A. B. | 23. 5. 2022, 20:00
Delo varuške je težje, kot si mislite: "Prvič sem občutila, kako močno se lahko na nekoga navežeš."
Slovenski študentje po vzoru tujine vse pogosteje posegajo po alternativnih službah, ki jim prinesejo kakšen evro več. Ena od možnosti je varovanje otrok. V iskrenem intervjuju s 23-letno Mojco sem se pogovarjala tudi o tem, da mora mnogokrat zastopati vzgojne ukrepe staršev, s katerimi se ne strinja.
Medtem ko je delo varuške veljalo za vlogo, ki so si jo lahko privoščile le premožnejše družine, ali za delo, ki te v družinsko vzgojo ni vpletalo, Mojca* to doživlja popolnoma drugače.
Zaupala mi je svojo izkušnjo, kako je včasih težko pogledati stran, a tudi to je del službe, priznava.
Mojca, zakaj si se odločila za delo študentske varuške in kako dolgo že to počneš?
Varuška sem že štiri leta, za delo pa sem se odločila, ker je v bistvu zelo lepo povezano s poklicem, za katerega študiram. Tako spoznavam otroke, njihove navade, poskušam razumeti načine njihovih odločitev, hkrati pa lahko spremljam tudi, kako različne so vzgoje nekaterih staršev. Hkrati je delo zelo prilagodljivo z mojim študijem, saj delam le takrat, ko res lahko. Nikomur nisem dolžna dajati pojasnil, zakaj me ni.
Skozi delo z otroki je najlažje spoznavati tako njihove navade kot navade staršev.
Ostaneš dlje časa pri eni družini?
Najraje z družinami ostajam dlje, ja. Pravzaprav sem bila v teh letih varuška le pri treh družinah, vse drugo so bile kratkotrajne službe, saj so nekateri v Sloveniji ostali le za nekaj časa.
V bistvu je tudi za otroke 'šok', če me kar naenkrat več ni ali pa če ne pridem takrat, ko prihajam po navadi.
Zelo rada se spoznam z družino, spoznam njihove navade in se z otroci spoprijateljim. Kar pomeni, da je včasih zelo težko pogledati stran, ko se z vzgojo ne strinjaš ali pa otroka učiti stvari, za katere ti pravzaprav nisi tam.
Biti varuška ni več samo risanje risbic.
"Enkrat sem otroka vprašala, zakaj se zateka k eni izmed slabih navad in ker naju je pri tem slišala mama, sem bila odpuščena. Z razlogom, da 'nisem tam zato, da bi jim pomagala vzgajati otroka, temveč samo zato, da ga zamotim'," je pojasnila Mojca.
Trend je, da bolj kot otroke slovenskih, študentske varuške pazijo otroke tujih družin. Kako je s tem pri tebi?
Pravzaprav še nisem pazila otrok slovenskih družin. Večinoma gre za tujce, ki v Sloveniji kot gostujoči predavatelji predavajo na naših fakultetah. Ali pa so prišli v Slovenijo na dopust, ker jim je bila tako lepa in se jo odločijo raziskati. Jaz sem potem tista, ki otroke med potovanjem po Sloveniji zamoti, da lahko starši gredo kam, kamor z otroki sicer ne bi šli.
Kako pa teče spoznavanje otroka in družine? Te povabijo k sebi domov ali se srečate v kakšnem parku?
Načeloma domov, vseeno tam potem preživimo kar nekaj časa, čeprav se načeloma trudim, da kasneje z otroki raziskujemo mesto, kjer bivajo.
Na čisto prvem intervjuju, ko sem bila v tem še popolnoma nova, me je družina hotela spoznati tako, da sem šla z njimi na enodnevni izlet s kolesom po Bohinju.
Je bil cepljenje za starše v času močnega razsajanja korone pogoj?
Ja, pravzaprav kar za vse, s katerimi sem delala. Včasih me je bilo tudi strah kam iti, ker sem vedela, da če bodo zboleli otroci, to za starše pomeni, da sem jih lahko okužila samo jaz.
Koliko je bil star najmlajši in koliko najstarejši otrok? Si morala kdaj paziti več otrok hkrati?
Najmlajši fantek štiri mesece, njega sem še celo učila jesti, najstarejši fant pa 13 let. Na skrbi sem imela hkrati največ štiri otroke, a je bilo znosno, ker je eden izmed teh bil prav ta trinajstletnik in mi je pri tem pomagal. Imam pa sicer omejitev, da nisem varuška več kot dvema otrokoma. Zame je tudi to potem preveč stresno. Enako je s starostjo, ampak se rada ukvarjam tudi z dojenčki, tako da mi to načeloma sploh ni problem ali nekaj, zaradi česar bi si premislila.
Najmlajši fantek je bil star le štiri mesece.
Torej pri družinah ostajaš dlje časa. Kdaj pa po navadi "hodiš v službo" in kdaj te najbolj potrebujejo?
K družinam hodim, ko me potrebujejo. To je ponavadi varstvo med 10. in 18. uro. Včasih skupaj napišemo urnik, ki se ga držimo, razen če me kdaj nujno potrebujejo in jim priskočim na pomoč.
Kaj pa med tem počnejo starši? Te pustijo z otroki samo?
Če sem dlje pri družini, potem gredo po opravkih in nas pustijo same. Sicer pa je ponavadi tako, da je vsaj eden izmed staršev doma in opravlja službene zadeve.
Mojca: "Zgodilo se mi je že, da otroci staršev sploh niso klicali kot "ata in mama", temveč po imenu. Tako sta jih starša vzgojila. Ko sem po tem vprašala starša, sta mi rekla, da želita otroke vzgojiti tako, da ne bodo v življenju na nikogar navezani."
Kako se potem odzoveš na takšne stvari? Rekla si, da moraš biti zelo previdna tudi pri tem, da otrok ne poskušaš prevzgajati.
Ni vedno lahko. Najbolje je pač prikimati in se nasmehniti. Saj imajo prav, tam nisem zato, da bi otroke vzgajala. To je pravica, ki si je kot varuška ne smeš vzeti, razen, če te posebej prosijo.
A je včasih žalostno gledati otroka, kako sedi pred pametnim zaslonom in dobesedno "bulji" vanj, ker je to način, na katerega je bil vzgojen. Temu ne morem in ne smem oporekati. Čeprav to včasih pomeni, da dobesedno sedim ob otroku in ga gledam, medtem ko on gleda risanke.
Varuška mora biti pozorna tudi na to, da otroka ne skuša prevzgojiti.
Kako pa otroke sicer zamotiš? Kaj počnete?
V veliko pomoč pri tem mi je vedno Google. Poiščem kakšne zanimive igre, ob katerih bodo lahko napeli možgančke in tudi uživali. Seveda prilagojeno njihovi starosti. Čeprav vse pogosteje opažam, da otroci bolj kot neko fino motoriko obvladajo rezke poteze, ki so se jih naučili iz mobilnih igric. Sicer pa gremo na zunanja igrala, vohamo rožice, štejemo ptičke ... Vedno poskrbim, da je otrokom ob meni lepo.
"Starši zelo cenijo naprednejše miselne igre. Včasih si moram vzeti kar nekaj dni, da premislim, kako otroku predstaviti kakšno tematiko skozi igro. Ali pa ga naučiti česa novega," mi je zaupala Mojca.
Za otroke oblikuje različne dejavnosti ... Ki niso več samo risanje risbic.
Veliko staršev stremi k temu, da bi bili njihovi otroci najpametnejši na svetu, a se z njimi na tak način ne bi ukvarjali, saj za to nimajo potrpljenja.
Se ti je kdaj zgodilo, da si se z družino zbližala tako, da si bila povabljena tudi na njihova potovanja? Te mogoče kdaj tudi skrbi, da si se na družino in otroke preveč navezala?
Ja, se mi je. Večkrat. Pravzaprav sem z eno izmed družin šla tudi na smučanje na Norveško, da sem tam lahko pazila otroke. Pravzaprav je bilo to eno izmed najlepših potovanj in imela sem to priložnost, da sem šla tja zastonj v zameno za to, da sem pazila otroke. Sem pa takrat prvič občutila, kako močno se lahko na nekoga navežeš. Tega me sicer ni strah, a je potem vedno vsaj malo čudno, ko zapustijo Slovenijo in jih preprosto več ni.
Včasih so razhodi tudi težki, saj se na otroke naveže.
Kaj bi rekla, da te je delo varuške naučilo?
Uf, veliko. Predvsem potrpežljivosti – tako s starši kot z otroki. Spoštljivosti, ki se veže tudi na kulturo vzgoje in radovednosti – da v vsaki stvari najdem razlog za smeh – v tem so otroci geniji in včasih bi se morali tudi odrasli zgledovati po njih.
*Zaradi spoštovanja zasebnosti je sogovornica skrita pod izmišljenim imenom.
