zakaj. In ni smisla v tem, da preseliš vse, kar imaš. Ko sem šel na Novo Zelandijo, sem imel petnajst kilogramov prtljage. Spomnim se, da mi je mama rekla: "To je tvoje celo življenje, to je tvoja hiša." Ampak ne.
"Moje življenje bo tam, tudi če imam dva kilograma prtljage. To je dovolj. Nahrbtnik napolniš tam."
Govoril si o Tasmaniji, Avstraliji ... Kje si po svetu že bil?
Nisem prepotoval toliko sveta. Prvič, ko sem dejansko šel od doma za dlje kot samo počitnice, sem bil star 26 let in šel sem na Novo Zelandijo. To potovanje mi je nekako spremenilo življenje. Drugačni ljudje, vsi se pogovarjajo s teboj in te sprašujejo, od kod si. Res radi spoznavajo ljudi, ... Želijo te spoznati!
"V Avstraliji grem v Mercator in se lahko z nekom začnem pri sadju pogovarjati o čemerkoli! In je to nekaj popolnoma normalnega. Ko sem v Sloveniji v trgovini vse pozdravljal, se prijazno nasmihal in na blagajni prijazno vprašal 'Dober dan, kako smo?', me je trgovka samo čudno pogledala in me praktično ignorirala."
In ko prideš iz okolja, v katerem sem zdaj, nazaj domov in si deležen takšnih odzivov, si seveda misliš, uau, mogoče, to ni to. To je žalostno. Na nek način vidiš, da ne da se nisi imel dobro doma, ampak iti v tujino, med take ljudi je druga raven veselja. Nekaj si ti, nekaj pa je okolje. Drugače je in vsakomur svetujem, da naj poskusi.
"Treba je imeti nekaj poguma, ampak tukaj se lažje preživi kot doma."
Ko postane mrzlo – se preselim. Grem za soncem in dobrim vremenom. Zato sem bil veliko pri morju, tudi v Kaliforniji. Ampak v Avstraliji je bilo prvič tako, da sem šel tudi delat tja.
Glede na tvoj arhiv fotografij na Facebooku ni težko ugotoviti, da si zelo avanturistična oseba. Še posebej veliko je fotografij morskih psov. Povej mi kaj več o tem. Od kod ljubezen do živali, do katere večina ljudi goji velik strah?
Morski psi so moj "spirit animal" (prevod: duhovna žival). Fascinirajo me. Ob njih se počutim res dobro. In biti v njihovi bližini mi je res "fajn". Vsakič, ko je možnost, da vidim morskega psa, se potopim k njemu. Ni pomembno, kje sem, pomembno je, da ga vidim.
"Enkrat sem na obali plaval s kosom mesa, da bi morskega psa privlačil k sebi. Zame so prečudovite živali," iskrivo prizna Rok.
Od kod misliš, da izhaja strah ljudi do morskih psov?
Predvidevam, da iz tega, ker mislijo, da nas bodo morski psi zamenjali za plen. Potapljal sem se z velikimi belimi morskimi psi. Ob njih sem bil v kletki od 18 do 25 metrov globoko, zato lahko trdim, da nas ne želijo pojesti.
"Zavedati se moramo, da mi vstopamo v njihov svet. Ampak ne poznamo njihovega obnašanja. Za pse vemo, kako se obnašajo, tudi za mačke, ampak ne za morske pse."
Samo ko plavamo nad njimi, je naša senca tista, ki jim da občutek ogroženosti. Mogoče tudi izgledamo kot tjulnji. Pomembno je, da z njimi plavamo na istem nivoju, tako se lahko skupaj družimo in od nas ne bežijo ali nas skušajo napasti.
Razbijva še nekaj mitov – je res, da pajki in kače v Avstraliji lezejo iz stranišča?
Joj, Avstralija res ni tako nevaren kraj, kot si ljudje mislijo. Tukaj ni kač, vsaj ne na tak način, kot si mislimo. V Airlie Beachu sem mogoče videl tri kače, v petih letih, pa hodim tekat po destinacijah, kjer bi jih lahko srečal največ.
"Vsekakor ne – pajki ne lezejo iz straniščnih školjk. Mogoče jih lahko vidimo, če se zatečejo na zapuščena mesta, ampak niso nevarni, četudi so morda videti nevarno."
Verjamem, da je kljub temu, da so potovanja zate bistvo življenja, težko zapustiti dom. Se kdaj srečuješ z domotožjem in kako ohranjaš odnose z družino, s starši?
Joj, moji starši so zlati. Pošiljajo mi čokolado, Kiki bonbone in ... šnops! Uf! To je prvo. Šnops zelo močno pogrešam. Tukaj ljudje ne vedo, kaj je šnops. Mešali bi ga s kokakolo. Hkrati pa jim je zelo premočen.
"Z družino sicer ostajamo v stikih prav na tak način - pošljajo mi stvari, ki jih imam najraje. Tole je bil recimo božično-novoletni paket, ki sem ga dobil iz Slovenije."
Včasih mi rečejo, da ne cenim tega, kar imam doma. A to ni res. Slovenija je čudovita - tako v naravi kot v ljudeh. Zelo rad se tudi vrnem domov, ampak samo za dopust. Ne predstavljam si, da bi v Sloveniji začel iskati službo in se ustalil.
"Po svetu je preveč ljudi, ki so kot zombiji. Ljudi, ki živijo monotono življenje samo zato, ker je tako lažje. Ni nobenega vzdušja. Na počitnice pa gre večina samo za teden ali dva poleti, ampak ne zato, da bi raziskovali, ampak da gredo iskreno samo pit."
Kaj so zate tri najpomembnejše stvari, ko greš na pot?
Najpomembnejše stvari zame so potni list, denar in moj psiček Henky!
"Henky je bil eden izmed dveh psičkov, ki sva jih v času korone posvojila s punco. Imela sva veliko časa, zato sva se odločila, da ju bova vzela v varstvo domov."
Gre za to, da živali niso v zavetišču, temveč pri nekomu doma, med tem časom pa zanje še vedno iščejo lastnike. Imela sva dva, Henkyjeva energija pa naju je tako očarala, da sva ga preprosto morala obdržati. Je navihan, energičen in karakterno prav tako avanturističe kot midva.
Srečuješ se z veliko jeziki ... V katerem sanjaš?
Razmišljam v angleščini, denar štejem v angleščini in tudi sanjam že v angleščini.
Imaš kakšno skrito željo?
Ja, Bahami! O Bahamih zdaj razmišljam že kar nekaj časa. Srbijo me pete in to ravno zaradi morskih psov. Sicer pa želim prepotovati še Južno Ameriko - Urugvaj, Čile, Kolumbijo ...
Kaj bi nam vsem "položil na srce," ko se odločamo za korak, kot si ga storil ti?
Velikokrat slišim razloge, da se ljudje počutijo premlade ali prestare. Ni treba, da bi se nam mudilo. Ni starosti v tem. Star si, ko se počutiš starega. Lahko greš po svetu, to je tvoje ime. No, lahko si ga spremeniš, če si ga želiš, ampak ni starosti v tem.
"Ljudje ti bodo dali priložnost, zato jim jo moraš dati tudi ti – tako ljudem kot tovrstnim prelomnim življenjskim korakom."
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču