Potlačena jeza nas zastruplja

Stik z jezo je zelo pomemben. Daje nam zdravo odločnost, da se zaščitimo, kaj spremenimo ali dosežemo. Jeza spada med osnovna čustva, način, kako jo izražamo, pa je odvisen od mnogoterih dejavnikov: značaja, okoliščin, naših izkušenj iz otroštva, načina vzgoje ter družbenih pravil in prepričanj, ki jih imamo o jezi.

Vsi ti dejavniki sestavljajo kompleksen mozaik naše sposobnosti, kako jezo pri sebi prepoznavamo (Ali čutim jezo ali mogoče katero drugo čustvo, npr. žalost, krivdo ali sram?), kako jo sprejemamo (Mi je dovoljeno, da se jezim in se hkrati v tem sprejemam?) ter izražamo (Ali najdem primerne načine, ki mi pomagajo sprostiti jezo iz telesa?).

Da bi razumeli, zakaj je potlačitev jeze tako škodljiva, je pomembno razumeti, kako se naše telo nanjo odziva.

Jeza vpliva na naše telo, saj ima vsaka stresna situacija v telesu svoj odziv. Če smo pozorni na telesne senzacije, kadar smo jezni, prepoznamo, da se srčni utrip pospeši in preplavi nas val energije, ki jo najbolj čutimo v rokah, prsnem košu, vratu ali čeljusti. Mišice so napete in naše telo se pripravlja na beg ali boj.

Spremeni se tudi obrazna mimika; obrvi se potisnejo navzdol, naše veke so priprte, oči se bleščijo, zobje so stisnjeni, ustnice napete, ton našega glasu pa se spremeni.

Naša pozornost se poveča in se v celoti usmeri tja, od koder prihaja občutek nevarnosti ali grožnje. Ker posameznik takrat ni dojemljiv za nove informacije o drugih ljudeh, razen za tiste, ki jih vidi kot nevarne in pred katerimi se je potrebno zaščititi, je tudi njegova sposobnost učenja in reševanja medsebojnih sporov močno okrnjena.

Pri ozaveščanju, kako doživljamo jezo, je smiselno prepoznavati tudi vse možne odtenke in intenzivnosti, v katerih se le ta pojavlja.

Jezo čutimo na različnih stopnjah intenzivnosti. Na začetku se pojavi kot šibko vznemirjenje in nezadovoljstvo, naše telo pa nam takrat subtilno sporoča, da se ne počutimo dobro. Na tej stopnji, če le vzamemo ta subtilna sporočila dovolj resno, lahko situacijo rešimo relativno mirno in preudarno.

Kadar ostajajo naše meje še naprej nespoštovane ali potrebe nezadovoljene, se jeza povečuje. Na tej stopnji jezo doživljamo bolj intenzivno, četudi lahko svoje vedenje še vedno obvladujemo ter do drugih ljudi in sebe pristopamo spoštljivo.

Ker je jeza čustvo samozaščite, lahko na tej točki bolj jasno postavimo meje in poskrbimo zase, če si le dovolimo jezo začutiti, ne da bi nas povsem preplavila.

V primeru, kadar imamo še vedno občutek, da se nam dogaja krivica, škoda ali nepravičnost, ali pa še vedno doživljamo nespoštovanje s strani druge osebe, naša jeza prehaja v bes.

V nas se pojavi eksplozija občutij, katerih ne moremo več nadzorovati, naša zavestna volja pa je močno okrnjena. Zaradi velike količine energije, ki se takrat hitro sprošča čez telo, lahko jeza prehaja v destruktivne oblike vedenja, ki jih težje ali sploh ne moremo nadzirati.

Ta destruktivna vedenja lahko izražamo aktivno ali pasivno. Kadar smo aktivni, smo lahko fizično nasilni, kričimo, grozimo, zmerjamo, ustrahujemo ali smo maščevalni. Kadar pa uporabljamo pasivni način destruktivnega izražanja jeze, je ta jeza prekrita in se izraža prek kritike, opravljanja, provociranja, ciničnosti, pikrosti, izsiljevanja ali umikanja v tišino.

Tako, kot je lahko destruktivno izražanje jeze izredno silovito in je lahko zelo boleče za ljudi okoli nas, je prav tako škodljivo, kadar jezo zatremo in potlačimo, torej kadar uporabljamo obrambne mehanizme, ki nam pomagajo ubežati pred resničnimi občutki, ki so pogosto neprijetni.

Če bomo to počeli dovolj dolgo, lahko ti vzorci postajajo trajni in globoko preoblikujejo naš pogled na odnose, druge ljudi in svet.

Zatiranje čustev namreč vodi v slabo poznavanje sebe in drugih ljudi.

Zatiranje jeze je torej nezdravo, za telo dolgoročno zelo škodljivo, predvsem pa se preoblikuje v zamero. Zamere so kot mlinski kamen, ki ga vlečemo za seboj, hkrati pa se na življenje z njim že tako navadimo, da niti ne prepoznamo, koliko energije porabimo, ko ga vlečemo za seboj.

Zamera je torej podoživljanje prvotne jeze. Če vzamemo prispodobo, je jeza kot ogenj, ki se lahko hitro vname, toda tudi hitro pomiri, medtem ko je zamera kot žerjavica, ki lahko tli zelo dolgo časa. Zamere lahko ljudje v sebi gojijo več let ali celo življenje prav zaradi tega, ker niso izrazili prvotne jeze. Pogosto tudi ne prepoznajo, kako jih zamere zastrupljajo.

Soočenje z jezo in krivico je lahko dolgotrajno in naporno, saj se nam pri tem pogosto odpirajo boleči spomini iz preteklosti ali ranega otroštva. Največkrat se namreč pokaže, da ima naša jeza in zamera globlje korenine od tega, kar se nam dogaja v sedanjosti. Dokler sočutno in nežno ne pogledamo v pretekle rane, jih ljubeče povijemo in zacelimo, se tudi jeza ne more sprostiti.

Obstaja veliko opornih točk, ki nam lahko pomagajo pri prepoznavanju in spuščanju potlačene jeze in zamere. Navedenih je le nekaj osnovnih smernic:

• Ali sem pripravljen začeti razreševati potlačeno jezo in zamero ali poiskati pomoč, če tega ne zmorem sam? Iskreno in objektivno poglejmo, v kakšnih okoliščinah smo se znašli, ne da bi iskali krivca ali kogarkoli obsojali. Tako se premaknemo iz pasivne drže, ko krivce iščem v drugih ljudeh, v aktivno držo ter prevzemamo odgovornost za svoje življenje.
  
  
• Razjasnimo temeljne pojme: če se nam je zgodila krivica, je odgovornost za dejanje vedno pri povzročitelju. Če spuščamo jezo in zamero, to še ne pomeni, da bomo na dogodek pozabili, ali ga s tem opravičili, bil je napačen in ne sme se več ponoviti. Prav tako smo svobodni pri tem, ali nosimo jezna občutja ali ne, njihovo razrešitev pa lahko dosežemo tudi, če oseba, ki nas je prizadela, svojih dejanj ne obžaluje. Doživimo lahko tudi krivice, ki jih nihče ni hotel storiti.
  
  

Nerazjasnjeni osnovni pojmi vodijo do čustvenih zapletov in ohranjanja zamer.

• Prevzemimo odgovornost za lastna čustva. Prenehajmo prelagati odgovornost za lastno počutje na nekoga drugega, saj potlačene zamere ne bomo razrešili na ta način. Kadar iščemo krivca pri drugih ljudeh, bomo tudi rešitev lastnih težav iskali v zunanjih virih (npr. Drugi me je razjezil. Svojo zamero lahko odpustim le, če se opraviči in obžaluje svoje vedenje.). Premislimo, kaj lahko spremenimo pri sebi ter prevzemimo odgovornost za svoje počutje in doživljanje.
  
  
• Ugotovimo, kako globoka je naša jeza. Prepoznajmo, kateri dogodki v sedanjosti v nas povzročijo močnejši, nesorazmeren čustveni odziv, kot bi ga sicer. Ti dogodki nas opozarjajo, da se nam je najverjetneje ob tem odprla tudi  rana iz preteklosti.
  
  
• Naša jeza in zamera vpliva na naše telo. Potlačena jeza in zamera dokazano vplivata na povišanje krvnega tlaka, migrene, srčno-žilna obolenja, možganske in srčne kapi, prebavne težave, jetra in ledvice. Vprašajmo se, kako jeza vpliva na nas in ozavestimo procese znotraj telesa, ki nam dajejo veliko informacij.
  
  
• Prepoznajmo čustva, ki se skrivajo pod jezo.
  
  

Jezo delimo na pristno ter obrambno. Pristna jeza se pojavi takrat, kadar so prekršene naše meje in doživimo krivico. V teh primerih je zdrava jeza zelo dobrodošla. Obrambna jeza pa nastane iz bolečine. Takrat jeza prekrije bolečino, ki je spodaj, ter na ta način ruši medsebojne odnose (npr. partnerja se ves čas prepirata, saj je to lažje, kot da bi se soočila z bolečino in prizadetostjo, ki sta si jo povzročila. Med njima nastaja neviden zid, ki jima preprečuje, da bi se začutila v tej žalosti ter se globlje povezala med seboj. Obrambna jeza ju drži na razdalji in ju tako »ščiti« pred tem, da bi se drug drugemu zares približala, s tem pa tvegala morebitno ponovno ranjenost ali ljubečo zacelitev čustvene bolečine).

Pod jezo se pogosto skrivajo tudi občutki krivde, strahu, sramu ali manjvrednosti. Z občutkom jeze je namreč veliko lažje živeti, kot z občutkom lastne nevrednosti.

Zberimo vso našo energijo, pogum in odločenost ter razrešimo tisto, kar se skriva pod obrambno jezo.

• Potlačena jeza spreminja način mišljenja. Ker jeza spremeni našo sposobnost treznega razmisleka in presoje, težje objektivno pretehtamo argumente, tudi hitreje nasedamo lažem, precenimo svoje sposobnosti ali se osredotočamo samo nase in lastne potrebe. Prepoznajmo prepričanja, ki nam preprečujejo, da bi zamero spustili, npr. »Moralo bi biti drugače, kot se je zgodilo. Drugi bi se moral vesti drugače, kot se je.«

Na podlagi prepričanj zaznavamo svet in na podlagi tega, kako svet zaznavamo, ga tudi razumemo. Naši čustveni odzivi se tako ne nanašajo neposredno na dogodke, ki se nam dogajajo, ampak na to, kako si te dogodke razložimo. Tako, kot te dogodke razumemo, tako se nanje tudi odzivamo, s tem pa si tudi oblikujemo našo prihodnost.

Jeza je torej naraven odziv našega telesa na krivico, od nas pa je odvisno, kako si bomo jezo pustili začutiti in izraziti.

Pomembno je, da v izražanju jeze najdemo neko ravnovesje: če smo nagnjeni k zatiranju in tlačenju, bo treba zbrati pogum in ob naslednji situaciji tvegati in jo izraziti na sprejemljiv način.

Kadar pa smo bolj nagnjeni k močnemu izražanju jeze, je dobro, da najdemo načine, ki nam bodo pomagali pri umiritvi in nadzoru.

Iskanje čustvenega ravnovesja je vseživljenjski proces, ki nas na poti skozi življenje lahko zelo spremeni in obogati, če smo le pripravljeni na spoznanja, ki se nam ponujajo. 

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc