Bolj kot psihiatrična diagnoza POMAGA razložiti (in zdraviti) osebna ZGODBA!

Kdo je tisti, ki odloči, ali ste klinično depresivni ali anksiozni, trpite za shizofrenijo ali živite z motnjo, ki je posledica travme? O tem, kako pomembno vam bo ta diagnoza spremenila življenje (in ne nujno na bolje), odloča tudi to, kje in v kako urejeni državi živite.

V Veliki Britaniji lahko diagnozo milejše oblike depresije in anksioznosti postavijo že zdravniki, v domeni psihiatrov pa so nato resnejše oblike duševnih bolezni. V ZDA je drugače. Tam so kriteriji določeni v Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj, ki trenutno obstaja v svoji peti različici, okrajšano pa ga imenujejo DSM-5. Pa v Evropi? Tam je praviloma v veljavi Mednarodna klasifikacija bolezni, imenovana tudi ICD.

Študija izpred dveh let, ki so jo izvedli na Univerzi Liverpool, je analizirala pet glavnih poglavij ameriškega DSM-5, ki govorijo o shizofreniji, bipolarni motnji, depresiji, anksioznosti in motnjah, ki so povezane s travmo, da bi ugotovili, kako zelo se ta razlikuje od drugih podobnih klasifikacij. Hkrati jih je zanimalo, kako (in ali sploh) je diagnoza v pomoč 

Avtorji so nazadnje ugotovili, da je največji problem obstoječe klasifikacije psihiatričnih diagnoz ta, da vsi po vrsti uporabljajo različne kriterije in pravila diagnostike, nekateri simptomi (kot je razdraženost) pa so lahko ocenjeni kot povsem običajno doživljanje pa vse do resne motnje.

Trenutni sistem deljenja diagnostičnih oznak tako bolj kot ne velja za ’vsakega pomena izpraznjeno kategorizacijo’, ki je zgolj sama sebi namen.

Vodja raziskovalcev dr. Kate Allsopp je povedala: »Čeprav diagnostične oznake dajejo iluzijo, da nekaj pojasnjujejo, so znanstveno gledano nesmiselne in zgolj ustvarjajo stigmo in predsodke.«

Zato upa, da bodo izsledki njihove študije opogumili strokovnjake za duševno zdravje, da pričnejo svoje paciente gledati onkraj diagnoze in se potrudijo zastaviti še najpomembnejša vprašanja: »Zakaj ste v stiski? Kaj se vam je zgodilo (travma)? Kako živite (socio-ekonomske okoliščine)?«

Njen kolega in soavtor študije, prof. Peter Kinderman, pa dodaja: »Ta študija prinaša še več dokazov o tem, da biomedicinski diagnostičen pristop v psihiatriji ni ustrezen. Diagnoze so pogosto in nekritično predstavljene kot ’resnične bolezni’, v resnici pa so bile dane na temelju notranjih nekonsistentnosti, zmedenih in kontradiktornih vzorcev uradnega arbitrarnega kriterija. Diagnostični sistem napačno predvideva, da je VSAKA STISKA že posledica motnje in se premočno naslanja na SUBJEKTIVNA mnenja o tem, kaj je NORMALNO.«

Avtorica kolumne se na tem mestu vpraša: ali so torej specifične diagnoze duševnih stanj nefunkcionalne? Ali pa nekateri ljudje, ki zares močno trpijo, v njih vendarle najdejo tudi olajšanje, saj z njo dobijo razlago za svoje stanje? Ali to, da nekdo dobi diagnozo, s seboj prinaša tudi stigmo in ga tako razčloveči? Morda pa diagnostika omogoči okvirje za potencialno zdravljenje, zato bi veljalo ojačati pravno zaščito pred diskriminacijo in zahtevati od institucij, da ljudem z diagnozami ponudijo ustrezno oporo in podporo?

Psihiater prof. Simon Wessely pravi, da je dilema v akademskih prostorih prisotna že dolgo. Obstaja precej močna struja akademikov, ki ’so strogo proti diagnozam in načinom zdravljenja, ki jih ponuja moderna psihiatrija, in se na sploh zdijo nastrojeni proti psihiatriji in kar vsem psihiatrom’. 

»Diagnoza v psihiatriji je vedno del procesa. Tu ni isto kot pri diagnosticiranju ščitnične motnje, ki jo lahko potrdimo s krvnim testom,« pravi in dodaja: »Ampak diagnoza bi morala biti zgolj začetek srečanj med pacientom in psihiatrom in ne njegov epilog. Diagnoza naj ne izključuje bolj kompleksne formulacije, ki je prilagojena pacientovim individualnim potrebam.«

Wessely nato dodaja, da psihiatrija v ZDA igra drugačno vlogo kot v Evropi.

»Naš DSM-5 uporabljamo v ZDA pretežno zato, ker zavarovalnice nočejo plačati zdravljenja brez diagnostične kategorije. V Veliki Britaniji pa 90 % duševnih težav zaznajo kar zdravniki, ki za to, da pacienta napotijo na zdravljenje, ne potrebujejo potrditev diagnostične oznake. In zato se v Veliki Britaniji DSM-5 redkeje uporablja. Večina zdravnikov tega priročnika sploh še ni videla, kaj šele, da bi ga uporabljala.«

Razkorak med opozarjanjem na nekonsistentnosti in omejitve priročnika ter zavrnitev kompletnega diagnostičnega sistema je precejšen.

Wessely trdi, da so diagnoze temelj za prakticiranje medicine. »Anoreksija pač ni isto kot shizofrenija.« In vsako stanje zahteva sebi lastne terapevtske pristope. Klinične študije so do danes tudi že potrdile, da iskanje in testiranje novih zdravljenj zahteva neko standardizacijo diagnostičnega kriterija.

»Povsem mogoče je, da bomo čez 50 let uporabljali povsem drugačne kriterije, pa vendar: še vedno bodo to kriteriji,« napoveduje.

Allsopp in Kinderman sta pred omenjeno študijo v publikaciji Lancet že pisala, da bi lahko namesto dajanja diagnoz rekli: ’zmerna osebnostna motnja’, medtem ko bi bilo bolje, če bi kliniki zabeležili serijo (minulih) dogodkov in duševnih izzivov, ki jih ljudje izkušajo. Kot eni najpomembnejših tako dobljenih podatkov bi bila osebna zgodovina pacienta, v kateri so morda spolne zlorabe, partnersko nasilje in revščina, kar v mnogočem razloži (v tem primeru upravičene in normalne) odzive v obliki jeze, depresije in samopoškodovanj. 

Kolumnistka, ki je tudi zdravnica, svoje razmišljanje zaključuje: »Ko sem še delala kot osebna zdravnica, sem se spraševala, komu koristi ta pregreta debata okoli diagnostičnih in ne-diagnostičnih formulacij. Vsaj polovica ljudi, ki sem jih v ordinaciji srečevala, je tja prišla s težavo, ki je vsaj delno imela psihološko komponento. V prav vsaki interakciji, ki sem jo imela s pacienti, pa je beseda slej kot prej od fizičnih tegob prešla tudi v domeno psihe. In včasih so diagnoze koristne, včasih pa niso. Kolikor vem, ni nobene debate o tem, ali je v redu ali ni v redu reči, da bolečine v trebuhu povzročajo žolčni kamni. Diagnoza sama po sebi očitno ni problem in je lahko le začetna točka za formuliranje načrta zdravljenja, ki je ustrezen tako za pacienta kot zdravnika. Diagnosticiranje shizofrenije bi moralo biti enako neproblematično kot diagnosticiranje žolčnih kamnov. Je le začetek za akcijo, s katero naj bi skušali omiliti trpljenje in ljudem izboljšati življenje.«

Po drugi strani pa Ann Robinson razume tudi Kindermana: »Diagnoza je zgolj ime za nek skupek simptomov. Ni osebna zgodba. Zdravnike, paciente in sorodnike diagnoze ne bi smele zaslepiti do te mere, da bi pozabili na bistvo. Ljudje niso nikoli samo ’diabetiki’, ’shizofreniki’ ali ’manični depresivci’. Vsi to vemo, pa vseeno na to tako zlahka pozabimo. Kinderman je v izsledkih študije to morda pretirano poudaril, a je njegova korektura našega pretirano (vse)medikalizacijskega pristopa na mestu.«