O prostituciji v Sloveniji: Pravi seks za pravi denar

Naj razložim, kako sem se znašel v tej situaciji. Nikoli se namreč nisem nagibal k plačevanju seksa, predvsem verjetno zato, ker sem bil čisto zadovoljen s tistim, kar mi je uspelo ujeti. Imel sem srečno razmerje ali dve pa serijo bolj ali manj zadovoljivih snidenj, ki so temeljila zgolj na seksu, predvsem pa dovolj deklet, ki so se bolj kot ne zgolj smukale okoli mene in mi pumpale ego. Tipično moško torej.

Vsi moji zvodniki

A zadnje leto le ni bilo povsem po mojih željah. Dodobra zjeban od razdora intenzivnega, sicer le enoletnega razmerja pa potem spet vržen v vode zmenkarjenj, kjer sem se opotekal od ene do druge nesrečnice, založene z zajetno emocionalno prtljago, ki sem jo moral obravnavati na 8 do 12 kavicah in kosilih, preden se je srednješolsko lizanje v avtomobilu in na nočnih filmskih predstavah morda vendarle končalo z zmagovitim seksom. In še takrat sem se vse prevečkrat spraševal, kako vneto se moram v resnici posvetiti deklini, ki je po izlivu verjetno ne bom nikoli več poklical, da ne bo potem naprej plasirala podobe mene kot sebičnega fukača. Kar pravzaprav niti ni resna težava, le da sem bil v nekem trenutku vsega tega tako naveličan, da preprosto nisem imel več energije, da bi preizkusil še eno konvencionalno pot do še enega spoznanja, da tudi ta izbranka ne bo tista prava.

Tedaj sem se spomnil, da je moj malce premožnejši prijatelj večkrat obiskal kakšno mladenko, ki ga je za protiplačilo eno uro seksualno zadovoljevala brez odvečnih vprašanj. On je sicer tujec, ki živi v Sloveniji in mu takšne zadeve najbrž ne pomenijo kakega hudega odklona od normale, meni kot zavednemu državljanu domovine s silno staromodnimi pogledi na seksualnost in povrh vsega še z dokaj konservativno vzgojo pa plačevanje za seks do tega trenutka nikoli ni prišlo niti na kraj pameti.

Sploh, ker me z vseh strani pitajo še s strašljivimi statistikami o trgovini z ljudmi in s sramotnim socialnim stanjem teh deklet, je ta moralna dilema še dodatno kljuvala v mojo odločitev. A če je bil zame kdaj pravi trenutek, da preizkusim najeto strast, je bilo to točno tedaj. Za prvi korak sem se obrnil na taksista, ki me je že večkrat opozoril, da pozna »hude babe«. Njegov nasvet me je usmeril k baje preverjeni varianti v Domžalah, ki pa mi ni najbolj dišala, zato sem se raje zatekel k najboljšemu sodobnemu zvodniku – internetu.

Slovenija se ponudbe seksualnih uslug vsekakor ne more sramovati. Sicer na statističnem uradu prostitutk ne preštevajo, je pa v Sloveniji dejavnih približno 520 barskih plesalk in v slogu prave demokracije je prostitucija pri nas tudi dekriminalizirana. Pravnih težav naj tako ne bi bilo, sledila je le še pravilna izvedba.

Malce klikanja in preverjanja, nakar sem poklical še tistega prijatelja in ga povprašal po cenah. Kot pravi Slovenec sem seveda hotel vedeti, kakšna je tekoča tarifa, da me ne bodo opeharili kot bebavega turista v tujem taksiju. Od 100 do 120 evrov naj bi bila čisto ugodna cena za »višjo kakovost«, sem izvedel. Glede na pripravljeni budžet za tole avanturo se niti ni zdelo pretirano, saj sem, po pravici povedano, pričakoval precej več. 

Takoj zatem sem se lotil zadeve. Kar po mejlu, da bo čim manj osebno in da se ne bom osramotil s trapastimi vprašanji, čeprav sem pomislil, da so ta dekleta verjetno videla in slišala že čisto vse. Mene je v tistem trenutku zanimalo le to, kakšna je bambina. Ker bom plačal, sem si zaželel najboljše, bejbo, ki bo mlada, z lepimi joški, z napetim trebuščkom, z dolgimi valovitimi lasmi, z bajno lepim obrazom. Če že grem v to, želim fukati tisto, o čemer sanjam. 

Med drugim sem takrat kljub vsemu poklical tudi dekle, ki jo je priporočil tisti moj prijatelj. Baje naj bi bila kot prava pornoigralka, kar pa ni nujno dobro, saj mi glede na vzorec bivših dišijo bolj lolitaste ženske. Klic je bil neboleč, po petih minutah mi je povedala, naj jo kličem Beti, da je visoka 170 centimetrov, bolj »pri sebi«, kot se je opisala sama, da ji nedrček podpira dobro štirico in da se lahko zmeniva za 90 evrov. Je pa še poudarila, da je zelo izkušena in pripravljena izpolniti vse moje skrivne fantazije.

Če ti to reče dekle, s katero ravno začenjaš razmerje, predvidevaš, da »izkušena« pomeni, da ve, da mora med fafanjem masirati jajca. Če pa ti to reče dekle, ki se prodaja za denar, verjetno pomeni, da so se pohotni dedci znašali nad njo že z vsemi kozlarijami, kar so jih videli v porničih ali sestavili v bolni domišljiji. V meni, ki pri seksu še vedno najraje stavim na misijonarca, je ta podatek vzbudil mešane občutke.

Po eni strani bi verjetno doživel nekaj, kar bi pri resnem dekletu zagotovo sprovociralo klofuto in slovo, po drugi strani pa me je ideja izkušene prostitutke zlovešče spominjala na nekaj let staro novico o Oleni Popik in njenem razpadajočem telesu, prežetem z vsemi spolnimi boleznimi, kar jih je mogoče najti v zdravniškem leksikonu. Kljub temu sem predvideval, da se moj prijatelj ne bi gonil naokrog z bolehavimi prostitutkami. 

A tik preden sem se želel Beti javiti s svojim želenim urnikom, se je med elektronsko pošto pojavil vabljiv odgovor z enega od zasebnih stikov. Odpisala mi je soncyka20, sporočila mere (in celo horoskop) 

in takoj namignila, da me čaka njena sočna vlažna muca. Podpisala se je kot Veronika, priložila sliko, omenila, naj povem, ali mi pašejo kakšne posebnosti, in pripisala, da na željo pošlje tudi filmčke. Hudičevo dober vir amaterske pornografije, sem pomislil najprej, nakar sem se zavedel, da s filmčki verjetno misli na 30-sekundno reklamo, v kateri se ona zvira in plazi po vseh štirih. Zato sem se zadovoljil le s sliko, na kateri je bila Veronika točno takšna, kot sem jo želel: športno vitka, odlične noge, malo manjše dojke, dolgi svetlo rjavi lasje in deviški obraz. Napisala je, da je stara 21, ampak videti jih je bila največ 18. Bingo!

Vsi moji dvomi

Tisti večer sem legel v posteljo z željo, da v glavi spišem odgovor in se vendarle domenim za srečanje. Dan je bil že izbran, naslednji petek, ker bi kakšnih 100 evrov sicer itak rignil na precenjenih koktajlih v katerem izmed aktualnih ljubljanskih barov. Čeprav sem se poigraval z idejami o bolj deviantnih seksualnih akrobacijah, sem se na koncu odločil, da je za uvodno seanso popolnoma sprejemljivo, da se prijavim zgolj za preprost, neobremenjen fuk.

Seksi perilo mi je dovolj in bil sem prepričan, da mi tega niti ni treba omeniti. Vseeno so me tisto noč pred spancem begale misli o vsem, kar bi si lahko privoščil, ko takole anonimno posegam po tej starodavni storitvi. Moški um, ko je spuščen z vajeti, seže daleč prek meja dobrega okusa, a jaz to pot nisem iskal bizarnosti, temveč preprost dostop do sanj.

In tako je bilo naslednji dan zmenjeno. Na poslani mejl je hitro odgovorila, ga končala s smehom, ki je potrdil njeno igrivost, in oddala še naslov, ki sem ga moral na internetu dodatno preveriti, saj je dekle ordiniralo v Mariboru. Ja, sem si mislil, za Ljubljančana je bolje, da to opravim nekje drugje, da ne bi pred isto bajto srečal še kakšnega znanca, ki je bil naročen uro prej. V tistem trenutku sicer ne bi vedel, kdo bi bil bolj v zadregi, čeprav po mojem obstaja tihi pakt, po katerem moški, ki uporabljajo tovrstne usluge, tega ravno ne razglašajo naokoli. Vseeno sem se takšni situaciji želel elegantno izogniti.

Ker sem novinar po srcu in profesiji, sem dan pred težko pričakovano seksualno izkušnjo malce pobrskal o posebnostih tovrstnih praks. Po govoricah in namigih sem spoznal, da na Slovenskem obstaja nekaj simpatičnih klubov, ki delujejo kot striptiz klubi, pa v ozadju občasno ponudijo še kak lap dance ali še »kaj več«, če jo primahaš z dovolj denarja.

In da takšna praksa pri nas niti ni tako redka, saj baje kar dober odstotek poslovnežev, politikov, radovednežev, ambasadorjev in podobnih kalibrov redno uporablja te usluge. Manj je neposrednega kontaktiranja deklet, pa tudi ta so pri nas baje z vseh vetrov – nekatere so celo študentke, ki takole postrani zaslužijo nekaj cvenka za knjige in džojnt.

Takrat sem začel razmišljati še o varnosti. Ker je tale Veronika verjetno v poslu že nekaj časa, je vprašanje, ali res posluje sama. Kdo jo varuje pred agresivci? Dva nabildana Rusa? Ki se, če jima zapaše, verjetno lahko spravita tudi name, me prefukata kot psa in oropata. In kaj naj povem policiji, če mi po srečnem naključju pustijo spodnjo čeljust pripeto na obraz? Da sem šel na kurbo in jo dobil po pesi? Ne vem, kako prepričljivo bi deloval, če bi se zlagal, da je bilo vse v namen novinarskega raziskovanja. Postalo mi je jasno, da bolj ko bom razmiš-  ljal o tem, več izgovorov bom imel, da ne grem.

Na koncu mi je ostalo le še eno vprašanje – naj prinesem svoj kondom ali jih ima ona? Odločil sem se, da pridem praznih rok. Novinec pač, bo že razumela.

Vsa moja pričakovanja

Petek. Na bencinski črpalki sem kupil zemljevid Maribora, lociral ulico in jo našel brez težav. Stanovanjski blok, starejša gradnja, tam sem bil 30 minut prezgodaj. Odličen trenutek, da se rešim pritiska v mehurju, ki me je zbadal že od izvoza za Celje. Gledal sem naokoli, ali so kje kakšni Rusi, vrgel pogled na avtomobile, pa so vsi imeli mariborsko registracijo.

Pet minut pred uro sem stopil do vhoda, na zvoncu poiskal priimek, ki mi ga je sporočila, in pozvonil. Pripravljen, da krehnem nekaj v interkom, sem presenečeno trznil, ko so vrata kar takoj zabrnela in se odklenila. »Najbrž me pričakuje,« sem se nasmehnil samemu sebi in ob tej bedni šali mi je za trenutek postalo žal, da nisem prej spil dveh takratkih.

V tretjem nadstropju (dvigala ni bilo ali pa sem ga spregledal) sem že hotel pozorno prebirati priimke na vratih, ko sem opazil, da so ena rahlo priprta. Stopil sem bliže, prepoznal priimek in potrkal. Nežni koraki, nakar se vrata odpro in pred mano stoji Veronika v črnih tangicah, njeno gladko telo pa je objemala črna prosojna seksi majčka.

Izmenjala sva nekaj besed, povedal sem ji, da me lahko tika, nakar me je za roko vodila do postelje. Njeno malo stanovanje je dišalo po eksotičnih dišavah in opranem perilu. Luči so bile pridušene, čeprav mislim, da so bile pač le povsod nameščene 30-vatne žarnice.

Ko sem sedel na posteljo, mi je šla s prsti čez lase, se premaknila za mano in me začela masirati in slačiti. Bila je nežna in dišala je res nevsiljivo. Zavedel sem se, da sem ji popolnoma prepuščen in da ne pričakuje čisto ničesar v zameno. No, razen šopka evrov. Ko sem stal tam le še v spodnjicah, sem vse obleke vrgel na stol.

Nežno me je gladila po tiču in mi ponudila, da se grem osvežit, če želim. Pomislil sem, da vožnja iz Ljubljane, postanek na bencinski črpalki in uriniranje v javnosti vsekakor narekujejo osnovno higieno, zato sem prikimal in ji šepnil, da bom takoj nazaj.

Stopil sem v kopalnico, si pljusknil vodo v obraz, si ga preventivno še enkrat umil, povonjal podpazduhe in bil tako pripravljen. Akcija!

Veronika je bila vredna svoje cene. Kot sloka mačka me je vztrajno izzivala, pa čeprav sem kot lačen najstnik plezal po njej, jo lizal po oblinah in trebuhu, jo grabil za rit, božal po vedno bolj mokri češplji in jo strastno poljubljal, kar me je malce presenetilo, ker sem v nekem filmu videl, da prostitutka tega ni dovolila.

Užival sem v vsej njeni pozornosti. Nevarnost in adrenalin sta verjetno dodala svoje k občutljivosti, čeprav stavim, da je bil levji delež užitka rezultat njene izkušenosti. Vsak Veronikin pritisk z roko, vsak njen ugriz, vse je bilo izvedeno kot po načrtu, vse za pospeševanje mojega zadovoljstva. Pri tem pa je ves čas vzdihovala in flirtala – ker ve, da moški radi slišimo žensko stokanje.

Čisti pornič, sem pomislil. Nato se je stegnila do bližnjega predalčka, mi pomežiknila in privlekla na dan kondom. Ah, seveda. Sama mi ga je nadela na bobnečo erekcijo, pri tem še z usti cuzala dvojčka, jaz pa sem le opazoval njeno usločeno mlado telo, kako se upogiba, steguje in sveti v potuhnjeni svetlobi.

Veronika je v desetih minutah pokazala vse. Bila je vrhunska. In jaz popolnoma nepripravljen na tako intenzivno srečanje. Pričakoval sem seks, dobil pa karto za zaodrje na snemanju pornografskega filma. In tudi za sekundo se nisem hotel (no, mogel) zadrževati. Čez 15 minut sem bil že izpraznjen, s skorajda tričetrt ure odvečnega časa. Vsaj tako sem mislil. Z orgazmom pri Veroniki pa se večer še ne konča.

Sledilo je ponovno umivanje in nov kondom, s tem pa tudi začetek nečesa čisto novega. Niti ne vem, koliko minut je preteklo, a spet se je vrnila k masaži in božanju, grizljanju in poljubljanju. Kmalu sem bil pripravljen za akcijo. In kar je sledilo, je bilo skoraj enourno nebeško uživanje, za katero mi še do danes ni uspelo najti ustreznih besed – vem le, da je imela Veronika popoln nadzor.

In ona je, pa četudi lažno, med tem vestno kombinirala nenehne grimase užitka, hlastno sopenje in vabljivo momljanje. Lahko bi me bilo sram, da je bil to po toliko letih fukarjenja moj najboljši seks!

Vse drugo

Ko sem spet oblečen stal med vrati, olajšan za nekaj evrov in veliko sperme, sva se zatopila v kratek pogovor. Povedala mi je, da ima občutek, s katerim že ob prvem stiku prepozna neprimerno stranko, da ima družinske korenine na Madžarskem in da se bo čez dve leti vpisala na neko šolo. Ob odhodu se mi je še nežno nasmehnila in šepnila, da upa, da sem užival.

Če bi bilo smiselno in sploh nič bizarno, bi v tistem trenutku zaploskal, poskočil in zavriskal, pa sem se raje odločil za tri bolj smotrne besede, ki jih je dekletu, kot je Veronika, sploh vredno reči: »Bilo je fantastično.« In ona to ve. Ironično torej, da se mi je ob slovesu zahvalila, preden je pomahala in zaprla vrata. Moja ura se je iztekla.

Na poti v Ljubljano sem v telesu čutil malce tresavice. Eden izmed razlogov je bil verjetno spet mehur, a se nisem nameraval ustaviti. Drugi razlog je bilo samo doživetje, ki mi je spet začelo vzbujati racionalna vprašanja, a sem jih vestno ignoriral, da si ne bi takoj pokvaril tretjega razloga – nepopisnega užitka. Ob vsem tem pa je bilo čudovito tudi to, da sem čutil preboj, vstop v neko izredno lahkotno, hedonistično sfero, kjer me samo klic stran čakajo čisto drugačna nebesa. Za minimalen vložek. 

In morda zdaj še najpomembnejše vprašanje: se bom kdaj vrnil k Veroniki? Najbrž ne. Izkusil sem (marsikje) prepovedani sad, dobil tisto, kar sem iskal, in tega nočem trivializirati. A pri nečem tako svojevrstnem gre morda vseeno po tihem ponoviti tisti bondovski rek, da nikoli ne reci nikoli. Sploh, ker imam Veronikino cifro zdaj tudi v mobilniku.

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev