Odvisna sem bila od tega, da ’moram pomagati drugim’ - in to me je onesrečilo!

»Kot otrok sem odraščala ob opazovanju mame, ki je kuhala, prala in skrbela za druge. Kot najstnica sem skrbela za svoje mlajše sorojence. Najprej se mi je zdelo strašno imenitno, da me tako potrebujejo. Všeč mi je bilo, da sem koristna in zato pomembna. Družinski člani, prijatelji in celo tujci so vedeli, da morajo priti k meni, če so potrebovali pomoč. Četudi jim nisem mogla pomagati jaz, sem vedela, h komu jih poslati. Tako odločena sem bila, da ne smem nikogar pustiti na cedilu. Verjela sem, da sem bila za vse te ljudi njihova zadnja bilka,« v blogu za Tiny Budda piše Miriam.

Bilo je čudovito in navdajalo jo je z dobrimi občutki … dokler niso ti usahnili.

V trenutku, ko se človek, ki se je celo življenje razdajal, znajde na točki, ko ob razdajanju nima več dobrih občutkov, pomeni, da se je izčrpal. Ne more več dajati, dokler ne prične še prejemati. 

»Ampak v mojem primeru se to ni zgodilo. Več sem dajala, manj sem prejemala. Ko sem se nato odmaknila od ljudi in se izolirala, ker so me ljudje prizadeli, mi je postalo jasno, da problem ni v tem, da sem se razdajala, resnični problem je bil to, da sem se razdajala vsem razen SEBI. Izgorevala sem za druge in ob tem obrnila hrbet sama sebi,« piše Miriam in nadaljuje: »Kako sem si lahko to storila? Če sem hrbet obrnila sama sebi, zakaj sem sploh pričakovala, da mi taistega ne bi storili drugi?«

Ker je v sebi pestovala cel kup škodljivih prepričanj, med katerimi je bilo tudi tisto, da je kot človek ’vredna le toliko, kot je lahko koristna drugim ljudem’, je bilo soočenje s sabo in davno preživelimi prepričanji silovito.

Ena najhujših lekcij, ki jo je morala dojeti, pa je bil premik od tiste Miriam, ki je rekla ’DA’ vsakemu, ki je potreboval pomoč, do Miriam, ki je bila sploh sposobna izustiti tudi ’NE’.

»Občutki krivde ob potencialni zavrnitvi roke pomoči so bili tako intenzivni, da sem se vedno raje vdala in priskočila na pomoč, pa četudi je šlo to na moj rovaš.«

Potem pa se je vse spremenilo, ko ji je nekdanja sostanovalka brez vsakega povoda rekla: »Nikogaršnja zadnja možnost nisi.«

V resnici nismo nikoli nikogaršnja zadnja možnost za pomoč, pa naj bo še tako hudo. Če človeku ne boste vi pomagali, mu bo pa kdo drug. In kar je še bolj pomembno: ni vaša osebna odgovornost, da poskrbite, da drugi dobi pomoč. To je njihova lastna odgovornost. Za to mora človek poskrbeti sam.

»Znašla sem se na življenjski prelomnici. Zdaj sem vedela, da zavrnitev nekoga zato, ker moram najprej poskrbeti za svoje potrebe, ne pomeni, da bodo ostali brez vsake pomoči. Krivda je bila še vedno prisotna, ampak – malo po malo – mi jo je uspelo z vsakim novim ’NE’ nekoliko zmanjšati. Začela sem z majhnimi koraki. Najprej sem zavrnila prijatelja, ki je potreboval nekoga, da pelje njegovega psa na sprehod. Namesto tega sem si privoščila dolgo kopel in brala knjigo (zares rada berem). Potem pa sem sčasoma že lahko zavrnila tudi pomembnejše prošnje, za katere pa sem vedela, da bi me mentalno izčrpale.«

Počasi, a z veliko gotovosti, je doumela, da je njena vrednost – vrednost kot človeškega bitja – determinirana le s sabo in samo s sabo.

»Vse je bilo odvisno le od tega, koliko se imam rada in koliko pozornosti namenim svojim potrebam in hrepenenjem. Občutki krivde me še vedno kdaj obiščejo, a še zdaleč niso več tako intenzivni, kot so nekoč bili. Veliko je imelo s tem opraviti še eno spoznanje. Namreč, da si ne gre očitati, ker sem poskrbela tudi za svoje potrebe, saj zanje nihče drug ne bi zares mogel, niti to ni njihova odgovornost. Če ne poskrbimo sami zase, tudi nihče drug ne bo.«

Ali Miriam danes nikomur več ne pomaga? Nikakor.

»Še vedno rada poskrbim in ugodim svoj bližnjim in pomagam drugim ljudem, če je to le mogoče. Vendar pa danes pomagam iz drugih nagibov. Tovrstna moč prihaja tudi iz povsem drugega vira. Iz vira notranje izpopolnjenosti, pri čemer zdaj vem, da bo z mano še vse v redu, če si bom le vzela čas tudi zase.«

Ker od ljudi nič več ne pričakuje, tudi ni več frustrirana in razočarana.

»Proces moje preobrazbe se ni zgodil čez noč. Potrebno je bilo veliko časa in potrpljenja. Naučiti sem se morala, kako poskrbeti zase in kako biti prijazna do sebe. In to nikakor ni bilo lahko. Danes vem, da so moja čustva in moje potrebe tako pomembne kot čustva in potrebe drugih ljudi. Tega pa ni mogoče spoznati, dokler jih pri sebi ne pripoznamo in jim prisluhnemo.«

Novo na Metroplay: Duo Arbadakarba o novi avtorski pesmi, vsestranskem ustvarjanju in trenutkih z družino