5 tipov obrambnih prilagoditev na razvojne travme (po pristopu NARM)

V tem spontano vzniklem impulzu vidi dr. Laurence Heller priložnost (in upanje) za osvoboditev pristne življenjske energije, ki jo ima vsak izmed od nas, a jo le redki spontano izražajo.

Tako imenovana energija našega avtentičnega jaza je lahko izkrivljena zaradi obrambnih prilagoditev, ki smo jih (iz preživetvene nuje) razvili v otroštvu.

Obrambna prilagoditev se nanaša na načine, s katerimi se posameznik spopada s stresom. Vključuje širok spekter zavestnih in nezavednih vedenj, misli in čustev, ki se vklopijo, ko se počutimo ogrožene. Obrambne prilagoditve se razvijejo zgodaj v življenju kot odziv na preobremenilne izkušnje in med življenjem vplivajo na naše čustvovanje, vedenje in odnose.

Dr. Laurence Heller je utemeljil psihoterapevtski pristop, ki ga danes poznamo po imenu Nevroafektiven relacijski model (krajše: NARM).

Pristop je pred dobrim desetletjem javnosti predstavil v knjigi Zdravljenje razvojne travme (Healing Developmental Trauma). Potem ko je ta do danes izšla v desetih svetovnih jezikih, jo je s soavtorjem julija 2022 dopolnil še s praktičnim vodnikom, ki je namenjen psihoterapevtski stroki in drugim strokovnjakom, ki se pri delu srečujejo z ljudmi s posledicami razvojne travme.

Posebnost pristopa NARM

V čem se Nevroafektivni relacijski model razlikuje od na desetin drugih psihoterapevtskih pristopov zdravljenja razvojne travme?

Večina psihoterapevtskih metod temelji na medicinskem pristopu, ki se osredotoča na psihopatologijo klienta in njegovo osebno zgodovino, v upanju, da bi našli nefunkcionalne kognitivne, čustvene in vedenjske vzorce, iz katerih izvirajo psihološki problemi.

NARM se za razliko od večine obstoječih metod namestno na simptome osredotoča na posameznikove vire, tako notranje kot zunanje. NARM-ovi terapevti pomagajo klientom raziskati, kaj jim stoji na poti, da pridejo do bolj pristnega in opolnomočenega samoizraza. Posameznik se uči opazovati svoje notranje procese in prepoznavati povezavo med preteklimi travmami in svojim trenutnim doživljanjem in vedenjem, ter priti v stik s primarnimi zadržanimi čustvi. Ta čustva je potrebno ustrezno predelati in integrirati. Predelovanje čustev poteka v tukaj in zdaj, na ravni odrasle zavesti, s čimer se izognemo nevarnosti retravmatizacije.

NARM povezuje elemente različnih psihoterapevtskih metod, vključno s psihodinamsko psihoterapijo, gestalt terapijo in različne na telo usmerjene psihoterapije. 

Razvojna travma

Kaj sploh je razvojna travma in katere preživetvene stile zaradi nje razvijemo?

Razvojna travma se pojavi v otroštvu (in adolescenci) in vpliva na razvoj možganov, živčnega sistema in - kar gre poudariti - tudi našega čustvovanja, identitete in odnose. Lahko je posledica kroničnega zanemarjanja, čustvene, fizične ali spolne zlorabe ali drugih obremenjujočih izkušenj iz otroštva.

Razvojna travma lahko dolgoročno vpliva na človekovo telesno in duševno zdravje.

Jedro pristopa NARM temelji na razumevanju, da je širok spekter fizičnih in čustvenih simptomov, ki so večinoma izraženi psihološko, vendar se lahko manifestirajo tudi fizično, povezan z eno (ali več) od petih razvojnih tem oz. potreb. Gre za univerzalne človeške potrebe po rasti in zorenju v različnih življenjskih obdobjih. Te potrebe lahko razvrstimo v različne stopnje razvoja, ki ustrezajo različnim starostnim obdobjem in psihološkim nalogam. 

NARM je vnesel napredek v razumevanju, kako se v otroštvu nezadovoljene razvojne potrebe lahko odražajo v obliki obrambnih prilagoditev, predvsem pa v načinu terapevtskega dela z njimi.

Razvoj teh obramb velja za adaptivnega, ker posamezniku omogočajo, da se spopade z obremenilnimi izkušnjami in preživi v težkih okoliščinah. Te obrambe so bile v preteklosti morda potrebne za preživetje, toda ko posameznik odraste in se znajde v drugačnih okoljih, lahko ti isti mehanizmi povzročajo težave v odnosih in drugih vidikih življenja. Preprečujejo nam dostop do pristnega jaza in izpolnjenega življenja. 

Po NARM-u v vseh nas živi (in kipi) močna potreba po povezanosti.  

"To potrebujemo, ker moramo ostati povezani z našimi skrbniki, ko smo majhni otroci, da bi lahko preživeli v takratnem okolju. In ko se nam zgodi travma, se naučimo podzavestno odklapljati od svoje lastne 'življenjske energije'. Slednje nas nato vodi po poti nadaljnega oddaljevanja od lastne avtentičnosti, torej od tega, kar si v resnici želimo biti v življenju," pojasnjuje dr. Heller in nadaljuje: "Skozi NARM raziskujemo, kaj pomeni avtentičen izraz ter kaj pomeni biti srečen in ponovno povezan s seboj."

5 temeljnih razvojnih potreb

"Ko govorimo o razvojni travmi, beseda takoj nanese na pet obrambnih tipov osebnostnih struktur. O njih sta sicer govorila že Wilhelm Reich in Alexander Lowen. Vsaj je razvil svojo tipologijo," ve povedati dr. Metka Kuhar, profesorica, predavateljica in terapevtka. S kolegico Karimo Valentino Hočevar sta NARM pripeljali tudi v Slovenijo. V jeseni 2023 se bo začelo izobraževanje iz tega pristopa.  

"Reichova tipologija obrambnih prilagoditev loči pet vzorcev tako imenovanega čustvenega in fizičnega oklepa, ki jih ljudje razvijejo kot posledico obremenjujočih izkušenj v otroštvu. Reich je verjel, da so ti vzorci zakoreninjeni v zgodnjih čustvenih travmah in da se sčasoma rigidno fiksirajo v telesu in psihi, kar vodi v širok spekter psiholoških in fizičnih simptomov. Reichov terapevtski pristop se je osredotočal na pomoč klientom pri sproščanju njihovega oklepa in doseganju bolj polnega dostopa do čustev, s kombinacijo pogovora, specifičnih telesnih in sprostitvenih tehnik," pojasnjuje Metka Kuhar in dodaja: "Tipologija Alexandra Lowena pa temelji na Reichovem delu. Za razliko od Reicha se je Lowen bolj osredotočal na fizične izraze teh obramb in na to, kako vplivajo na človekovo dobrobit. Te prilagoditve je poimenoval shizoidna, oralna, psihopatska, mazohistična in rigidna."

NARM se od pristopov Reicha in Lowena razlikuje predvsem v terapevtskem procesu. Klientu pomaga pri prepoznavanju in razreševanju dinamik obrambnih prilagoditev tako, da pretekle izkušnje postavi pod žaromete sedanjega trenutka. 

NARM se naslanja na tradicionalne tipologije obrambnih prilagoditev, a uporablja imena, ki so povezana z razvojnimi potrebami posameznika.

Teh pet razvojnih potreb je:

• 1. Povezanost: sposobnost, da smo v stiku s svojim telesom in čustvi ter sposobnost, da smo povezani z drugimi.
• 2. Uglasitev: sposobnost, da smo uglašeni s svojimi potrebami in čustvi ter poskrbimo za svoje fizične in emocionalne potrebe tudi tako, da prosimo za pomoč.
• 3. Zaupanje: sposobnost zdrave odvisnosti in neodvisnosti.
• 4. Avtonomija: sposobnost postavljanje meja, sposobnost, da rečemo NE, in sposobnost, da se izrazimo, ne da bi ob tem čutili krivdo ali strah.
• 5. Ljubezen/seksualnost: sposobnost, da živimo odprtega srca in integriramo ljubeče razmerje z vitalno seksualnostjo. 

Kot pojasni Metka Kuhar: "Če kot otrok nismo bili deležni zadovoljitve potreb, ki so značilne za posamezno razvojno fazo, se odrežemo od svojih občutkov, potreb in telesnih senzacij. To lahko storimo s potlačitvijo, kar vodi do razvoja obrambnih prilagoditev. Te prilagoditve se lahko obdržijo tudi v odraslosti, čeprav niso več potrebne. Pri vseh teh prilagoditvah dejansko gre za občutek pomanjkanja ljubezni. Kaj sem v svoji prvotni družini počela in kako sem se prilagajala v upanju, da bom ljubljena. Koliko sem se odrekla svojemu pristnemu izražanju, kje sem se postavila na stranski tir in podobno - vse to le zato, da bi pridobila naklonjenost. Čeprav se dinamike spreminjajo v različnih razvojnih fazah, pa je bistvo enako: verjamemo, da moramo narediti nekaj za ljubezen. Če teh dinamik ne ozavestimo in predelamo, bomo podobne vzorce ponavljali skozi celotno življenje."

5 obrambnih prilagoditev

"Če kot otrok nismo bili deležni zadovoljitve psihobioloških potreb, značilnih za posamezno razvojno fazo, se odrežemo od svojih občutkov, potreb in telesnih senzacij.  To storimo s potlačitvijo, kar vodi do razvoja obrambnih prilagoditev, ki se obdržijo tudi v odraslosti, čeprav niso več potrebne. Na primer, če je posameznik kot otrok doživljal stalno odklanjanje ali poniževanje s strani staršev ali skrbnikov, je lahko razvil izogibalno navezanost, da bi se izognil nadaljnjemu občutku zavrnitve ali sramu. Kot odrasla oseba si bo ta posameznik še vedno želel globlje povezanosti z drugimi ljudmi, vendar bo obrambna prilagoditev, ki jo je razvil kot otrok, povzročila, da se bo izogibal bližini drugih ljudi ali se jim težko odprl, kar bo oviralo razvoj zdravih in zadovoljujočih odnosov. Tega se niti ne zavedamo," pojasnjuje dr. Metka Kuhar.

Obrambne prilagoditve so lahko povezane s toksičnim sramom ali pa, nasprotno, z lažnim ponosom, s katerim otrok (in kasnejši odrasel) kompenzira bolečino ob nezadovoljeni osnovni potrebi. Sram občutimo, ker se počutimo nevredni ljubezni, medtem ko je lažni ponos lahko obrambna strategija, ki nas varuje pred neprijetnim občutkom toksičnega sramu. Tovrstne strategije, ki jih razvijemo že v otroštvu, nato vplivajo na naše vedenje in čustvovanje v odraslosti ter se lahko odražajo v vseh področjih našega življenja.

1. Obrambna prilagoditev za potrebo POVEZANOSTI

Primarna rana: v prvih šestih mesecih življenja (in celo prenatalno) otrokova potreba po povezanosti iz različnih razlogov ni zadovoljena, zato se ta počuti nezaščitenega, zavrnjenega, izoliranega ali nepodprtega. Vzrok so lahko različni, na primer: materin stres, vojne razmere, nezaželena nosečnost, materine čustvene ali fizične težave, negativen odnos očeta do nosečnosti, odnos med očetom in mamo, vzdušje v družini, pa tudi težak porod, prezgodnji porod, frustrirani ali celo jezni odzivi staršev na dojenčkov jok.

Preživetveni stil: Ko otrok doživlja občutek, da je svet nevaren, se v njem porajata huda vznemirjenost in groza. Ker se otrok ne more aktivno soočiti s situacijo, se lahko zgodi prekinitev stika s telesom, čustvi in drugimi ljudmi, kar se lahko odraža tudi v obliki disociacije. Tudi kasneje v življenju so zaradi tega manj v stiku s svojo živostjo, radostjo, toplino in zmožnostjo za intimne odnose.

Identifikacija (sram):

• Sram, da obstaja.
• Občutek, da je breme.
• Občutek, da nikomur ali ničemur ne pripada.

Identifikacija (ponos):

• Ponosen, da je samotar.
• Ponosen, da ne potrebuje nikogar.
• Ponosen, da ni čustven.

2. Obrambna prilagoditev za potrebo UGLASITVE

Primarna rana: Ta vrsta travme lahko nastane v prvih dveh letih otrokovega življenja, ko njegove potrebe po povezanosti niso zadovoljene. Med vzroke lahko prištevamo daljšo ločenost od matere, smrt matere, posvojitev, prepiri med staršema, ločitev, nezaposlenost, dolgotrajno bivanje v bolnišnici zaradi zdravstvenih težav, čustveno nedostopnost staršev ali skrbnika (na primer, travmatiziran, depresiven, jezen ali 'odklopljen' starš, ki je fizično prisoten, vendar ne zna poskrbeti za čustveno povezanost z otrokom, saj sam tega ni bil deležen). V takih primerih se lahko otrok počuti nezaščitenega, zavrnjenega, izoliranega ali nepodprtega, kar lahko vodi v hudo čustveno stisko, slabo samopodobo in težave s povezovanjem z drugimi ljudmi v odraslosti.

Preživetveni stil: Otrok razvije občutek, da je nekaj narobe z njegovimi potrebami, zato se odreže od čutenja lastnih potreb, saj je preveč boleče, ko potrebe niso uslišane. Odrezan je tudi od svojih telesnih občutkov in čustev. Težko se poveže in čuti povezanega z drugimi ljudmi. Kasneje v življenju prav tako ne čuti svojih potreb, občutkov, čustev, lahko ima težave pri povezovanju z drugimi ljudmi, pa tudi z depresijo. 

Identifikacija (sram):

• Se oklepa ljudi.
• Se ne more potešiti.
• Izpraznjen.
• Si ne zasluži.

Identifikacija (ponos):

• Skrbi za druge.
• Ponosen, da je drugim vedno 'rama, na kateri se lahko zjokajo'.
• Se potrudi, da ga ljudje potrebujejo in je vedno na voljo.
• Ponosen, da 'nima' nobenih potreb in želja.

3. Obrambna prilagoditev za potrebo ZAUPANJA

Primarna rana: Ta se pojavi med 2. in 4. letom starosti, ko otrok spozna, da so starši ali skrbniki zadovoljni z njim samo, ko izpolnjuje njihove potrebe oziroma potrebe njihovega ega. Pri otroku spodbujajo samo tiste kvalitete in spretnosti, ki jih sami vidijo kot pozitivne. Zaradi tega se otrok odreže od svojega resničnega jaza in razvije lažni jaz, ki izpolnjuje pričakovanja staršev. Tekmovalnost, samostojnost in uspeh so poudarjeni, medtem ko so čustva in avtentičnost potisnjena na stran. Otroci lahko prevzamejo na svoja pleča preveč odgovornosti, zlasti kadar starši niso zmožni zagotoviti primernega varstva in podpore. V nekaterih primerih se otrok znajde v središču manipulacij in vojne med staršema, kar lahko povzroči, da se počuti nezaželenega ali nepomembnega. Lahko pa se starši do otroka obnašajo, kot da je središče vesolja in otrok zato pričakuje, da bodo njegove potrebe vselej na prvem mestu. 

Preživetveni stil: Odrasla oseba, ki se identificira s tem stilom, se lahko pogosto zateče k jezi ali nasilju, da bi se izognila občutkom ranljivosti in nemoči, ki jih je doživljala kot otrok. V njenih odnosih pogosto prevladuje borba za nadzor in prevlado. V želji po občutku moči si lahko poskuša pridobiti denar, status, vplivnost ali privlačen videz - bodisi svojega bodisi partnerjevega. Zaradi izgubljenega stika z avtentičnim jazom se lahko identificira s poveličanim lažnim jazom. 

Identifikacija (sram):

• Majhen
• Nemočen
• Izrabljen
• Izdan

Identifikacija (ponos):

• Močan in ima stvari pod nadzorom
• Uspešen
• Večji od življenja
• Manipulator, izrabljevalec

4. Obrambna prilagoditev za potrebo AVTONOMIJE

Primarna rana: Sposobnost biti sam svoj človek, torej neodvisen v svojih dejanjih in sposoben suverenega odločanja, se začne oblikovati v otroštvu, a jo lahko ogrožajo pritiski skrbnikov, ki od otroka zahtevajo brezpogojno uboganje. Občutek avtonomije se začne razvijati med 1.5 in 2. letom starosti. Vzrok za neuspešen razvoj avtonomije otroka so lahko zelo anksiozni starši, ki otroka preveč ščitijo, narcistični starši, ki so čustveno invazivni in nadzorujoči, starši, ki se počutijo zapuščene, ko otrok razvija svojo avtonomijo, zato skušajo to zaustaviti z vzbujanjem krivde ali celo z grožnjo po zapustitvi. Prav tako lahko vlogo pri neuspešnem razvoju avtonomije igrajo zelo avtoritativni starši z veliko rigidnih pravil.

Preživetveni stil: Ker je otrokom najbolj pomembno ohraniti povezanost s starši, se lahko pod pritiskom starševskih zahtev po popolnosti in ustrežljivosti odrečejo svojim lastnim potrebam in željam. S tem pa plačajo visoko ceno: izgubijo stik s svojim avtentičnim jazom, kar lahko vodi v težave pri razvoju lastne integritete in avtonomije. Otroci lahko razvijejo globoko nezavedno zamero ali prikrit upor, da bi obdržali občutek avtonomije in integritete. V odraslem življenju se lahko bojijo svoje avtentičnosti in intimnosti, saj jih je strah zavrnitve ali izgube povezanosti s pomembnimi drugimi. Posledično imajo težave pri postavljanju meja ter prepoznavanju in izražanju lastnih pristnih potreb v odnosih z drugimi ljudmi. Lahko trpijo ob nenehni samokritiki ali se počutijo kot žrtev.

Identifikacija (sram):

• Jezen
• Zamera do avtoritete
• Uporniški

Identifikacija (ponos):

• Prijazen
• Sladek
• Ustrežljiv
• Dober fant/ Pridna punca
• Strah, da bi razočaral druge

5. Obrambna prilagoditev za potrebo LJUBEZNI/SEKSUALNOSTI

Primarna rana: Ljudje, ki so razvili ta preživetveni stil, so odraščali v družinah, kjer so bili sramoteni in zatirani zaradi svoje spolne radovednosti in razvoja seksualnosti v zgodnjem otroštvu (med 4. in 6. letom starosti), ali pa so se soočili z ignoriranjem, zavračanjem, negodovanjem ali sramotenjem ob prebujanju seksualnosti na začetku pubertete (v letih med 12. in 14. letom). Težave se pogosto pojavljajo v odnosih med očeti in hčerami ter sinovi in materami.

Preživetveni stil: Za ta stil so značilna nizka samopodoba in dvom v lastno vrednost, pa tudi strah pred zavrnitvijo. V svojem prizadevanju, da bi si pridobile naklonjenost, osebe, identificirane s tem stilom, pogosto zatirajo svoje resnične občutke in potrebe ali stremijo k popolnosti ali brezhibnosti. (Pre)visoke standarde in pričakovanja ne postavljajo le sebi, temveč tudi drugim, kar lahko vodi do razočaranj in konfliktov. Včasih lahko občudovanje zamenjajo za resnično ljubezen. Ena od značilnosti tega stila je tudi, da je lahko ljubezen ločena od spolnosti. 

Identifikacija (sram):

• Ranjen
• Zavrnjen
• Fizično neustrezen
• Nisem vreden ljubezni. Nihče me nima rad.

Identifikacija (ponos):

• Zavrne prvi
• Želja po popolnosti (pefekcionizem)
• Ne odpušča napak (ne svojih in ne tujih)
• Brezhiben, ima vse pod nadzorom

Zahvala

Zahvaljujemo se dr. Metki Kuhar in Karimi Valentini Hočevar za pomoč pri pripravi članka in vas vabimo, da prisluhnite novi seriji Sensinih podkastov na temo travme: od utelešanja živosti do izpolnjujočih odnosov.