"Pogled na moževo žaro je Mileno spomnil na pepel, krematorij, Auschwitz." (piše dr. Robert Oravecz)

Takoj mi je zaupala, da je bivša taboriščnica, kar bi zaradi značilne tetovaže številk na njeni podlahti sicer opazil tudi sam.

Povedala mi je , da je odraščala na Kogu, v majhni vasici na hrvaško slovenski meji. Leta 1941 ko je imela komaj15 ali16 let, so jo skupaj z očetom in drugimi organizatorji odpora aretirali, ter jo obtožili, da je delovala kot kurirka.

Najprej je bila v gestapovskih zaporih v Mariboru, nato pa na zloglasnem gradu Borl.

Hudo pretepeni in okrvavljeni oče 

Sprva se ji vse skupaj ni zdelo pretirano nevarno, potem pa je na hodniku zapora srečala očeta, hudo pretepenega in krvavega. Ko je z vrhnjega nadstropja zapora nato videla tudi streljanje talcev in bila prepričana, da je med talci prepoznala tudi očeta, jo je to hudo prizadelo.

Kasneje je potem izvedela, da je oče še živ. V njej se je porodilo upanje, da se bo oče morda ognil hudi usodi, a je bil ta ob naslednjem streljanju talcev ubit. Njegovo poslovilno pismo je romalo z Milenino mamo v Auschwitz in se z njo tudi vrnilo domov.

Milena je še pri svojih 80 letih natančno zrecitirala vsako besedo tega dokumenta.

Iz Maribora je bila premeščena v zloglasni grad Borl, ki je služil, kot zapor.

Pripovedovala mi je o Mileni Berce, o njeni usodi. Bila je povezana s partizani in je sodelovala pri načrtovanem napadu na zapor. Bila je zraven, ko je Bercetova na smrt prestrašena pritekla v kuhinjo in povedala, da so bili izdani. Vedela je, kaj jo čaka. Kmalu je šla za svojim možem, ki je bil ustreljen marca 1942. Kot talec. 

Potem, ko je Milena odklonila sodelovanje z okupatorjem, je bila tudi sama poslana v Auschwitz, kjer je srečala svojo mamo.

V taborišču je ostala do leta 1944, nato pa poslana k družini nemškega častnika kot gospodinjska pomočnica. Tam jo dočakala konec vojne.

V taborišču je bila vključena v medicinske eksperimente. Na njej so preizkušali cepiva.

Njena precej mlajša sestra je bila odvzeta iz družine in dodeljena neki nemški družini. Šele po vojni jo je našla organizacija Rdečega križa in jo pripeljala domov. 

Čustvena stiska ob moževi žari

Po vojni sta se z mamo vrnili na družinsko posest, kjer je bila kmalu proglašena za kulaka in tako ostala brez možnosti izobraževanja. Pa vendar je še v poznih letih izžarevala neizmerno modrost in dostojanstvo.

Poročila se je s fantom iz njene vasi in rodila hčerko. Mož je v starosti zbolel za demenco, končal je v domu ostarelih. Umrl je nekaj let pred njo. Po pogrebu mi je pripovedovala, kako je ob pogledu na moževo žaro doživela hudo čustveno stisko. Počasi je spoznala, da ji pogled na žaro vzbuja asociacije na pepel, krematorij, Auschwitz. Po teh spoznanjih se je pomirila in se prepustila žalovanju. 

Milena mi je veliko pripovedovala o taborišču, o nepredstavljivih krutostih esesovcev in kapojev, obenem pa je izpostavljala pogum in pokončno držo nekaterih slovenskih taboriščnic. Poleg zgodovinskih dejstev, k jih lahko preberemo v knjigah, me je obdarila s svojimi osebnimi doživljanji, ki jih nikoli ni predelala do konca. To, da je delila svoje trpljenje z mano, je ustvarilo medosebni most med nama.

Ko sem čez nekaj let prebral izpoved Elyja Wiesla, sem Auschwitz doživljal in občutil skozi pripovedi gospe Milene. 

Kakšno leto pred njeno smrtjo je Muzej novejše zgodovine posnel intervju z njo.

K meni je prišla nekaj dni po intervjuju in mi šepnila, da jim je povedala vse, razen dveh, najbolj krutih in zanjo najbolj bolečih zgodb.

Te je zaupala le meni.

Ves čas jih nosim v sebi, skoraj kot svojo osebno izkušnjo.

Odtis na pričo izpovedanega

Ko nam nekdo pripoveduje o travmatskih izkušnjah, se skozi mimiko, intonacijo in telesno držo prenesejo tudi čustva ter se naselijo v nezavednem tistega, ki je priča tem izpovedim.

Temu rečemo sekundarna travmatizacija.

Tako nas prepoji doživeto trpljenje, kar osebno doživljam, kot zavedanje, da ni dobrih in slabih žrtev, da je nasilje nad nemočnimi civilizacijsko zlo, ki ga ni možno opravičiti ali sprejeti. 

Šele v odraslosti sem prišel do spoznanja, da je madžarska manjšina Vojvodini, v kateri sem odraščal, prepojena z izkušnjo holokavsta in povojnih pobojev.

Leta 1944 so madžarske oblasti hlapčevsko sodelovale pri deportaciji Judov s podeželja. Danes že vemo, da jih je umrlo okoli 400 000. Do prve svetovne vojne je bila Vojvodina multietnična, tako da je veliko različnih narodov živelo skupaj v mirni koeksistenci. Holokavst, izkušnje na vzhodni fronti in nato povojni poboji so pustili močen odtis na tej skupnosti.

Mnogim verjetno ni znano, da je v tistem delu Vojvodine, kjer živijo Madžari, proti koncu druge svetovne vojne prišlo do množičnih pobojev večinoma miroljubnih, nedolžnih domačinov. Šlo je za prepletanje revolucionarnega nasilja, mednacionalnega sovraštva in krutega, nesorazmernega maščevanja. Po nekaterih podatkih je bilo pobitih okoli 30 000 Madžarov, pa tudi veliko Nemcev, večinoma na zverinski način. 

Žrtve totalitarnih političnih sistemov

Jude spoštujem in globoko sočustvujem z njimi. Čeprav vem, da se je moj stari oče trudil, da bi koga med temi nesrečneži rešil pred deportacijo, me je sram sodelovanja mojih sonarodnjakov v tem sramotnem in tragičnem dejanju. Si ne predstavljam, od kod so preživeli Judi zbrali moči, da bi živeli, ustvarjali, zasnovali nove družine, rodili nove otroke. Menim, da imajo vso pravico do sočutja, žalovanja in življenja v lastni državi. 

Letošnje objave v javnih medijih so ob obletnici osvoboditve Auschwitza upravičeno izpostavljale holokavst in trpljenje Judov, pa vendar se ni možno ogniti nepravičnosti na račun zamolčanosti trpljenja vseh tistih, ki so žrtve totalitarnih političnih sistemov. 

V imenu humanizma, spoštovanja temeljnih človekovih vrednot, življenja, spoštovanja in svobode, se čutim dožnega izpostaviti trpljenje vseh tistih, ki so bili deportirani skupaj z Judi v koncentracijska taborišča, poleg njih pa še tistih, ki so žrtve boljševizma, stalinizma, komunistične revolucije v srednji Evropi, kolonializma, medetničnih vojn v Evropi, Afriki, južni Ameriki. Zagotovo bi morali omenjati še trpljenje staroselcev v Ameriki, Avstraliji. 

Ideja demokracije, deklarirano spoštovanje človekovih pravic nikakor ni skladna s tem, da razne politične opcije delajo takšno razliko med žrtvami različnih ideologij. Politika bi se morala zavedati daljnosežnih posledic delitve tako majhnega naroda, ki je tekom zgodovine toliko trpel. 

Zanikanje in zapostavljanje spomina na Holodomor, Katinski gozd, stalinistične čistke, medvojne in povojne poboje je odraz politične nezrelosti in populizma.

Tisti, ki smo aktivno sodelovali v osamosvojitvenem procesu, smo pričakovali spremembo politične kulture, razvoj moralne drže politikov, uveljavljanje splošnih moralnih vrednot. Po tridesetih letih pa vidimo, da se to ni zgodilo. Zmagovalci NOB niso sestopili z oblasti in ne zmorejo kritičnega odnosa do preteklosti. 

Najbolj žlahtno od moralnih vrednot

Kohlberg je ustvaril teorijo razvoja moralnih načel. Šele na peti, postkonvencionalni ravni so dogovorjene moralne vrednote, ustoličene z zakoni ali prek medijev. Na vrh moralnih vrednot je postavil splošne človeške vrednote, kot so spoštovanje življenja, svobode, integritete drugih, ne glede na raso, etniciteto, politično prepričanje. 

Pred leti je razvojna nevrobiologija razkrila, da posamezniki, ki imajo takšno srečo, da odraščajo v družinskih razmerah, ki omogočajo varno navezanost in odraščanje brez nasilnih izkušenj, lažje nadzirajo svoje afekte, imajo višjo emocionalno inteligenco, so bolj tolerantni in sposobni čutiti empatijo. To so tisti posamezniki, ki jim je sojeno, da lahko prestopijo nižje stopnje moralnega razvoja in lahko funkcionirajo na ravni postkonvencionalne moralnosti. 

V 80-ih letih sem študiral na Madžarskem in se prepojil z ideologijo izven-parlamentarne meščanske opozicije.

Živeli smo v razredno razslojeni družbi delavskega razreda, ki je ignorirala vrednote in pravice drugih družbenih slojev, akterjev. Pričakovali smo, da bo močna, neodvisna intelektualna sila uspela ustvariti družbene razmere, ki bodo omogočale bolj pravično, bolj razumno in bolj enakopravno življenje vsem. 

Danes že vemo, da se je ta močna intelektualna sila razgradila ter izgubila svojo družbeno vlogo in funkcijo. 

Po tridesetih letih življenja v tranzicijski Sloveniji se z žalostjo v srcu sprašujem, kje je naša generacija naredila napako, da je danes tako, kot je. Delitev dvomilijonskega naroda na črne, bele in rdeče je projekt, na kateri bi lahko bili ponosni vrhunski propagandisti. Včasih se mi zdi, da smo bili prepeljani žejni čez vodo. Leta 1991 sem nosil svojo glavo v torbi v upanju, da bom živel in da bodo moji otroci odraščali v družbi, v kateri ne bo več razrednih sovražnikov, 'nepoštenih intelektualcev', partijskih kadrov. Sanjal sem o tem, da bodo posamezniki napredovali na osnovi svojega znanja in sposobnosti, da se bo generacija osamosvojiteljev trudile ustvariti humanizirano družbo, ki bo spoštovala visoke moralne standarde. 

Danes vemo, da je bila največja preizkušnja po osamosvojitvi Slovenije ustvariti humaniziran odnos do polpretekle, travmatične, ali kot nekateri rečejo, 'problematične' zgodovine. 

Pred dobrim mesecem sem prijateljem na budimpeštanskem gradu pripovedoval o tem, da je januarja 1945 - to je bilo potem, ko je nemškim in madžarskim enotam, ki so branili grad zmanjkalo streliva -, prišlo do poskusa preboja iz ruskega obroča. Rdeča armada je bila obveščena o tem in je poskrbela, da je od 20 000 nemških in madžarskih vojakov preživelo le 785. Na vprašanje, kakšen odnos ima madžarska družba do tega, tragičnega zgodovinskega dogodka, sem predstavil stališče mladega zgodovinarja, ki je svoje čase govoril, da 'kot junaki niso prepoznani le tisti, ki so se obrnili proti Nemcem in domačim fašistom, saj so videli, kaj povzroča nacizem, temveč tudi tisti, ki so se borili na strani Nemcev, saj so v Rusiji in Ukrajini videli, kako je videti socialistični raj'. Danes je bolj ali manj sprejeto, da so se vojaki na obeh straneh borili za svoje videnje dobrobiti naroda. 

Nerazrešen zgodovinski spor

V Sloveniji smo zamudili tisti čas, ko bi pripadniki generacije, ki so bili dejanski akterji druge svetovne vojne, lahko razrešili ta zgodovinski spor. Ta mehanizem deluje tako, da iz zgodovinske perspektive prideš do spoznanja, da si takrat počel nekaj, kar z zornega kota splošnih človeških vrednot ni več sprejemljivo.

Vojna je psihoza. V vojni razmišljaš drugače.

Počneš stvari, ki nimajo nič opraviti z visoko intelektualno mentalno produkcijo. Ob tem spoznanju nastopi katarza, če sta žrtev in eksekutor sposobna žalovati skupaj.

Vamik Volkan, profesor psihiatrije in Turek s Cipra, trdi, da: v kolikor prva generacija tega ne stori, torej če  si nekdanji sovražniki ne sežejo v roke, potem se to CIVILIZACIJSKO ZLO prenese v naslednjo generacijo kot mit, ki generira sovražnost.

Žal, ta vojna generacija, ki je skoraj v celoti že zapustila družbeno prizorišče tega dejanja ni zmogla. Obtičala je v zanikanju, zgovarjanju, prenašanju odgovornosti na žrtve, da bi druga politična opcija kovala politični kapital iz tega nesprejetega trpljenja. 

Zdi se mi, da je slovenska družba obtičala na ravni konvencionalne moralnosti, ideološkega konformizma.

Nezmožnost soočanja z realnostjo zgodovinskih dogodkov sili celotno družbo v polarizacijo, radikalizacijo, gradnjo individualne identitete na mitologizirani družinski tradiciji in ideološkem konformizmu. In žal, ni takšne politične sile, ki bi se temu lahko zoperstavila. 

Malomeščanska družbena realnost ohranja mehanizme iz preteklega družbenega sistema in onemogoča moralni in intelektualni preporod družbe, saj ta ni njihova agenda. 

Sprašujem se (in upam)

Sprašujem se, zakaj je tako težko sprejeti, da je bila vojna bratomorilska, kruta in krvava? Da so bili storjeni zločini na obeh strani, da si je zmagovalec v katarzi revolucije dovolil storiti dejanja, za katere je že takrat vedel, da so civilizacijsko nesprejemljivi, sicer se jih ne bi trudil prikriti. Kdo je pravzaprav odgovoren, da do tega moralnega preporoda, rojstva spoštovanja najvišjih človeških vrednot ni prišlo? Kdo je odgovoren za to, da je dvajset let trajalo, da se rodi zakon o preprečevanju nasilja v družini, zakon o duševnem zdravju, spomenik vsem žrtvam vojne?

Koliko trpljenja bi bilo prihranjeno, če bi generacija osamosvojiteljev zmogla izpeljati preporod. 

Upam, da bodo pripadniki generacije Y in milenijci imeli tako dobre možgane in izobrazbo, da bodo lahko izpeljali te projekte, obenem pa me je strah, da je celotna družba tako prepojena s polarizacijo in radikalizacijo na vseh straneh, da tega niti ta generacija ne bo zmogla.

Kljub vsemu sem prepričan, da na intelektualcih moje generacije leži naloga, da (in to še preden zapustimo družbeno prizorišče) ustvarimo pogoje za naslednjo generacijo, če naj njej uspe tako želena humanizacija slovenske družbe.