Carl G. Jung: drugačen, ker je svoje notranje življenje jemal resno

Junga danes poznamo kot ustanovitelja analitične psihologije in pionirja raziskovanj notranjega sveta, kamor je zmogel iti globlje in dlje kot njegov enako slavni sodobnik in mentor Sigmund Freud.

Spoznanja, ki jih je s svojih potovanj v notranja vesolja prinesel nazaj (in za potrebe tega sveta zapisal), so za vedno spremenile pojmovanje človeške psihe in nje fenomenov.

Igre, sanje in filozofija

Kot edincu do svojega 9. leta Jungu ni bilo težko biti sam ali pa je osamljenost preprosto sprejel kot dejstvo.

Tudi ko so gostje njegovih staršev s seboj pripeljali otroke na obisk, naj bi se Jung preprosto igral svoje igre sam: "Spomnim se le, da nisem želel, da bi me motili. Bil sem globoko zatopljen v svoje igre in nisem želel, da bi me med igranjem gledali ali me obsojali."

Že kot otrok je imel tudi izjemno bogate in pomenljive sanje, od katerih so bile mnoge precej zastrašujoče in so pogosto vključevale globoko verske teme. Slednje ni presenetljivo, saj je bil oče po poklicu pastor, duhovnika pa sta bila še dva strica po očetovi strani in kar šest njih po materini strani.

Ker so doma pogosto vznikale verske razprave, so te vsebine znatno oblikovale Jungov značaj. Že kot otrok je bil tako med drugim navdušen nad bogato ilustrirano knjigo o hinduizmu s slikami Brahme, Višnuja in Šive.

Nevroza

Potem pa je pri 12 letih Junga na poti iz šole domov na tla podrl nek fant. Z glavo je udaril ob skalo in za trenutek izgubil zavest. Tako se mu je vrtelo, da so mu morali pomagati vstati. V taistem trenutku je dobil preblisk, da mu takšnemu verjetno ni treba v šolo, saj je vendar ’bolan’. Od takrat dalje je pričel omedlevati vsakič, ko bi moral oditi v šolo ali delati domačo nalogo.

Zaradi teh, domnevnih psihičnih težav Jungu naslednjih šest mesecev ni bilo potrebno iti v šolo, svoje dneve pa je preživel v raziskovanju sveta na način, ki je bil njemu ljub.

Zdravniki so si belili glavo glede njegovih 'težav' in mu na koncu postavili diagnozo epilepsije. Jung, takrat še otrok, pa je povsem jasno vedel, da je diagnoza naravnost smešna.

Potem pa je nekega dne slišal svojega očeta, kako je prijatelju potarnal o svojih strahovih v zvezi s prihodnostjo svojega sina. Najbolj ga je skrbelo, da Jung ne bo zmogel sam poskrbeti za svoje preživetje.

Junga je slišano pretreslo do te mere, da se je nekaj v njem čez noč spremenilo. "Od tistega trenutka sem postal resen otrok." Z vrnitvijo v šolske klopi pa se njegovo zaziranje v notranji svet seveda ni končalo.

Dvoje identitet

Med drugim je prav takrat v sebi prepoznal prisotnost dveh osebnosti (ali osebnostnih stanj), od katerih naj bi ena živela že stoletje prej.

Osebnosti, ki ju je v sebi prepoznal, je poimenoval kar št. 1 in št. 2.

Št. 1 je bil otrok svojih staršev. Št. 2 pa je bila brezčasna modra entiteta, 'ki sploh ni imel določljivega značaja – rojen, živ, mrtev, vse v enem, popolna vizija življenja'.

(Njegovim vrstnikom v šoli slednje ni ušlo, saj so tej Jungovi plati osebnosti nadeli vzdevek 'oče Abraham'.)

Jung, ki je bil že po naravi introvertiran, je v želji, da ne bi bil podoben svojemu premalo odločnemu in načelnemu očetu ali svoji včasih psihotični in čustveno nestabilni materi, je bil ’prisiljen’ v sebi ustvariti še eno, drugotno osebnost. Njegova prva osebnost je bil običajen, vsakdanji, odvisen, še nerazvit in nezrel deček s svojo banalno, meščansko, konvencionalno, racionalno zunanjo realnostjo in intenzivnimi občutki manjvrednosti. Njegova druga osebnost pa je bila njeno nasprotje: zrela, močna, modra, superiorna, avtonomna, instinktivna, duhovna, mistična ter globoko zakoreninjena in vpeta v naravo in iracionalno. Jung je kasneje kot odrasel povsem jasno prepoznal še, da je bila druga osebnost očitno kompenzacija za prvo, kar danes imenujemo ’grandiozen jaz’, ki je zasnovan tako, da bi izravnal boleče občutke manjvrednosti, tesnobe in negotovosti.

Sodobnih psihologom in psihiatrom se Jung zaradi omemb več osebnostnih stanj znotraj njegove razvijajoče se otroške osebnosti ne zdi tako nenavaden, kot bi se morda lahko zazdel kakšnemu od naših bralcev.

"Veliko otrok goji podobne notranje fantazije. Jung se je kot otrok od njih razlikoval zgolj v tem, da je svoje notranje življenje jemal resno," na Psychology Today piše dr. Stephen A. Diamond.

Psihična razcepitev

Jung je kasneje že kot priznan akademik ta svoja identitetna stanja (torej št. 1 in št. 2) poimenoval kot ego in jaz. Njegovo osebno iskanje ravnovesja med obema vidikoma psihe pa je kasneje postalo osrednjega pomena njegove teorije osebnostnega razvoja, ki jo je poimenoval individuacija.

"Psihična razcepitev na ’lažni’ in ’pravi’ jaz je nekaj, s čimer se terapevti srečujemo vsak dan kot posledico narcistične rane in drugih travmatičnih izkušenj. In ker smo bili vsi žrtev narcisoidnega razočaranja zaradi nepopolnega starševstva, se vsak od nas do neke mere trudi ponovno vključiti tiste potlačene dele naše osebnosti, ki smo jih bili prisiljeni obrambno ločiti, da bi preprečili nadaljnje psihološke poškodbe," dodaja dr. Diamond.

Danes primere najhujše (in torej kronične) kompartmentalizacije osebnosti imenujemo disociativna motnja identitete. Pri slednji najdemo več nezavednih odcepljenih delov osebnosti, ki začasno lahko celo popolnoma prevzamejo lastništvo nad osebnostjo. V blažji obliki taistega fenomena (brez amnezičnih barier) pa osebnostno razcepljenost in odcepljene dele najdemo pri vseh ljudeh.

"Jung je počel zgolj to, kar bi storila večina iznajdljivih otrok v podobnih okoliščinah, in kar dejansko tudi počnejo vsak dan. Jung je v sebi zavrnil tiste ’negativne’ lastnosti, ki jih pri svojih starših ni maral - nemoč, dvom, tesnobo, ambivalentnost, ranljivost, odvisnost, nestabilnost, šibkost, malodušje. Hkrati pa kot protiutež na pol zavestno ustvari kompenzacijsko osebnost, torej tisto, ki jo Laurens van der Post (1977) kasneje opiše kot ’starega človeka z nesporno avtoriteto in močjo’. Ta tako imenovana osebnost št. 2 je bila Jungova prvotna izkušnja in konceptualizacija ’drugega’, njegove duše, njegovega bistvenega, prirojenega, pravega jaza. Ta transpersonalni, arhetipski in prirojeni daimon, tisti notranji predstavnik njegovega ’višjega jaza’, je postal njegov ’angel varuh’, notranji modrec, ’dobri (ali božji) oče’ in njegov nesporni, neuklonljivi ’genij’, ki je imel kasneje veliko opraviti z Jungovimi kasnejšimi odkritji in opisi ’sence’, ’anime/animusa’ in ’jaza’."

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču