’Ti si pa tako prijetna!’ sploh NI kompliment: kako opustiti potrebo po tem, da bi vsem ugajali

»Ko sem bila v sedmem razredu osnovne šole, smo se preselili v drugo mesto in začela sem obiskovati novo šolo,« v blogu na Tiny Buddha piše svetovalka, pisateljica, fotografinja in tekačica maratonov Sarah Power. »Bila sem prestrašena in močno anksiozna glede tega, kako se bom znašla v svetu brez enega samega prijatelja. Kaj pa, če me nihče ne bo maral?«

Njen prvi teden v novi šoli je minil tako, da sta jo v jedilnici k svoji mizi povabili dve dekleti. Oddahnila si je, misleč, da se ji pravkar nasmihajo nova znanstva. K mizi je stopila širokega nasmeha, saj je pričakovala, da jo bosta nekaj vprašali. Potem pa se je ena od njiju sladko nasmehnila in rekla: »Ravno sva se spraševali, zakaj hodiš naokoli, kot da si požrla metlo. Si morda domišljaš, da si kaj več od drugih?« Zaprhali sta in se zakrohotali, temu pa je nato sledilo še več žaljivih opazk, za katere se je potrudila, da jih je v naslednjih dneh odrinila globoko v nezavedno.

»Bila sem strta. Še nikoli nisem bila tarča ustrahovanja, zato se mi ni niti sanjalo, kako naj se s tem kosam. Rada bi rekla, da sem zbrala vso moč in se tema dekletoma postavila po robu, ampak tega nisem storila. V obraz sem postala vsa rdeča, zalila me je vročina in zaradi očitne zavrnitve me je bolelo v prsih. In potem sem jima rekla, da mi je žal. Za kaj že? To mi ni bilo povsem jasno, a sem nekako zajecljala nekakšno opravičilo in čakala, da jima postane jasno, da sta se glede mene zmotili in da sem v resnici vredna njunega odobravanja. Pa sta me le tiho gledali, kot bi imela tri glave.«

Ta dogodek si je blogerka Tiny Buddhe zapomnila prav zaradi občutka, ki se je tako jasno izkristaliziral. T. j. občutka nuje, da bi bila sprejeta. Iz njega so se nato porodila prepričanja, da bi se morala spremeniti, da mora postati bolj previdna in da mora narediti vse, da bi se ognila novim zavrnitvam. Temu, da ljudem ne bi bila všeč.

»Takrat se je rodila Sarah, ki bo odrasla v kroničnega ugajalca. Človeka, ki bi naredil vse, da bi ugajal vsem in vsakomur.«

Četrt stoletja kasneje se Sarah še vedno v nezavednem bori z vzniki potrebe po tem, da bi ugajala. Odkar pomni, je težko prenašala konflikte in neprijetne okoliščine. Izogibala se je jeznim besedam.

»V kosti se mi je zalezla ideja, da sem mirovnik. Vedno sem se trudila govoriti blago in prepričala sem se, da moj glas enostavno ne premore tiste vrste glasnosti, ki bi preglasila vpitje. Bolj enostavno se mi je zdelo, da sem skušala gladiti stvari in naučila sem se tudi najbolj robustne stvari v življenju zavijati v celofan.«

Cena, ki jo je za to plačala, je bila, da je ostajala v ozadju. Kot opazovalec. Kot ne-akter. Biti ob robu dogajanja je postala njena cona udobja. Postala je nekdo, ki ne ’ziba ladje’ in ne ’ustvarja valov’. Nekdo, ki ni težaven. In ne vznemirja vseh okoli sebe.

»Zame je postalo avtomatično, da na stvari vedno gledam s pozitivne plati in iščem luč na koncu predora. Moj instinktivni odziv je tisti, ki skuša stvari zgladiti in ublažiti nelagodje pri drugih. In če mi to ne uspeva, se raje umaknem, kot da bi skočila v središče konflikta, saj bi me to izčrpalo. Postala sem skratka skrajno NE-JEZEN človek.«

Kar je imelo tudi svoje pozitivne plati.

Kot večni opazovalec je Sarah postala bolj objektivna pri ocenjevanju ljudi in situacij, hkrati je lahko ostajala v sebi mirna. »Sem akutno dojemljiva za čustvena stanja ljudi okoli sebe in energijo situacije. Kot pravi introvert bolj cenim tišino kot na tisoče izgovorjenih besed. In za ta del sebe sem nadvse hvaležna,« še piše Sarah, nato pa nadaljuje: »Vem pa tudi, da me ima večina ljudi za zelo ’prijetno’ osebo. In zdaj, ko od vse več in več ljudi slišim, kako ’prijetna’, ’v redu’ in ’fajn’ oseba sem, mi postaja jasno, da to sploh ni kompliment.«

Sarah to zdaj vidi takole: Je ’biti prijetna’ res zapuščina, ki jo želim pustiti za seboj na tem svetu? Je to res vse, po čemer bi si želela, da se me spominjajo? Da sem ’fajn’?

»Ne. Želim si več od tega.«

Prijeten je sladko in udobno in priljudno. Prijeten je prijazno. Ampak ’biti prijeten’ ne vsebuje ničesar od tega, v kar zares verjamemo. In hkrati signalizira popolno odsotnost meja. 

»Ko pomislim na ljudi, ki jih najbolj občudujem, mi na misel pride nekaj zares pristno fantastičnih ljudi. Iskreno pa za nobenega od njih ne bi rekla, da so pretežno ’prijetni’. Imajo močan značaj in se ponašajo z integriteto. So empatični, sočutni in prijazni. Ampak vse to ni isto kot ’biti prijeten’. Sočutje in prijaznost zahtevata pogum in meje. Prijetnost tega ne potrebuje.«

Kaj točno Sarah s tem misli?

Takole pravi:

»... na primer, v službi, kjer delam, je neka oseba, ki jo nadvse spoštujem. Je močna in samozavestna ženska. Izžareva integriteto in milino. Je neposredna in avtentična in je povsem jasna, kje so postavljene njene meje. Trdno stoji za svojimi prepričanji in ne odstopa od svoje resnice. Zdi se, kot da ji je za figo mar, ali drugim ugaja ali ne. Ve, kdo je, in zdi se, da se dobro počuti v svoji koži. Vsakič znova sem polna občudovanja, ko vidim, da skozi življenje hodi tako, da zahteva spoštovanje, hkrati pa izžareva sočutje in prijaznost. IN PRAV TAKŠNA BI SI ŽELELA BITI TUDI SAMA!«

Sarah je po zaslugi tega zgleda spoznala, da je mogoče biti iskreno prijazen in sočuten le tako, da postaviš močne in jasne meje v odnosu med seboj in drugimi. Brez slednjega se ’prijetnost’ rada izjalovi v zamero, kar je nasprotje od sočutja.

Pa se je po desetletjih samoprogramiranja v kroničnega ugajalca ljudem sploh mogoče spremeniti?

Sarah se je po nasvet obrnila na učenja Brené Brown, ameriške profesorice, predavateljice, avtorice in voditeljice podcasta, ki avtentičnost definira kot 'dnevno prakticiranje opuščanja tega, kar mislimo, da bi morali biti, in sprejemanje tega, kar v resnici smo."

Da bi opustili potrebo po neprestanem ugajanju drugim ljudem, moramo zbrati pogum, da se razkrijemo v svoji resnični (in še kako ranljivi) biti.

Prvi korak (tako kot svetuje Brené Brown) je spoznanje (in samopriznanje), da sploh ne vemo, kakšni smo v resnici.

Zamere kot kažipot

Da bi svojemu pristnemu jazu ponovno prišli na sled, si lahko pomagamo tako, da se vprašamo: kje nas pestijo in peklijo zamere?

Sarah je hitro ugotovila, da prav njene zamere predstavljajo svojevrsten kažipot. So kot rdeče zastavice, ki obeležujejo mesta, ko ji ni uspelo jasno postaviti svojih meja. So prvi znak, da je 'tja' vložila veliko preveč energije, ko jo je na smrt skrbelo, da bi morda lahko 'razočarala' druge.

Ko je jasno, kje ždi vaša zamera, se gre povprašati po njenem izvoru. Katere meje so tiste, ki niso bile dovolj jasno postavljene? Kaj natančno vas moti v minuli situaciji, v kateri se niste v polnosti izrazili? Ste zanikali del svojih čustev, da bi se tako ognili prizadeti čustva drugega?

Sarah si je začela zapisovati:

• 1. Čutim, da sem zamerila, ker ...
• 2. To pomeni, da nisem bila jasna glede tega, katerih stvari ne bom prenašala v življenju. In dovolj jasna nisem bila glede naslednjega ...
• 3. Tole me pri celi stvari ne moti ...
• 4. In tole me pri tej zadevi moti ...

Pot iz kroničnega ugajalstva (ali people-pleasinga) je dolgotrajen proces, med katerim se je Sarah morala soočiti tako s svojimi občutki zamer kot jeze, ki pa ni bila usmerjena v konkretne osebe, temveč naravnost nazaj v njo samo. Zamere, ki jih je desetletja v sebi kopičila, so bile v resnici zastale energije razočaranja nad samo seboj, ker ni ostajala zvesta sami sebi, svojim vrednotam, in zase ni zahtevala spoštovanja, ki ga je sicer v obilju dajala drugi ljudem.

Zlagoma se je naučila, da gredo samospoštovanje, postavljanje meja in sočutje z roko v roki. Eden brez drugega enostavno ne morejo obstajati. Hkrati je prenehala bežati iz situacij, ki so bile neprijetne, ker ni imela jasno postavljenih meja.

Biti avtentičen zahteva pogum. Postavljanje meja pomeni sprejemanje tveganja, da nekomu ne bomo všeč. Da bomo (nehote) drugemu morda stopili na prste.

»... pa vendar mislim, da je ceno tveganja vredno plačati. Končni izkupiček je namreč samospoštovanje«

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc