Zakaj se nam ob stiski drugih hitreje napolnijo oči s solzami kot ob lastnem trpljenju

Ko na ulici srečate dobrega prijatelja ali pa zgolj zavonjate nekaj prijetnega, se vam usta sama od sebe razpotegnejo v nasmeh. K temu se vam ni treba prisiliti ali se na to opomniti. Nasmeh, ki preraste v smeh, je predvsem izraz golega veselja in se nam zgodi spontano. Sam od sebe.

"Slepa in gluha Laura Bridgman, ki se izraza ni mogla navzeti s posnemanjem, se je smejala in ploskala z rokami, lica pa so se lepo obarvala, ko so ji z znakovno govorico prenesli vsebino pisma drage prijateljice. Ob drugih priložnostih je od veselja copotala z nogami."

Če čustveni izraz torej ni nekaj, kar bi nam bilo privzgojeno, od kje potem prihaja? Odgovor na to vprašanje ponuja eden največjih mislecev vseh časov.

Charlesa Darwina poznamo po njegovi evolucijski teoriji, ki temelji na predpostavki, da so se vsa živa bitja na zemlji razvila iz skupnega prednika, glavni mehanizem evolucije pa je po njegovo naravni izbor, prek katerega se v naslednje generacije prenašajo tiste dedne lastnosti organizmov, ki predstavljajo preživetveno prednost.

Dognanja, do katerih je prišel prek opažanj s svojih raziskovalnih ekspedicij, je opisal v knjigah Dnevnik raziskovanj in O nastanku vrst, ki jo nadgradil z monumentalnim delom Poreklo vrst, medtem ko je bila knjiga O izražanju čustev pri ljudeh in živalih sprva mišljena le kot poglavje v Poreklu človeka, a kasneje postala njegovo tretje temeljno delo evolucijske teorije. S prav to knjigo, ki velja za avtorjevo ’spregledano mojstrovino’, je Darwin pokazal moč svojih teorij za razlago izvora naših najbolj cenjenih lastnosti: morale in intelekta.

Ker gre za večno aktualno, izčrpno in prepričljivo delo, smo zato lahko veseli, da je ob 150-letnici prve izdaje v slovenskem prevodu izšla tudi pri nas, natančneje pri založbi Umco.

Nasmeh 45 dni starega dojenčka

Darwinov raziskovalni um je ostal aktiven tudi, ko se je s svojih potovanj vrnil domov. Tako je v iskanju zametkov izrazov veselja, zadovoljstva in sreče pozorno opazoval tudi svoje otroke.

"Eden od njih se je pri starosti petinštirideset dni nasmehnil, ko se je očitno dobro počutil. Kotički ust so se mu umaknili nazaj, oči so se hkrati nedvoumno zalesketale. Enako sem opazil naslednji dan, tretjega dne pa se ni dobro počutil in o nasmehu ni bilo niti sledu, zato lahko sklepam, da sta bila prejšnja nasmeška resnična. Osem dni pozneje in še naslednji teden je bilo prav neverjtno, kako so se njegove oči zasvetile, ko se je nasmehnil, hkrati se je nos prečno nagubal. Zdaj se je začel ob tem tudi oglašati z blagim blejajočim zvokom, ki je morda predstavljal smeh. Pri starosti 113 dni so se ti drobni zvoki, ki so se vedno pojavljali med izdihom, nekoliko spremenili, postali so bolj nalomljeni in prekinjeni, podobno kot pri hlipanju; to je bil vsekakor zametek smeha," je slikovito zapisal svoja opažanja in nadaljeval: "Pri drugem dojenčku sem prvi pravi nasmešek opazil pri približno isti starosti, torej pri petinštiridesetih dneh, pri tretjem pa nekoliko prej."

Ta postopni razvoj smeha pri majhnih otrocih, je do neke mere podoben razvoju jokanja, je bil jasen in to pripisal manjši preživetveni urgentnosti: "Tako kot je pri razvoju običajnih telesnih gibov, kakršna je hoja, potrebna vaja, očitno velja tudi za smejanje in jok. Po drugi strani pa se umetnost kričanja, ki je tako koristna, razvije do popolnosti že zelo zgodaj."

Univerzalno po vsem svetu

Smejejo pa se ne zgolj dojenčki v lično oblazinjenih zibelkah, temveč tudi odrasli, pa naj bodo to ’civilizirani sonarodnjaki’ ali ’divjaki’, ki jih je srečaval na svojih potovanjih ali so mu o njih pripovedovali drugi.

"Videti je, da je izraz dobrega razpoloženja pri vseh človeških rasah enak in ga zlahka prepoznamo. Z različnih koncev Starega in Novega sveta so mi na to vprašanje odgovorili pritrdilno in podali nekaj konkretnih primerov glede Hindujcev, Malajcev in Novozelandcev. Štirje opazovalci so posebej poudarili lesketanje oči pri Avstralcih, enako pa so opazili pri Hindujcih, Novozelandcih in Dajakih z Bornea."

Da bi ne bilo preveč enostavno, se smeh, tako kot drugi izrazi čustvenih stanj, pogosto uporablja tudi za prikrivanje drugih naših stanj. Celo jeze.

"Pogosto vidimo, kako se kdo smeji, da bi prikril zadrego ali občutek sramu. Ko oseba našobi usta, kakor da želi preprečiti možnost nasmeška, čeprav ni ničesar, zaradi česar bi se nasmehnila, ali ničesar, zaradi česar bi ga bilo treba preprečiti, se pojavi pretiran, resen in pikolovski izraz," je ugotavljal Darwin. Tako v plejadi čustvenih izrazov dobimo ponarejene nasmehe, za katerimi se skrivata posmehovanje in prezir, ki lahko z jeznimi podtoni preideta tudi v zaničevanje. "V teh primerih želimo s smehom ali nasmeškom pokazati, da nas kdo le zabava in ga ne jemljemo resno."

Izrazi naklonjenosti pri živalih

Tudi pri živalih je mogoče najti enako načelo zadovoljstva, ki se napaja iz ljubezni in drugih nežnih čustev, za katere si zgolj domišljamo, da so le v domeni ljudi.

"Psi in mačke uživajo, ko se drgnejo ob gospodarja ali gospodarico ali ko jih ta dva božata ali trepljata. Skrbniki v Zoološkem vrtu mi pravijo, da mnoge vrste opic uživajo, ko se med seboj božajo ali ljubkujejo ali ko jim na takšen način toplino izkazujejo z njimi povezane osebe."

Sodobnejše raziskave čustvenega življenja živali dajejo Darwinu v celoti prav, spletna omrežja pa so polna nazorno ganljivih posnetkov, ob katerih bodo utihnili tudi največji dvomljivci.

Od smeha do solz sočutenja

V sklop izrazov zadovoljstva in ljubezni spada tudi sočutenje.

"Marsikdo, ki se mu ob še tako hudem lastnem trpljenju ne utrne solza, je točil solze ob trpljenju dragega prijatelja. Še bolj je nenavadno, da se enako zgodi, ko se v nas vzbudi sočutenje ob veselju ali sreči ljubljene osebe ali koga bližnjega, medtem ko nam ob podobnem veselju, ki ga občutimo zase, oči ostanejo suhe."

Darwinovi zapisi o izražanju čustev pri ljudeh in živalih se v poglavju o izrazih veselja, ljubezni in nežnih čustev nazadnje dotaknejo še glasbe, ki ji Darwin pripiše ’čudovito moč, da nam na nejasen in nedoločen način v spomin prikliče močna čustva’. "Ker se pri več naših najmočnejših čustvih – žalosti, velikem veselju, ljubezni in sočutju – zlahka sproščajo solze, ne preseneča, da nam tudi ob glasbi oči zalijejo solze, še posebej tedaj, ko nas že tako ali tako prevzemajo nežna čustva," Darwin še enkrat poudari močno vez med nasmehom in solzami.

Kako sestrsko blizu sta si obe plati istega kovanca, ponazarjajo primeri, ki smo jih gotovo že vsi izkusili.

"Zakaj se oči napolnijo s solzami ob velikem veselju, tudi če se ne smejimo, si po mojem lahko razložimo z navado in povezavo po istih načelih kot pretakanje solz zaradi žalosti, čeprav ni nobenega kričanja. Prav nenavadno pa je, da se nam pri sočutju do drugih v stiski solze prej pojavijo kakor pri lastni stiski, kar je vsekakor res."

Solze odigrajo svojo vlogo tudi zaporedju stopnjevanja od silnega do zmernega smeha, širokega nasmeha, blagega nasmeha in nazadnje vedrega izraza.

Pretiran smeh, ki pogosto nagne celotno telo vznak in ’se trese ali skoraj krčevito trza, dihanje je močno moteno, glavo in obraz zalije kri, žile izstopijo, krožne očesne mišice se močno skrčijo, da zaščitijo oči’, zrkla praviloma napolnijo s solzami. Zato je skoraj nemogoče ločiti do solz premočenega obraza osebe po izbruhu pretiranega smeha od nekoga, ki je doživel napad silovitega joka, dodaja Darwin.

"Verjetno prav zaradi te tesne podobnosti med krčevitimi gibi zaradi teh skrajno različnih čustev histerični pacienti izmenoma silovito jokajo in se prav tako močno smejijo, majhni otroci pa včasih skoraj brez prekinitve preidejo iz enega stanja v drugega."

Medtem ko danes to univerzalno resnico dobro pooseblja priljubljen emotikon, ki prikazuje obraz, ki se tako močno smeji, da ob tem tudi joka, Darwin v svojem s primeri izčrpnem pisanju opozori na naslednjo zanimivost: "Evropjeca skoraj nobena stvar ne spravi tako zlahka v smeh kakor umetelno posnemanje kake druge osebe, zato je zanimivo, da enako velja za avstralske divjake, raso, ki se tako močno razlikuje od večine drugih."

Naravno nam dana čustvena podstat nas dela skratka bolj podobne, kot bi si zaradi kulturnih razlik to morda mislili. Še več. V čustvovanju smo si v mnogočem navkljub naši domišljavosti podobni tudi z živalmi, s katerimi si delimo ta planet. In Darwin je to vedel že njega dni.

Charles Darwin – eden največjih mislecev vseh časov

Charles Darwin, angleški naravoslovec, biolog in geolog, je eden največjih mislecev vseh časov, saj je razvil teorijo evolucije in naravnega izbora. Po končanem šolanju, med katerim so ga bolj kot študijski predmeti navdihovali lov, ježa in naravoslovje, se je prijavil na raziskovalno geodetsko popotovanje z ladjo Beagle. S petletnega potovanja se je vrnil s fascinantno zbirko živali, rastlin, kamnin in zapiskov ter ladijskih dnevnikov, ki je bila tako obsežna, da je trajalo dvajset let, preden jo je uredil in predstavil javnosti. Svet je njegovo delo in misel spoznal v naravoslovnih knjigah O nastanku vrst, Poreklo človeka in O izražanju čustev pri ljudeh in živalih, ki ostajajo klasična dela našega časa.