Rebeka Sivka | 18. 6. 2022, 20:00
Mlada pohodnica po opravljeni Apalaški poti: “Hormonov sreče ti telo ne proizvaja več, življenje je kar naenkrat bolj zapleteno.”
"Dan za dnem, korak za korakom”. Tako 22-letna Jera Musič opisuje 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot, ki jo je leta 2019 opravila v manj kot petih mesecih. Kako na dogodivščino življenja gleda po treh letih?
Leto dni pred izbruhom pandemije se je takrat 19-letna Jera odpravila na Apalaško pot, ki poteka čez 14 ameriških zveznih držav na vzhodu ZDA.
Ob vprašanju, zakaj je izbrala ravno to pot, se nasmehne: "Življenje tam je tako preprosto. Toliko lepote je v tej preprostosti. Cel gozd je tvoj dom, ne rabiš skrbeti, kako se boš oblekel zjutraj. Hrana je tudi preprosta. Tempo je čisto drugačen. Temu bi dejansko rekla človeški tempo. Spoznaš ljudi in svet čisto drugače, ker si se prisiljen ustaviti.”
Na pot se je odpravila sama.
Pred začetkom potovanja si ni prebrala veliko o novem izzivu. ”Več kot pričakujem, bolj bom razočarana in bolj bom neprilagodljiva,” samozavestno trdi. Sproščenega pristopa ne obžaluje. Zagotovi mi, da se lahko na to pot poda vsak, brez kakršnekoli fizične pripravljenosti. Pošali se, da pred odhodom v Ameriko ni hotela iti niti na ljubljanski Rožnik.
Jera sicer ni neizkušena pohodnica. Pred Apalaško potjo je že prehodila španski El Camino, ki ji je dal dodatno samozavest pred novim podvigom.
Kljub izkušnjam pa je imela pred odhodom v Ameriko zadržke, ki so bili povezani s tamkajšnjim zapletenim zdravstvenim sistemom. “Nisem hotela priti domov z velikim dolgom samo zato, ker bi si po nesreči zlomila nogo,” pove.
Pretežek nahrbtnik, preveč mučenja …
Čeprav se njen največji strah ni uresničil, ji pot ni bila postlana zgolj z rožicami. Najbolj hudo ji je bilo prvi dan, ko se je spraševala, v kaj se je sploh spustila. Vendar nikoli ni pomislila, da bi odnehala.
Jera na Katahdinu, najvišji gori v ameriški zvezni državi Maine.
Težavo ji je na začetku predstavljal predvsem nahrbtnik, ki je bil težji, kot je predvidela. Soočala se je tudi z neznosno vročino in dolgočasjem med vsakodnevno hojo. Na poti je spoznala mnogo pohodnikov, s katerimi si je izmenjala informacije, včasih tudi malo manj prijetne.
"Informacije potujejo od enega pohodnika do drugega in potem se med pohodniki ustvarijo kolektivni strahovi," pove.
Vsi so jo opozarjali, naj v prvem mesecu ne prehodi več kot 30 kilometrov na dan, da se ne bi preveč izčrpala. Kljub temu, da se opozorila ni držala, pa pravi, da te opombe ljudi začnejo motiti. "Vsi ti govorijo, kako bo grozno in potem pričakuješ, da bo res tako. Zdi se mi, da je potem še bolj neznosno, začneš se mučiti."
"Če imaš čas kače opazovati, potem niso več tako strašne"
Apalaška pot poteka skozi številne gozdove, v katerih popotniki ne srečajo zgolj drug drugega, temveč tudi številne živali.
Jeri so prekrižali pot tako medvedi kot tudi kače. S prvim medvedom kljub začetni paniki ni imela težav, drugi pa je bil malce bolj težaven. "S prijateljem sva vanj metala kamne, morala sva ga prepričati, da je šel stran," pripoveduje o izkušnji.
Kako pa se je soočala s kačami? “Če imaš čas kače opazovati, potem niso več tako strašne,” mi takoj odgovori. Bolj kot klopotač se je bala gadov, ki so lahko smrtonosni. Pove, da so živali del vsakdanjega življenja, ki se ga tam hitro navadiš.
Nazaj v preteklost
Jera zdaj na celotno izkušnjo gleda z malce drugačnimi očmi, kot je na začetku. Ne skriva dejstva, da prinese spomin na tisto obdobje posebno obliko nostalgije.
"Takrat sem bila prepričana, da bo to moj življenjski slog, da bom hodila na te poti in da bom kakšno knjigo napisala, mogoče celo blogala. Čez zimo sem želela delati, poleti pa hoditi po svetu," pripoveduje o svojih sanjah po opravljeni poti.
Mnogi pohodniki ob vrnitvi domov po večmesečnih potovanjih zapadejo v tako imenovano postpohodniško depresijo, ki se lahko primerja z žalovanjem in hrepenenjem po preteklih potovalnih izkušnjah, ki so človeka osrečevale. "Endorfinov ti telo ne proizvaja več, kar naenkrat je življenje bolj zapleteno. Meni se to ni zgodilo, ker sem takoj začela sanjati o naslednji poti. Delala sem ves čas, varčevala sem, kupila sem karto in dobila sem datum za vizo," pove.
Kot naslednjo je želela osvojiti Pacifiško pot, ki je še daljša in zahtevnejša od Apalaške. Nato pa ji je pandemija prekrižala načrte. Nastopila je kriza identitete, saj je do takrat živela le za naslednje potovanje. "Ko so Američani zaprli mejo, sem mislila, da je samo za en mesec, potem pa sem sčasoma videla, da ni tako. Potem se mi je cela identiteta podrla."
O prihodnjih načrtih
"Kraljica od poti", kot Jera imenuje Pacifiško pot, ji v prihodnosti ne bo ušla. Rada bi jo opravila še hitreje kot Apalaško pot, saj želi videti, kako hitro lahko hodi in če se lahko drži istega režima. Pri tem ji bodo gotovo koristile pretekle izkušnje.
"Zdaj točno vem, kaj rabim in kaj ne in je malo lažje. Nahrbtnik bo lažji, drugače se bom lotila strahov. To je taka izkušnja, ko premagaš tudi samega sebe, ne samo poti," zaključi.
