Kaj so se o ljubezni skozi leta naučili strokovnjakinja za partnerske odnose Esther Perel, pisateljica Dolly Alderton, nekdanja psihoterapevtka princese Diane Susie Orbach, psihoanalitik Stephen Grosz, spolna pedagoginja Emily Nagoski in mnogi drugi? In kaj lahko naučijo vas?
Novinarka Natasha Lunn je dolga leta hrepenela po ljubezni. Tako je vsaj mislila. V resnici je hrepenela po ideji o ljubezni, ob tem pa se ni nikoli zares vprašala, kaj ljubezen pravzaprav je.
"Dolgo sem bila prepričana, da je ljubezen kriva, da sem nesrečna. Hotela sem ugotoviti, zakaj sem bila ob njej tako nebogljena. Zakaj sem lahko pomahala v slovo službi, ki me ni osrečevala, ne pa slabemu razmerju? Kako je bilo mogoče, da sem imela v rokah vsa druga področja, le ljubezni ne? Zakaj sem mislila, da bo poroka konec in ne začetek? V meni je vzklil sum, da morebiti sploh ne razumem, kaj je ljubezen."
Dozorela je odločitev, da se bo za svoj spletni novičnik Conversations on Love (Pogovori o ljubezni) o različnih izkušnjah in pogledih na ljubezen redno pogovarjala z različnimi pisci, strokovnjaki in terapevti.
Pogovori o ljubezni so trajali štiri leta, nazadnje pa jih je leta 2021 zbrala v knjigi Conversations on Love, nepričakovani svetovni uspešnici, ki je v prevodu Ane Grmek nedavno izšla tudi v slovenščini.
Za svoje debate o ljubezni si je Natasha Lunn izbrala številne priznane pisce, novinarje in strokovnjake na področju odnosov, med drugim strokovnjakinjo za partnerske odnose Esther Perel, avtorico knjižnih uspešnic Dolly Alderton, psihoterapevtko Philippo Perry, psihoanalitika Stephena Grosza, novinarko in avtorico Liso Taddeo, spolno pedagoginjo Emily Nagoski in mnoge druge.
Govorili so o partnerski ljubezni, prijateljstvu, odnosu do staršev, spolnosti, pa tudi tem, kako preboleti konec ljubezni, bodisi zaradi izgube bodisi ker s partnerjem ne najdemo več skupnega jezika.
Kaj so se torej njeni sogovorniki, z njihovo pomočjo pa tudi ona, skozi leta naučili o ljubezni? In kaj lahko naučijo vas?
1. Vsak človek bi moral biti sposoben preživeti sam
Susan Quilliam, zakonska svetovalka, je Natashi Lunn zaupala, da se ji čustvena odvisnost od partnerja ne zdi zdrava.
"Ko se uspešno odtrgamo od staršev in zaživimo sami, nenadoma opazimo praznine: nihče več nam ne namenja neomejene pozornosti in ne skrbi več za vse naše potrebe. Nekateri zadovoljevanje te potrebe preložijo izključno na partnerja. /.../ Zaljubiti se je nekaj čudovitega, vendar morate stopiti korak nazaj od začetnega stanja prepletenosti in partnerju omogočiti, da ostane samostojno človeško bitje in se ne spreminjati v nekaj, kar niste, samo da bi zadostili njegovim potrebam. In vendar je za razmerje enako pogubno tudi, če se partnerja prevel osamosvojita. Pri takšnih parih se v ozadju pogosto skrivajo velike težave: pomanjkanje zaupanja, strah pred bližino," je prepričana Quilliamova.
2. Do nezvestobe pogosto pride, ker se partnerji ne pogovarjajo dovolj
Esther Perel, priznana strokovnjakinja za intimne odnose s tridesetletno prakso, pa tudi piska uspešnic in avtorica podkastov, se pri svojem delu pogosto srečuje z nezvestobo. V pogovoru z Natasho Lunn je dejala, da se številni ljudje v razmerjih izogibajo pogovorom, ki bi bili zanje zelo koristni, saj se bojijo, da bi sprožili konflikte. "Kako odprto bo naše razmerje, je odvisno od tega, kako odprti so naši pogovori," je prepričana. Dejala je še, da pari, ki pridejo k njej po tem, ko se je v odnosu zgodila nezvestoba, velikokrat rečejo: "Pogovarjava se o stvareh, o katerih se nisva že desetletja."
"Človek se vpraša: O čem pa sta se pogovarjala do zdaj? A z nezvestobo se nekako podre jez. Ni več kaj izgubiti in ljudje se odprejo. Takrat prvič spregovorijo o kakovosti svojega spolnega življenja in množici drugih stvari, ki jih niso hoteli načeti, ker so se izogibali konfliktu."
3. Normalno je, da prijateljem kdaj zavidamo
Se sprašujete, kaj je narobe z vami, da dobri prijateljici ne morete iz srca čestitati za novo sanjsko službo, ker ji enostavno preveč zavidate? Občutki so normalni, pravi psihoterapevtka Susie Orbach, ki je imela v psihoterapevtski obravnavi med drugim tudi princeso Diano. "Zavist je šele začetek. To, kar v resnici občutimo, je veliko bolj kompleksno," nadaljuje. "Po eni strani smo nevoščljivi, ker ima nekdo nekaj točno določenega, kar si želimo tudi mi ("Tudi jaz bi bil rad uspešen v poklicu, imel otroka, čudovite počitnice ..."), na globlji ravni pa zavist pri ženskah pogosto sporoča, da jim je nelagodno ob njihovih čustvenih potrebah in željah ali pa da se teh sramujejo."
To je razlog, da zavist postane del ženskega samozavedanja, še pove Orbachova: svoje želje projiciramo na druge, ker mislimo, da za nas ni primerno, da bi si aktivno prizadevale zadovoljiti svoja hotenja. "Zavist, ki jo projiciramo na druge, je zato prej odsev tega, kar si želimo sami, pa tega ne moremo dobiti, kot zgolj to, da nekomu nečesa ne privoščimo. Zavist je smerokaz naših želja."
4. Bratje in sestre se bodo v teku vašega življenja spremenili, prav tako kot vi
Čudovito je, če imamo oporo v sorojencih, saj so z nami od zgodnje mladosti, z njimi kujemo zarote, delimo skrivnosti, jih posnemamo ali oni nas. A točka, kjer je sestrski ali bratski odnos kočljivejši od prijateljstva, je vračanje v najstniške vzorce, opozarja novinarka Poorna Bell. "Utegne se zgoditi, da si s sestro kaj preostro rečeva ali si domišljava, da veva, kako se bo druga odzvala, ker imava izoblikovano predstavo o tem, kakšni sva. Težava je, da se bratje in sestre v toku življenja spremenijo. Vaše predstave so morda daleč od tega, kar je postal vaša brat ali sestra."
Bellova je dejala še, da lahko brate in sestre uklepajo vedenjski vzorci, ki so se zalezli vanje med odraščanjem in še danes narekujejo ritem njihovim odnosom, ne da bi se tega zares zavedali.
5. Ženske brez otrok si od prijateljic zaslužijo enako uvidevnost kot mlade mame
Avtorica tudi v Sloveniji izjemno dobro sprejetega dela Vse, kar vem o ljubezni Dolly Alderton je Natashi Lunn razkrila, da se je skozi leta najbolj dramatično spremenil njen odnos z dobrimi prijateljicami, ki so postale mame. "Čeprav se nam kot akademsko usmerjeni družbi zdi, da vzgoja otrok ni več največ, kar lahko ženska naredi s svojim življenjem, je ta predstava v nas še vedno globoko zakoreninjena. Ker se je tej ideji tako težko zoperstaviti, so mi številne znanke, ki so samske ali brez otrok – ali celo oboje – in prijateljujejo z ženskami, ki imajo otroke, v določenem trenutku rekle: Občutek imam, da se ji zdi, da je moje življenje manj pomembno od njenega."
Aldertonova nadaljuje, da je pripravljena v trenutku, ko se njena prijateljica navaja na vlogo mame, postati kar najbolj sočutna in uporabiti zadnje atome moči, da se vživi vanjo. "Ženska, ki pravkar preživlja najbolj neverjetno življenjsko izkušnjo, si to zasluži. A težava je, da smo do žensk brez otrok le redko enako uvidevni."
6. Noben zakon ni popoln
Ilustratorka in pisateljica Mira Jacob je prepričana, da se nam lahko trud in odpuščanje vzajemnih spodrsljajev v zakonu močno obrestuje, četudi je zasledovanje popolnosti nesmiselno. "Ko si prizadevamo, da bi drugemu izkazali ljubezen, se nam vedno znova pripeti kakšna nerodnost. Te niso prijetne in včasih prav pošteno bolijo. Z možem sva v zakonu zelo prizanesljiva do vseh prismodarij, ki si jih zagodeva. Ni jih bilo malo. In tudi v prihodnje jih gotovo ne bo nič manj."
7. Povsem naravno je, da poželenje in spolna aktivnost v odnosu upadata in se spet okrepita
Emily Nagoski, spolna pedagoginja in avtorica zelo brane knjige Come As You Are, ki s pomočjo znanosti in psihologije ruši mite o spolnosti, se je z Natasho Lunn med drugim pogovarjala o tem, da se naši možgani vse življenje odzivajo na spremembe, ki nas doletijo in da se to odraža tudi na področju spolnosti.
"Povsem običajno je, da bo prihodu novega družinskega člana sla po spolnosti nekoliko zamre. Neprespane smo in izčrpane, ženske, ki rodijo, začnejo na svoje telo gledati v povsem novi luči. Jasno je, da vam takrat ni do seksa! Enako se zgodi, če začnemo skrbeti za ostarele starše. Po svoje lahko že beljenje glave s tem, zakaj nam nenadoma ni več do spolnosti, dodatno zategne zavoro in je zato najboljši način, da dokončno ubijemo vso željo po njej. Bolj ko se lahko sprostite in sprejmete, da je povsem naravno, da poželenje in spolna aktivnost v odnosu upadata in se znova okrepita, bolj neobremenjeno boste lahko prešli iz obdobij, ko se zdi spolnost na stranskem tiru, v obdobja, ko si je boste spet želeli," zatrjuje Nagoskijeva.
8. Napore starševstva lajša izjemna ljubezen do otrok
"Prepričana sem, da energijo za to, da opravimo vse delo, ki nam je naloženo kot staršem, črpamo zgolj iz ljubezni do otrok. Brez nje ne bi zmogli – vsaj jaz ne," je Lunnovi zaupala romanopiska Diana Evans. "Starševstvo je tako naporno, da bi se, če ne bi imeli svojih otrok tako srčno radi, bržkone kar obrnili in odšli. To je ljubezen, ki nas vedno znova spravi nazaj v pravo pot, v ta trenutek. Otroci lahko v vas razkadijo tudi najhujšo nejevoljo. Gledamo jih, kako se smejijo, kako so povsem nenarejeni – v teh trenutkih se skriva neznanska radost. Nenadoma je spet vse v najlepšem redu."
9. Včasih ločitev morda ni najboljša izbira
Psihoanalitik Stephen Grosz je prepričan, da se ljudje včasih v drugo poročijo z ljudmi, ki izrazito spominjajo na prejšnje partnerje, pri čemer bi bili srečnejši, če bi samo znova poskusili s prvo osebo. "Moški se na primer pogosto poročijo z mlajšo različico svoje prve žene. Težava ni prva žena, ampak mož, ki ne razume svojih čustev in jih ne zna sprejeti. Če bi se lahko zavedel svojega vedenja in se sprijaznil s tem, da ima do žene mešane občutke - kot tudi ona do njega -, bi se stvari nemara drugače odvile," meni Grosz.
"Včasih pravim: najboljši zakoni, najbolj stanovitni in odporni, so drugi zakoni z istim partnerjem. Namesto da bi si poiskali novega partnerja, zakoncema moč, ki jo črpata iz težkega obdobja, ki sta ga prebrodila skupaj, pomaga, da obudita staro ljubezen ali vzljubita še neodkrito plat starega partnerja."
10. Nihče ni "ravno pravi"
"Zadovoljujoče partnersko razmerje ne temelji na tem, da smo že od samega začetka prepričani, da smo našli pravega partnerja zase. Nihče ni nikoli ravno pravi," je Natashi Lunn na srce položila psihoterapevtka Philippa Perry, avtorica knjižne uspešnice Knjiga, za katero si želite, da bi jo prebrali vaši starši (in za katero bodo vaši otroci veseli, da ste jo). "To, zaradi česar nekdo postane "pravi", je njegova predanost," pravi Perryjeva. "Ko se partnerja zavežeta drug drugemu, ko se iskreno pogovarjata, si omogočita, da vplivata drug na drugega. Nista toga in nespremenljiva: drug drugega preobražata. Taka sta kot kamna, ki se tako dolgo drgneta drug ob drugega, da se na lepem prilegata."
https://www.metropolitan.si/odnosi/znaki-da-ne-bi-smeli-imeti-otrok/
