"Žalili so me, da sem grda, da smrdim, da sem čarovnica za skuriti, ker imam rdeče lase"

Kot je nekoč povedal Dan Bar-On. Neizrekljivo za žrtev in nedojemljivo za preostali svet.

Kot psihiater in terapevt v zrcalu teh zgodb neredko prepoznavam nefunkcionalno delovanje zdravstvenega, izobraževalnega ali socialnega sistema.

Vse jasneje se kaže, da bi bilo zelo koristno soočiti strokovnjake s teh področij s posledicami njihovih napačnih odločitev in občim pomanjkanjem senzitivnosti do žrtev nasilnih izkušenj. 

Deliti z javnostjo ali ne?

S kolegi smo se večkrat pogovarjali o tem, ali je sprejemljivo javno predstavljati zgodbe naših pacientov, klientov in uporabnikov.

Čeprav je zgodovina psihiatrije in psihoterapije posejana s predstavitvami primerov, se sam še vedno obotavljam deliti z javnostjo zgodbo nekoga, ki mi je izkazal zaupanje in razkril najbolj boleče izkušnje svojega življenja. 

Čeprav bi to po pravilih vedno storil le s soglasjem te osebe, se v meni vseeno porajajo dvomi o moralni opravičljivosti in strokovni upravičenosti takšnega početja.

Med psihoterapevtskim procesom klient in terapevt ustvarita nove predstave o realnosti, kar deluje korektivno na doživljanje in čustvovanje obeh. Čeprav je ta realnost ustvarjena v medosebnem prostoru, pa na predstave, ki se ob tem ustvarijo, vplivajo pomeni, ki izvirajo iz preteklih izkušenj, strokovnih konceptov. Prisoten je tudi vzajemni prenos čustev in miselnih vsebin.

Velikokrat me preseneti, kaj je kateri od mojih pacientov in klientov ponotranjil v sebi iz tega, kar se je dogajalo med terapijo. 

Trpljenje, ki ga nihče ni videl

Pred tedni me je dolgoletna pacientka soočila z zgodbo, ki se me je čustveno globoko dotaknila.

Ob njenem pripovedovanju sem začutil jezo do vseh tistih, ki bi med njenim odraščanjem morali kaj storiti, da bi jo obvarovali pred izkušnjo nasilja, hkrati pa sem se zavedal, da ta jeza izvira iz moje nemoči, da sem lahko le oseba, s katero deli te srhljive izkušnje, ne da bi karkoli lahko storil, da se vse tisto v preteklosti ne bi zgodilo. 

Spolne zlorabe so bile še pred 30 leti skoraj povsem nedostopne za ubeseditev.

Na žalost ne psihiatrija in ne psihoterapija nista sprejeli dejstva, da se spolne zlorabe pogosto dogajajo med odraščanjem fantov in deklet, pa tudi, kako pomemben dejavnik imajo te izkušnje pri razvoju duševnih in predvsem osebnostnih motenj.

Med delom ugotavljamo, da so tovrstne trpke izkušnje postale lažje dostopne v terapevtskem okolju, pa vendar še naprej predstavljajo pomemben izziv za psihotravmatologa. Ob tem pa se hkrati soočamo z novimi oblikami nasilja, predvsem v šolskem in virtualnem prostoru, ki so največkrat skriti pred očmi sveta odraslih. 

Jezen sem, ker se nasilje in posledično trpljenje, izkazano na obrazu otrok in mladostnikov, dogaja prav pred očmi pedagoških in svetovalnih delavcev, občasno pa tudi policije in socialnega skrbstva. 

Pred kratkim sem razbral iz izjave skupnosti ravnateljev, kako ni nobenih disciplinskih ukrepov, s katerimi bi lahko brzdali nasilne učence in dijake. Iz tega lahko sklepamo, da so izvajalci medvrstniškega nasilja velikokrat na boljšem kot njihove žrtve.

Žal pogosto opažam, da je to značilno za celotno delovanje slovenske družbe, ki se veliko lažje identificira s storilci kaznivih dejanj in se trudi zaščititi njihove pravice, medtem pa se pogosto pozabi na žrtve ali se celo izpostavijo retravmatizaciji ali zaničevanju. 

Prav iz tega razloga sem predlagal svoji pacientki, s katero se že dolga leta skupaj prebijava skozi njene nasilne izkušnje, da s terapevtskim namenom podeli svoje spomine na medvrstniško nasilje z javnostjo. 

Izpoved

Moje življenje je že od otroštva eno samo trpljenje. Živela sem z mamo, ki me je pretepala, mučila in poniževala. Njen ljubimec me je spolno zlorabljal. Zlorabljal me je tudi oče, pri katerem sem preživljala konce tedna. 

Hude stvari so se dogajale tudi v osnovni šoli, in sicer od 4. razreda dalje. Štirje sošolci so se nenehno spravljali name. Začelo se je z žaljivkami, potem z grožnjami in na koncu še z mučenjem. 

Na začetku so me žalili, da sem grda, da smrdim, da imam raztrgane cote, da sem čarovnica za skuriti, ker imam rdeče lase. (Edina v razredu sem jih imela) Rekli so mi, naj ne hodim več v šolo, ker me ne morejo gledati. Če me še vidijo v šoli, me bodo pretepli, ampak jaz sem še vedno hodila v šolo s strahom, saj sem se bala, kaj mi bodo sošolci spet naredili. In res so se začeli še bolj spravljati name. Začeli so mi pljuvati v malico ali mi porinili glavo v kakšen namaz, me polili s sokom, kakavom ... Me spotaknili, ko sem nesla pladenj, da sem zletela z njim čez celo jedilnico. In to se je dogajalo vsakodnevno, pa mi nobeden ni pomagal, samo smejali so se. Velikokrat so me pregnali na stranišče, me tam potisnili v kot in zbrcali. Nekajkrat so mi tudi potisnili glavo v školjko. 

En mi je držal glavo v školjko, drugi je spuščal vodo, preostala dva pa sta držala glavna vrata, da nobeden ni mogel na stranišče. Ko so me izpustili, sem se sesedla poleg školjke in jokala, seveda so se zraven smejali kot budale in me žalili. Zgodil se je tudi dogodek, ki ga nikoli ne bom prebolela. Enkrat, ko so me spet imeli v kotu, so si drug za drugim odpeli hlače in se poscali na mene. Vmes so se smejali in mi govorili, da sem si to zaslužila. Vedno so me preganjali, včasih tudi do doma s kolesi in me vmes brcali. Včasih, ko so šli mimo mene, so me prijeli za lase in mi vanje zalepili žvečilni gumi. 

Seveda ga nisem dobila ven in sem si mogla odrezati lase. To so počeli tako dolgo, dokler nisem imela že čisto kratkih las. Doma sem jokala vsak dan zaradi vseh bolečin, trpljenja, žalitev, ki so mi jih povzročili. 

Kadarkoli so šli mimo mene, so mi vedno povzročili bolečino in trpljenje. Skrivala sem se pred njimi, ampak so me vedno našli in me mučili. Bila sem njihova igračka.

Imela sem res težko otroštvo, ki ga ne privoščim nobenemu otroku, in ne želim, da še kdo trpi, kot sem jaz. Nobenemu ne želim, da ostane sam, da se nobeden ne zavzame zanj, da nobeden ne pomaga in vsi samo gledajo in se smejijo, ker je to pač bilo zabavno zanje. 

Zelo težko je bilo to pisati. To ste vi izvedeli prvi in edini. Nikoli ne bom pozabila tega, to mi je hujše kot vsa posilstva in pretepi doma. 

Da si majhen otrok, da se ne moreš braniti, da te vsi trpinčijo, čeprav nisem nikoli nobenemu hotela nič slabega, čeprav so tako grdo delali z mano. Večkrat sem hotela umreti, ne samo takrat, ko sem skočila skozi okno, rezala sem si po rokah, nogah, letela čez cesto, ko je bilo polno avtov, in si želela, da me zbijejo do smrti. Nikoli nisem hotela živeti, moje življenje je bilo nezaželeno, nikoli me nobeden ni imel rad, zato mi vaš objem ogromno pomeni … 

Ob takšni izpovedi se res moramo vprašati, kje so bile vse tiste intervencijske službe, ki so bile plačane za to, da takšne izkušnje otrok preprečijo ali jim vsaj, če jim prvo ni uspelo, pomagajo trpljenje predelati in preboleti. 

Gospa mi je povedala, da je socialna služba le enkrat potrkala na vrata njihovega stanovanja, Potem ko jih mama ni pustila noter, se nikoli več niso oglasili. 

Klofute, žaljivke, poniževanje

V osnovni šoli sem imel to nesrečo, da sem višje razrede obiskoval skupaj z učenci, ki so večkrat zaostali, tako da so bili kar nekaj let starejši in za glavo ali dve višji od preostalih.

Občasno smo bili deležni njihovega nasilja.

Spomnim se klofut, žaljivk in poniževanja. 

Tega doma nikoli nisem povedal, ker me je bilo sram.

Glede na to, da so učitelji tolerirali to stanje, se mi je zdelo, da tako pač mora biti. Razmere sem sprejel kot samoumevne in neizogibne. Niti pomislil nisem, da bi lahko bilo tudi drugače.

Olajšanje je prišlo s prestopom v srednjo šolo, kjer so bili vsi moji sošolci enako stari kot jaz.

Po desetem razredu usmerjenega izobraževanja sem se vpisal v srednjo medicinsko šolo v Subotici.

Bila je majhna šola z osmimi razredi zelo motiviranih dijakov.

Vzdušje, ki je vladalo na tej šoli, je bilo zelo blizu nekakšnim izobraževalnim idealom.

Ravnatelj je s svojimi meščanskimi in demokratičnimi vrednotami naredil vtis na vso šolo.

V svetu šole smo dijaki imeli enak glas kot predavatelji. Predavatelj je le ponudil oceno, komisija, sestavljena iz dijakov, pa je dala soglasje ali pripombo. Najbrž mi niti ni treba izpostaviti, da je bilo razredno povprečje 4,3. 

Čeprav smo bili različnih narodnosti, nikoli ni bilo nobenih napetosti med nami. Še danes smo veseli, če se srečamo na obletnicah. 

Zgodilo se je, da je sošolka med tretjim letnikom zanosila. V tistem času bi to avtomatično pomenilo izključitev, njej pa so omogočili, da je med poletnimi počitnicami rodila, šolo pa je končala skupaj z nami. 

Približno polovica letnika je doštudirala medicino, nekateri so si izbrali drug poklic, načeloma pa so si vsi ustvarili spodobno življenje in postali dobri ljudje. Šola nam ni posredovala le znanja, ampak nas je učila tudi demokracije, moralnosti in odgovornosti za svoje početje. 

Ko nikomur ni mar

Ob branju izpovedi pacientke se mi poraja kar nekaj misli.

Glede na njene izkušnje v domačem okolju je jasno, da se je čutila nemočno in neopolnomočeno, vendar ne bi bilo prav, če bi vse breme prelagali le na njene domače razmere.

Srhljivo se mi zdi, da se med njenim celotnim otroštvom ni našel niti en človek, ki bi prepoznal njeno trpečo dušo in ji ponudil vsaj malo razumevanja in tolažbe. 

Vsak otrok je načeloma nemočen in ranljiv. Naloga šole je, da ustvari vzdušje, v katerem se otrok čuti opolnomočenega, da lahko razkrije svoje stiske in prizadetosti. 

Zdaj, proti koncu svoje delovne kariere, se vse bolj zavedam, da smo tekom preteklih 30 leti zamudili priložnost, da bi storili več na področju humanizacije družbenega prostora, v katerem bi se jasno vedelo, kaj je sprejemljivo in kaj ne.

Dobre primere bi morali izpostaviti, žrtve bi morali zaščititi, slabo, zlobno ali nasilno pa primerno kaznovati.

Humanizacija vzgojno-izobraževalnega prostora ne pomeni, da je vse dovoljeno, da nobeno dejanje ni sankcionirano. Ravno obratno. Vsakemu dejanju bi moralo slediti vrednotenje - tako v pozitivnem kot negativnem smislu. 

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj