Prenehajte govoriti 'žal mi je': raziskave dokazujejo, zakaj ste lahko zaradi tega še bolj prizadeti

Ljudje se lahko nenehno opravičujejo iz različnih razlogov, na primer zaradi všečnosti ljudem ali občutka krivde. Pretirano opravičevanje pa je lahko povezano tudi s stanjem duševnega zdravja.

Ste se že kdaj opravičili, ko je nekdo drug trčil v vas, ali se opravičili, ker niste odgovorili na elektronsko sporočilo sredi noči? Čeprav je velikokrat prav, da se opravičite, so tudi trenutki, ko opravičilo ni potrebno. Če se vam zdi, da se nenehno opravičujete, je morda koristno, da razmislite, ali ste res krivi ali se opravičujete preveč, opozarjajo na spletnem portalu PsychCentral. 

Pretirano opravičevanje in samodojemanje

Do pretiranega opravičevanja lahko pride iz različnih razlogov. Po besedah Jocelyn Hamsher, terapevtke iz Arizone, so nekateri najpogostejši razlogi med drugim lažna krivda (občutek odgovornosti za stvari, za katere niste odgovorni), prenesena krivda (občutek krivde za vedenje nekoga drugega) in ugajanje drugim (želja po odobravanju).

"Pri ugajanju ljudem je pretirano opravičevanje motivirano s poskusom obvladovanja čustev druge osebe, da bi se ta počutila bolje," pojasnjuje Hamsher in nadaljuje: "Tudi če niste bili tisti, ki je povzročil škodo, saj vam je neprijetno, ko drugi ljudje niso srečni."

Razlog je lahko tudi nizko samospoštovanje: "Kadar ima nekdo nizko samospoštovanje, se mu lahko zdi, da zavzema preveč prostora, zahteva preveč ali je moteč," se strinja terapevtka Shahar Lawrence: "V tem primeru se pogosto obilno opravičujejo, saj menijo, da niso vredni časa, prostora ali pozornosti."

Yara Heary, psihologinja iz Pertha v Avstraliji, pa meni, da je pretirano opravičevanje lahko povezano z družbo, v kateri živite, ali s skupnostjo, ki ji pripadate. Ženske se po njenem strokovnem mnenju zaradi patriarhalnosti družb opravičujejo več in večkrat. 

Ali je pretirano opravičevanje odziv na travmo?

Ne vedno, lahko pa je, pravi dr. Cynthia King, klinična psihologinja in soustanoviteljica FemFwd: "V svoji klinični praksi pretirano opravičevanje pogosteje opažam pri osebah, ki so preživele travmo in katerih zloraba se je začela v mladosti, bila dolgotrajna in storilec je bil v družini," pojasnjuje Kingova. "Kot mehanizem preživetja so se naučile, da so majhne in povzročajo čim manj težav. Da bi bili čim bolj varni, se lahko kažejo kot pretirano ubogljivi in opravičljivi, da bi ohranili mir in se tako izognili nadaljnji travmatizaciji."

"Moč je v tem, da se ustavite, preden se odzovete," pravi King.

Ne opravičujte se, raje ... 

King predlaga, da se vprašate: "Ali sem sploh naredil kaj narobe?" Če je odgovor pritrdilen, se morda vprašajte, kako velika je bila napaka.

"Pomembno je, da se velikost dogodka natančno ujema s tem, kako se opravičimo ali popravimo z drugo osebo," pojasnjuje King. "Če je odgovor ne, potem je pomembno, da se upremo želji po opravičilu in to izkoristimo kot priložnost za prekvalifikacijo možganov in učenje nove navade na podlagi dejstev v situaciji."

"Če sumite, da je pretirano opravičevanje odziv na travmo, vendar ste zdaj v varnem okolju, se spomnite, da kontekst, v katerem ste se morali pretirano opravičevati, da bi ostali na varnem, ni več vaša resničnost," predlaga Heary. "Spomnite se, da je varno, da zavzamete prostor, in da niste odgovorni za upravljanje čustev drugih."

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču