Verbalno nasilje ne povzroči vidnih brazgotin, zato ga je težje prepoznati kot fizično nasilje, vendar je prav tako uničujoče, saj povzroča globoke duševne rane in poškoduje človekovo samopodobo. Zanj je značilna zloraba moči ene ali več oseb nad drugo osebo, ki najpogosteje, ne pa nujno, poteka na besedni ravni in žrtev prestraši, poniža ter razvrednoti.
Mag. Tjaša Hrovat, svetovalka iz Društva za nenasilno komunikacijo, pravi, da nekateri ljudje vztrajajo v odnosih, kjer je prisotno psihično nasilje, tudi zato, ker verbalnega nasilja ne prepoznajo ali pa menijo, da je tako v vseh odnosih in da morajo potrpeti. Takšna sporočila pogosto dobivajo tudi od okolice.
Verbalno nasilje pogosto ostane neopaženo, saj večkrat slišimo, da so prepiri del vsakega partnerskega odnosa. Toda besede lahko bolijo prav tako kot udarci. Kako prepoznati verbalno nasilje?
Res je, besede prav tako bolijo. Res pa je tudi, da so prepiri oziroma konflikti prisotni v večini partnerskih odnosov, kar je povsem v redu. Ne smemo pa jih zamenjevati z nasiljem.
O konfliktu govorimo, kadar je moč med partnerjema enakomerno razporejena oziroma fluidna. Gre sicer za neprijetno doživetje, ni pa nevarno in škodljivo, kot je nasilje.
Ugodno razrešen konflikt lahko odnos okrepi, nasilje pa mu vedno škoduje. Bistvena razlika je tudi ta, da se konfliktu lahko izognemo ali ga prekinemo, nimamo pa vpliva, ali bo nekdo do nas nasilen. Če poznamo te razlike, bomo lažje prepoznali, kdaj gre za verbalno nasilje in kdaj za prepir, saj je pogosto pomemben prav ta kontekst.
Torej gre pri psihičnem nasilju za posebno, a še vedno izjemno uničujoče trpičenje sočloveka. Katera dejanja sestavljajo tovrstne prakse?
Psihično nasilje so dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe.
Sem spada na primer žaljenje, zmerjanje, poniževanje; ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo; namerno širjenje negativnih govoric in ustvarjanje negativnih mnenj o osebi; izoliranje osebe od ljudi, s katerimi bi želela ohraniti stik in podobna dejanja.
Se v Društvu za nenasilno komunikacijo pogosto srečujete z žrtvami verbalnega nasilja?
Seveda. Lahko rečemo, da so vse žrtve nasilja, ki se obrnejo na nas, tudi žrtve verbalnega nasilja. Za nasilje v partnerskih odnosih je namreč značilno, da se začne z verbalnim nasiljem, ki preraste, ali tudi ne, v fizično nasilje.
Po naših izkušnjah se ne zgodi, da bi oseba doživljala samo fizično ali samo spolno nasilje, temveč vedno sočasno doživlja tudi verbalno oziroma psihično nasilje.
Kakšen je demografski profil povprečne žrtve? Prevladujejo ženske ali najdemo med njimi tudi moške, je tovrstno nasilje omejeno zgolj na ljudi s težjim socialnim položajem, ga je več v ruralnih okoljih – ali pa so to le stereotipi?
Intimnopartnersko nasilje se dogaja v vseh okoljih in vseh družbenih slojih. Edina demografska značilnost, s katero bi lahko opisali tipično žrtev, je spol. Velika večina žrtev nasilja, kadar govorimo o intimnih odnosih, je namreč ženskega spola.
Raziskave kažejo, da je okoli 95 odstotkov vseh žrtev ženskega spola.
Težji socialni položaj ali življenje v ruralnem okolju lahko žrtvi otežita iskanje in dostop do pomoči, niso pa tovrstne okoliščine vzrok za nasilje ali dejavnik, ki bi vplival na večjo pojavnost nasilja.
Omenili ste, da zgolj konstruktiven prepir, četudi je neprijeten, sam po sebi še ni nasilje; kdaj pa konflikt preraste ta okvir, kje je meja, ki je v zdravih in spoštljivih odnosih ne bi smeli prestopiti?
Pomembno je, da se obe osebi v odnosu počutita varno, spoštovano in sprejeto. Če smo do druge osebe na kakršenkoli način nasilni, ji jemljemo moč, nižamo samozavest, je ne sprejemamo in ne spoštujemo. Nasilje je torej meja, ki je ne bi smeli nikoli prestopiti.
Ali psihično nasilje nujno vodi tudi do fizičnega?
Kot sem dejala, je v intimnih odnosih, v katerih je prisotno nasilje, poleg fizičnega ali spolnega nasilja vedno prisotno tudi psihično oziroma verbalno nasilje. Opažamo lahko tudi, da se nasilje v odnosih večinoma stopnjuje, tako po pogostosti kot po intenzivnosti, vendar ni nujno, da vsako verbalno nasilje vodi tudi do fizičnega.
Oseba, ki doživlja verbalno nasilje, lahko namreč odnos že prej prekine ali pa do fizičnega nasilja ne pride zaradi drugih razlogov.
Kaj storiti, ko je meja med običajnim nesoglasjem in sistematičnim verbalnim poniževanjem vendarle prekoračena? Kdaj je treba reči: »Dovolj je!«, kdaj je pravi čas, da žrtev poišče pomoč in podporo?
Takoj, ko oseba ugotovi, da se v odnosu večino časa podreja, prilagaja, da je izgubila moč; ko se boji, kaj ji bo partner naredil ali rekel; ko se partnerja boji zapustiti, ker ne ve, kako bo na to reagiral; ko se počuti od partnerja ogrožena, lahko sklepa, da doživlja nasilje. Dobro je, da takrat poišče pomoč. Seveda je v veliko pomoč lahko že to, da ima podporo v svoji socialni mreži, a je vseeno koristno, če si poišče tudi strokovno pomoč.
Iz prakse vemo, da se v trenutku, ko se začne žrtev upirati nasilju, ko začne iskati pomoč, ali ko želi oditi, nasilje partnerja pogosto še poveča.
Zato je za žrtev najbolje, da čim prej poišče strokovno usposobljeno osebo za delo z žrtvami nasilja.
Z njo se lahko pogovori o oblikah pomoči, ki bi bile za njo in njen položaj najprimernejše in izdela varnostni načrt. Obstaja več oblik pomoči: telefonsko svetovanje, osebno svetovanje, skupine za samopomoč, krizni centri, varne hiše.
Kaj pa če žrtev ne zmore tega koraka? Katere so posledice izpostavljenosti tovrstnim zlorabam?
Posledice verbalnega nasilja so različne. Na telesni ravni se lahko kažejo kot kronična utrujenost, pospešeno bitje srca, glavoboli, slabše delovanje imunskega sistema in podobno. Na psihičnem in čustvenem področju so posledice vidne v slabi samopodobi, povečani tesnobnosti, izgubi zaupanja vase, občutku nemoči, težavah s koncentracijo, občutku praznine in strahu pred prihodnostjo ter tudi drugače.
Na vedenjski ravni lahko opazimo, da je oseba opustila svoje hobije, zmanjšala druženje z drugimi, da pogosto joka ali je začela zlorabljati alkohol, zdravila ali druge droge. Naštela sem zgolj nekaj najpogostejših posledic, možne pa so tudi številne druge.
Kako dolgo traja, da žrtev verbalnega nasilja znova vzpostavi pozitivno samopodobo in si povrne zaupanje vase?
To je odvisno od različnih okoliščin, na primer od tega, kako dolgo je doživljala verbalno nasilje, kako intenzivno je bilo, kakšni so bili njeni viri moči, kakšne so njene siceršnje izkušnje z ljudmi in podobno. Vsekakor pa je za vsako osebo, ki pri sebi opaža posledice nasilja, dobro, da si poišče strokovno pomoč.
Zakaj po vaših izkušnjah ljudje ostajajo v razmerjih, v katerih je prisotno manipuliranje, izsiljevanje, žaljenje?
Opažamo, da osebe ostajajo v razmerjih, v katerih je prisotno nasilje, predvsem zaradi različnih strahov. Bojijo se, na primer, da jim nihče ne bo verjel ali jim pomagal, bojijo se negotove prihodnosti - kje bodo živele, kako bodo preživljale sebe in otroke, bojijo se, da bodo ostale brez otrok, maščevanja partnerja in podobnega.
V odnosih ostajajo tudi zato, ker verbalnega nasilja ne prepoznajo ali pa menijo, da je tako v vseh odnosih in da morajo potrpeti. Taka sporočila pogosto dobivajo tudi iz okolice. Lahko tudi verjamejo, da so slabe in nevredne in si česa boljšega ne zaslužijo ali pa preprosto ne vedo, kaj lahko naredijo in kam se lahko obrnejo za pomoč.
Verbalno nasilje je pogosto tudi med mladimi, ki so še posebej ranljivi, saj šele gradijo svojo samopodobo in samospoštovanje. Kako ga je mogoče preprečiti?
Vedno znova poudarjamo, da bi bilo treba veliko več sredstev usmerjati v preventivo, ki je iz trenutnih shem financiranja skoraj povsem izrinjena. Zato pozdravljamo vse preventivne akcije v okviru vzgojno izobraževalnih zavodov, ki se nam zdijo nujne za preprečevanje in ustavljanje nasilja med mladimi.
Na delavnicah, ki jih izvajamo po srednjih in osnovnih šolah, opažamo, da mlade tema zanima, a imajo o nasilju in ukrepanju ob nasilju skromno znanje. Zato menimo, da bi bilo treba temo nasilja oziroma preprečevanja nasilja vključiti v učne načrte. To seveda pomeni, da bi morali izvesti izobraževanja tudi za vse zaposlene v šolah, ki prav tako pogosto ne vedo, kako ravnati.
Ste tudi vi kdaj v življenju izkusili verbalno nasilje?
Sodelavke in sodelavci na Društvu za nenasilno komunikacijo imajo z nasiljem nasploh in tudi z verbalnim nasiljem različne izkušnje. A za naše delo ni bistveno, kakšna je tvoja osebna izkušnja z nasiljem, temveč to, kakšen odnos imaš do nasilja, kako dobro ga prepoznavaš, kako dobro prepoznavaš morebitna svoja dominantna ali nasilna ravnanja in kako jih znaš ustavljati.
Pomembno je tudi, da poznaš lastno zgodovino nasilja in imaš do nje vzpostavljeno primerno razdaljo. Šele tako lahko vstopiš v delovni odnos kot kompetentna sogovornica ali sogovornik in ne kot oseba, ki ji lastna boleča čustva preprečujejo strokovno delo.
Kako se soočate s posledicami težkih zgodb, s katerimi se verjetno vsakodnevno srečujete? Kako skrbite, da vas ne preplavijo, kako jih ločite od svojega življenja?
Življenjske zgodbe žrtev nasilja, s katerimi se na društvu srečujemo, so res težke, vendar je razveseljujoče dejstvo, da so te osebe prišle do nas. To namreč pomeni, da so že na poti iz nasilja, da so uspele najti pomoč in podporo ali pa vsaj informacije o tem, kje jo lahko dobijo. In s tem v mislih je lažje delati.
Seveda pa morajo vsi naši zaposleni dobro skrbeti zase in sem spadata tudi redna supervizija in intervizija, na katerih lahko predelaš težave, s katerimi se pri delu soočaš in se tako razbremeniš ter hkrati najdeš konstruktivne rešitve. Včasih nam gre skrb zase bolje od rok, včasih manj in takrat, ko nam gre manj, je koristno, da imamo dober kolektiv, ki nas na to hitro opozori.
Kako ste zadovoljni z institucijami, s katerimi sodelujete – centri za socialno delo, policijo…? Imajo po vašem mnenju dovolj pooblastil, jih ustrezno izvajajo?
Pri delu na področju preprečevanja in ustavljanja nasilja je prav sodelovanje vseh služb ključnega pomena. Pogosto smo pobudniki sodelovanja, saj se nam zdi usklajeno delovanje najbolj učinkovito. Pri tem imamo različne izkušnje, saj se srečujemo z različno motiviranimi in različno usposobljenimi posamezniki in posameznicami.
Kadar naletimo na primer slabe prakse, nanj opozorimo, saj želimo, da se praksa ves čas izboljšuje. To je tudi ena od naših nalog, saj smo prav nevladne organizacije tiste, ki moramo neprestano iskati nove načine za izboljševanje sistema pomoči.
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem
