Enake kot moški? Zakaj že?

Žal enakost med spoloma v praksi še vedno ni dosežena. Nasilja nad ženskami je odločno preveč, vsaka druga, tudi v Sloveniji, ga je bila že vsaj enkrat v življenju deležna od moškega. Še vedno, to priznava in se trudi odpraviti tudi država, obstaja neenakost na področju zaposlovanja, znanosti in politike. Ženske smo na drugem (torej tudi zadnjem) mestu.

»Kaj bo ona? Za štedilnik naj gre,« se še vedno sliši po slovenskih doleh, in še vedno, ah, hudo mi je, prav ženske hitro rečejo: »Prav ji je (op. a.: da nima kaj dati v lonec), kaj je pa šla od njega. Pri svojem razmišljanju tokrat ostajam v naši deželi, mat' kurji. Njeni piščanci so zelo radi sprti, nemalokrat škodoželjni in čeprav velja, da naj bi bila enakost med spoloma pri nas na visoki evropski ravni, še vedno precej zaplankani. Marsikje, ob marsičem. Še vedno.

Morda zato, ker je lažje gledati s plašnicami. Gledaš ozko, osredotočaš se na tisto, kar vidiš, in greš svojo pot naprej. Ko vidiš pretepeno sosedo, morda pomisliš: »Spet je bil pijan,« ali: »S kom se je spet skurbala …« Ko se 'kurba' on, je to normalno. Da je spet pijan, je normalno. Posplošujem. Zgolj zato, da je bolj očitno, o čem govorim. Ženska je pač kriva, že od Eve naprej. Kaj pa je odtrgala tisto jabolko!

Že veliko se je spremenilo od takrat. Pa vendar je še toliko stvari treba razmisliti, doreči in predvsem spremeniti.

Najprej moramo odstraniti plašnice in se vprašati, zakaj se tako zelo bojimo vsega drugačnega. Ter zakaj ženske menimo (ne vse), da se bomo v tem svetu dokazale le, če bomo iste moškim. Nikoli ne bomo tako fizično močne kot oni, ker imamo manj mišične mase. Govorim o povprečju, a dejstvo je, da je naša telesna zgradba drugačna od moške. Naš um razmišlja drugače in čustvujemo drugače. Pa saj smo vendarle drugačni! In v tem ni prav nič narobe! Toliko se lahko naučimo drug od drugega.

In predvsem, tako kot se naša telesa lahko tako čudovito dopolnijo v enoto, ko se imamo radi, ko nam je všeč, da smo si različni, v tistih trenutkih, ko pozabimo na vse drugo kot na to, da nam je izjemno všeč, da smo si tako različni … takrat zmoremo sprejemati to, da je tisti drugi, ki z nami deli slast življenja, drugačen. Sprejemamo ga v popolnosti in on sprejema nas.

Takrat smo goli (ali pač ne), odprti drug drugemu in pripravljeni sprejemati razlike ter drugega spoštovati enako kot sebe. Če gre seveda za enakovreden, prostovoljen odnos. Zakaj ga ne bi prenesli na vsa področja življenja? Zakaj moški ne bi sprejemal in spoštoval ženske točno takšne, kot je, na vseh ravneh, ji dajal, česar ona nima, in sprejemal, kar mu lahko da ona kot ženska?

Zakaj se ženska, z zavedanjem, da je enakopravna članica družbe in odnosov, ne postavi kot enakovredna na vseh področjih življenja, brez strahov, da česa ne bo zmogla le zato, ker je ženska?

Ni ji treba v ekipo v avtomehanični delavnici (razen če je to njena srčna želja), da bi dokazala, da je enakovredna. Ni ji treba postati znanstvenica na področju jedrske energije, ker je to zdaj moderno. Seveda je lahko tudi to, a enakost med spoloma vidim predvsem na ravni spoštovanja.

Ko bomo enkrat sprejeli, da smo si različni in da je prav ta različnost lahko vsem v korist, bomo zmogli spoštovati vse, kar nas loči od drugega. In šele takrat (si) bomo enaki. Enakovredni, enakopravni, nepriliznjeni in neškodoželjni. Le to je naša prihodnost. Odprto srce. Moških in žensk, žensk in moških.

Takrat mame samohranilke ne bodo ožigosane. Takrat ne bo več visoke stopnje tveganja revščine pri starejših ženskah, s katero se v Sloveniji tako neuspešno spopadamo. Takrat bodo tudi mlade ženske dobile zaposlitev za nedoločen čas. In ženska bo lahko dala veliko več naši mat'kurji, kot ji da danes. Moški pa bo v njenem objemu srečnejši.

P. S. Morda sem utopistka, a verjamem, da nam lahko uspe. Ne od danes na jutri, ampak z delom na sebi, z odstranitvijo plašnic in ob sprejemanju vsega, kar je drugačno od nas. Ker smo vsi samo ljudje. Enaki.

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice