3 načini, po katerih v svoji okolici prepoznate 'vsakdanjega' sadista

Če ste kdaj brali komentarje pod novicami, objavljenimi na družbenih omrežjih, potem vam ni ušlo, da se pod novicami o tem, da je bil nekdo napaden, poškodovan ali ubit, slej ko prej oglasi nekdo, ki za storjeno kriminalno dejanje obtoži kar žrtev, češ da je ta nekaj storila, rekla, bila tako oblečena ali se samo nahajala na mestu dogodka.

Ta nesočutni odnos vedno znova osupne in zmede. 

Kaj pa, če ta komentator sploh ni dobra oseba?

Glede na novo študijo Claudie Sassenrath z univerze Ulm in sodelavcev (2023) je obtoževanje žrtev ena od značilnosti tako imenovanega 'vsakdanjega sadizma'.

Čeprav prejšnji raziskovalci enačijo obtoževanje žrtve tudi s poskusi nekaterih ljudi, ki želijo 'za vsako ceno' ohraniti svoje prepričanje v pravičen svet (t.j. prepriačnje, da ljudje vedno dobijo, kar si zaslužijo), ta razlaga ne pojasni kroničnega pomanjkanja empatije, ki jo nekateri ljudje kažejo do tistih, ki trpijo.

Raziskovalci so vse bolj prepričani, da je določen tip osebnosti veliko močneje prispeva k individualnim razlikam v odnosu do žrtev.

Vsakdanji sadizem kot vsakdanja težnja

Kot navaja nemška raziskovalna skupina, se tisti, ki so osebnostno močno ugnezdeni v vsakdanjem sadizmu, 'odzivajo s sadističnim užitkom v kombinaciji z odsotnostjo empatične skrbi za trpljenje drugih'.

Njihov neempatičen odziv zato ne gre videti kot 'moralno sodbo', temveč kot 'užitek ob tem, ko vidijo, da so drugi poškodovani ali ubiti'.

Sassenrath in soavtorji študije še dodajajo, da je družbo prežela neke vrste mentalna lenoba. Nekaterim ljudem je enostavno lažje okriviti žrtev, kot da bi o zadevi resno razmislili.

Poslušati obtoževanje žrtev s strani nekoga, ki ga imate sicer v krogu svojih znancev, je vedno neprijetno, a gre njihove izjave vzeti kot svarilo. Že kar vsak, ki kdaj obtožuje žrtve, morda še ni sadist, je pa že to dovolj, da ostanete v bližini teh ljudi čuječni. Možnost, da imate v svoji bližini 'vsakdanjega sadista', ki bi lahko tudi vam ali bližnjim povzročal bolečino v vsakdanjem življenju, še zdaleč ni tako majhna, kot morda verjamete.

Lahko vam je že prišlo na uho, da o vas širijo govorice, da je bil npr. vaš 'nedaven zvin gležnja vaša krivda, ker ste pač tako nerodna oseba'. Lahko ste si gotovi, da se pri tem ne bodo ustavili.

Vsakdanji sadisti namreč uživajo, ko se drugi znajdejo v slabih situacijah, zabava pa jih tudi pripisovanje krivde. To radi storijo z neprikrito privoščljivostjo. Morda vas radi dražijo, za hrbtom pa se vam posmehujejo. Z vami se igrajo mentalne igrice, da bi vzpostavili svojo prevlado.

In vse to je stroki že dolgo znano.

Nekatera od zgoraj omenjenih vedenj so postala del strokovnega vprašalnika z 12 točkami, t.i. testa za celovito oceno sadističnih nagnjenj (CAST), ki ga je razvila Erin Buckels z Univerze v Winnipegu (2023).

Točke, na katerih se razkrijejo vsakdanji sadisti

Študija univerze Uhm je vključevala tri ločena tematska področja raziskovanja.

Izpeljali so spletno raziskavo na podlagi scenarijev s situacijami, kot je kibernetski mobing, nato pa v treh študijah analizirali prispevek povezanih dejavnikov, kot so lastnosti 'temne tetrade' (narcisizem, psihopatija, makiavelizem in sadizem), prepričanja v 'pravičen svet' (ljudje si zaslužijo svojo usodo), pripravljenost za sodelovanje v napornem razmišljanju, empatični zaskrbljenosti in preprostem sadističnem užitku.

Da bi zajeli slednje, so morali udeleženci odgovarjali na vprašanja, kot so: "Med branjem o tem, kaj se je zgodilo [X], se nisem mogel upreti majhnemu nasmehu."

Raziskovalci so nato uporabili še metodo 10-dnevnega vzorčenja izkušenj ali dnevne ocene reakcij, ki so jih udeleženci izkušali, ko so izvedeli za nesreče drugih ljudi. Pri tem so ocenjevali učinek teh novic na udeležence, njihovo dojemanje situacije in morebitne občutke zadovoljstva.

Izkazalo se je, da prisotnost 'vsakodnevnega sadizma' dobro napoveduje tudi fenomen 'obtoževanja žrtve'. Ta povezava se je najmočneje pokazala prav na dejavniku osebnostnih lastnosti, ki so povezane s temno tetrado.

Zdaj, ko veste, zakaj se vsakdanji sadisti ostro in privoščljivo odzivajo na bedo drugih ljudi, se morda zdi pomembno ugotoviti, kako te ljudi v svoji okoli prepoznamo in se jim nato ognemo.

V nadaljevanju povzemamo tri kategorije iz testa CAST, v kateri so postavljene štiri postavke (ki jih gre oceniti na lestvici od 1 do 5, pri čemer 1 pomeni 'se niti slučajno ne strinjam', 5 pa 'se zelo strinjam').

Ob branju spodnjih postavk pomislite na posameznika, za katerega sumite, da bi morda lahko pripadal te vrste toksični osebnostni podvrsti.

Neposredni verbalni sadizem

• V srednji šoli sem bil namerno zloben do nekaterih ljudi.
• Uživam v šalah na račun drugih.
• Nekoga sem namerno pretental in se smejal, ker je izpadel neumen.
• Morda se ne bi smel, ampak še vedno se nisem naveličal norčevati iz nekaterih sošolcev.

Nadomestni sadizem:

• Rad gledam videoposnetke ljudi, ki se pretepajo, na YouTubu.
• V video igrah so mi všeč realistični krvni curki,
• Uživam v gledanju borb v kletki (ali MMA), kjer ni pobega.
• Včasih si predvajam svoje najljubše prizore iz krvavih slasher filmov.

Neposredni fizični sadizem

• Uživam, če lahko fizično ranim ljudi.
• Uživam v mučenju ljudi.
• Določene ljudi imam pravico maltretirati.
• S strahom dominiram nad drugimi.

Povprečna ocena vzorca je bila 2 (se ne strinjam), večina ljudi pa v razponu od 1 (sploh se ne strinjam) do 3 (niti se strinjam niti se ne strinjam).

Če ste torej točkovali nekoga, ki ga poznate, in za katerega mislite, da bi v povprečju dosegel povprečno oceno 4, je to že znak, da vam je bolje brez njega.

Kot ste videli, nikakor ne gre samo za to, kar govorijo in delajo, ampak vam namige ponujajo tudi nekatere videoigre, filmi ali oddaje, saj je en niz lastnosti lahko zelo povezan z drugim.

"Kruto vedenje je pogostejše, kot se večina ljudi zaveda," pa je jasna še iznajditeljica testa CAST, Buckelsova.

Ohranjanje razdalje od vsakdanjega sadista

Namige, ki ste jih dobili iz zgornjega testa, zdaj lahko še podkrepite iz tega, kar vam je morda iz življenja teh ljudi znano.

Se radi hvalijo, kako so si privoščili nekoga? Se smejijo tragičnim okoliščinam, ki zadanejo druge? Če nekomu pade skodelica vroče kave, ali priskočijo na pomoč ali se samo posmihajo?

Če si hočete (na dolgi rok) dobro, se potrudite ohranjati distanco do teh ljudi, četudi ste doslej morda imela povsem zgleden odnos. Vaša (čustvena in siceršnja) varnost je vredna veliko več kot njihova morda 'nevarna privlačnost', šarm ali duhovitost.

Susan Krauss Whitbourne za Psychology Today

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču