Ima otrok nevidnega imaginarnega prijatelja, s katerim se vsak dan igra? Brez skrbi, to je normalno!

Do danes so zdravniki in starši prišli do konsenza, da je ‘imeti namišljenega prijatelja’ del normalnega otroštva in zdrav del otroške igre.

Že v najbolj zgodnjih tovrstnih študijah so ugotovili tudi, da ima kar 65 % otrok, starih do 7 let, domišljijskega prijatelja, morda pa je odstotek še višji, saj nekateri otroci te stvari tudi pozabijo.

Namišljeni prijatelji so lahko vseh vrst oblik:

• od nevidnega prijatelja,
• živali,
• fantastičnega bitja
• do predmeta, kot je igrača ali pliško.

Študije so pokazale, da namišljeni prijatelji prinašajo številne pridobitve: od superiorne socialne kognicije, večje družabnosti, spodbujene kreativnosti, boljše strategije soočanja in močnejše čustveno razumevanje.

Namišljeni prijatelji otroku nudijo prijateljstvo, podporo, zabavo in še veliko več.

Pa otroci vedo, da imaginarni prijatelji niso resnični?

Seveda vedo, trdi socialna psihologinja dr. Susan Newman.

“Večina otrok se povsem zaveda, da gre za igro pretvarjanja in da namišljeni prijatelji niso resnični. Kar pa jih ne ovira, da se v igro ne bi povsem vživeli. Pri majhnih otrocih velja, da so namišljeni ali fantazijski prijatelji znak razvijajoče se domišljije.”

Nevidne prijatelje imajo celo odrasli

S koncem otroštva imaginarni sopotniki večinoma spontano izzvenijo. Pa vendar, v nasprotju z doktrino, ki so ji dolgo verjeli tudi izvedenci za otroško psihologijo, lahko vztrajajo tudi v odraslost.

V neki študiji so med analizo najstniških dnevnikov in iz podatkov, zbranih v intervjuju, ugotovili, da so socialno kompetentni in kreativni adolescenti verjetneje ’ustvarjajo’ namišljene prijatelje, pa tudi, da imaginarni spremljevalci niso substitut za resnične ljudi v njihovem življenju. Nekaj podobnega se dogaja z odraslimi pisatelji fikcije, ko ti govorijo o likih in karakterjih v knjigah, ki jih pišejo. Vanje se namreč zmorejo tako vživljati (in jih v domišljiji oživljati), da bi bil njihov kreativni pisateljski proces zlahka analogen otroškemu fenomenu ustvarjanja nevidnih prijateljev.

Nekateri posamezniki svoje imaginarne prijatelje obdržijo tudi v odraslost, pa v tem ne gre videti kar takoj patologiije. »Agatha Christie je v svoji avtobiografiji razkrila, da je imela imaginarne prijatelje tudi tekom odraslega življenje,« pravi dr. Newman. »Poznam pa tudi odraslo žensko, ki mi je zaupala, da je imela imaginarnega tigra, ki je z njo potoval in jo varoval. Povsem jasno je vedela, da tiger ni resničen, pa vendar je bil z njo vedno, ko se je počutila prestrašeno. Tako si je z domišljijskim likom pomagala, da je bila manj anksiozna. In meni se je to zdelo naravnost briljantno adaptivno za potrebe njenega obvladovanja anksioznosti.«

Ni povezave z mentalnimi boleznimi

Če so pred desetletji z veliko skepse in strahu gledali na fenomen nevidnih prijateljev pri otrocih (in jih panično vozili k psihiatrom v strahu, da gre za začetke shizofrenije), pa znanost do danes ni našla enega dokaza, ki bi prisotnost namišljenih prijateljev neposredno povezoval z mentalnimi boleznimi.

Nasprotno.

»Otroci z imaginarnimi prijatelji praviloma zrastejo v kreativne, družabne in imaginativne odrasle,« pravi dr. Laura Markham. »Otroci, ki imajo domišljijske sopotnike se s pomočjo imaginarnega preigravanja socialnih situacij urijo perspektivo v komunikaciji – lažje uvidijo stvari z zornega kota drugega človeka. Seveda pa še vedno ne vemo, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce. Ali so te veščine razvili s pomočjo imaginarnih prijateljev, ali pa so te veščine že imeli in jim je bilo zato lažje izkušnjo podoživeti se z domišljijskim prijateljem?«

Edini razlog za skrb: prisotnost travme

Za več branja o fenomenu (pa tudi, kdaj nas pri otrokovih namišljenih prijateljih vendarle lahko prične skrbeti):

• Obstaja svarilni znak, da se pri otroku razvija disociativna motnja identitete