Življenje nam vedno ponudi natančno tisto, kar potrebujemo

Obupan človek hodi po puščavi. Pravkar je popil zadnjo kapljico vode iz svojega vrča. Sonce pripeka in ni mu jasno, kako dolgo bo še lahko zdržal. Potem pa se naenkrat prikaže upanje: človek pred seboj zagleda beudina, ki na kameli jaha proti njemu.

»Hvala bogu!,« vzklikne. »Vode, prosim … vode!«

»Ne morem ti dati vode,« ga zavrne beduin. »Jaz sem trgovec in vodo potrebujem za potovanje čez puščavo.«

»Potem pa mi jo prodaj,« ga prosi človek. »Plačal ti bom ...«

»Žal to ni mogoče. Jaz ne prodajam vode. Prodajam kravate.«

»Kravate?«

»Da, samo poglej, kako so lepe … Te tukaj so italijanske. V akciji. Tri za deset dolarjev … Te tukaj pa so iz indijske svile. Trajale bodo celo življenje … Te tukaj pa ...«

»Ne, ne. Nočem kravate, hočem vodo!«

Trgovec nadaljuje svojo pot, žejni raziskovalec pa izgubljen išče pot nazaj iz puščave.

Medtem ko se vzpenja po peščeni sipini, zagleda drugega trgovca, ki se mu približuje. Uspe se mu toliko približati, da ga ta sliši kričati: »Prodaj mi malo vode, prosim te ...«

»Nimam vode,« odgovarja trgovec. »Lahko pa ti ponudim najboljše kravate v Arabiji ...«

»Kravate!!! Pa nočem kravate! Hočem vodo!« kriči človek iz čistega obupa.

»Ampak imam posebno ponudbo,« vztraja trgovec. »Kupi deset kravat, pa dobiš eno zastonj.«

»Nočem kravate!«

Kriče, žejni človek, nadaljuje svojo pot brez cilja.

Nekaj ur kasneje – ravno takrat, ko mu je skoraj povsem zmanjkalo moči – se potnik spet vzpenja na sipino in od tam gleda proti horizontu. Ne more verjeti svojim očem. Pred seboj, kakšen kilometer naprej, vidi oazo. V sredini med palmami in veliko zelenja se blešči voda. 

Podviza se in teče v smeri oaze, a se ob tem boji, da gre le za fatamorgano. Ampak ne. Oaza je prava.

Mesto je ograjeno in zaščiteno, pred edinimi vrati pa je stražar.

»Prosim vas, spustite me notri. Potrebujem vodo, prosim vas ...« prosi človek.

»Nemogoče, gospod. Vstop je dovoljen le tistim s kravatami.«

Včasih mislimo, da nam življenje daje stvari, ki jih ne potrebujemo (ali nam celo škodijo), v resnici pa nas usmerja natančno tja, kamor moramo iti. - Jorge Bucay

Zgodbo smo povzeli po pisanju Sensa.story.hr

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec