Nekateri menijo, da je to, da je otrok izbirčen, krivda popustljivih staršev.
Verjetno se vsi spominjamo, kako kot otroci nismo imeli radi te ali one jedi ali si nismo upali poskusiti nečesa novega, zaradi česar so se obroki spreminjali v nočne more, v katere so bile vključene pridige o "lačnih v Afriki", primerjave z drugimi otroki, ki "vse pojedo", ali celo kaznovanje. Danes so starši do otrok morda malce bolj prizanesljivi kot nekoč, otroci pa ostajajo enako izbirčni in sitni.
Razkrito, kdo je kriv, če je vaš otrok izbirčen
Nekateri krivdo pripisujejo "razvajenim otrokom" ali pa njihovim "popustljivim" staršem. Raziskava, ki so jo objavili v The Journal of Child Psychology and Psychiatry, pa nakazuje, da niso krivi ne eni ne drugi, pač pa genetika.
Raziskovalci so se osredotočili na družine z dvojčki – tako enojajčnimi kot dvojajčnimi. Izbrali so 1200 parov dvojčkov, rojenih v Angliji in Walesu leta 2007, in uporabili podatke o otrocih, ko so bili stari 16 mesecev, 3 leta, 5 let, 7 let in 13 let. Pri tem so se osredotočili na podatke o vedenju otrok pri prehranjevanju ter na njihovo izbirčnost in strah pred pokušanjem novih jedi, o katerih so poročali starši.
Za raziskavo z dvojčki so se raziskovalci odločili, ker je primerjava enojajčnih (identičnih) in dvojajčnih (neidentičnih) dvojčkov uporabna, kadar znanstveniki poskušajo ugotoviti vpliv genetike na določeno lastnost. Pari dvojčkov so enake starosti in zelo verjetno imajo tudi podobno vzgojo; vendar si enojajčni dvojčki delijo velik delež genetske podobnosti, medtem ko si jih dvojajčni dvojčki ne in so med seboj sorodni na enak način kot drugi bratje in sestre.
Raziskovalci so ugotovili, da so si neidentični dvojčki veliko manj podobni pri prehranjevalnih navadah in "izbirčnosti" kot enojajčni dvojčki, kar nakazuje, da ima genetika pri tem večjo vlogo kot okolje (vzgoja, kultura, vrstniki …), vendar le na začetku – do pubertete. Ko pa otroci postajajo starejši, verjetno več časa preživijo brez sorojencev in šele takrat pomembnejšo vlogo začnejo igrati okoljski dejavniki.
So pa okoljski dejavniki pomembni pri zelo majhnih otrocih, ugotavljajo raziskovalci. Sedenje skupaj za mizo z družinskimi člani pri obrokih in izpostavljanje različnim živilom je najbolj učinkovito v zelo zgodnjih letih, pravi ena od avtoric raziskave, profesorica na univerzi London College Clare Llewellyn. "Razlog, zakaj so nekateri otroci precej 'izbirčni' pri poskušanju določenih vrst hrane, drugi pa so bolj pustolovski in se z veseljem pridružijo družinskim obrokom, v veliki meri posledica genetskih razlik med otroki in ne stilov starševstva," je dejala za BBC. Z drugimi besedami, izbirčnost je neki način prirojena in se pojavlja pri otrocih po vsem svetu, ne glede na družinsko ali kulturno okolje – torej vaš otrok zagotovo ni edini, ki zavrača določena živila.
Kaj narediti, da bo otrok manj izbirčen?
Raziskovalci ugotavljajo, da "klasični pedagoški prijemi", kot so na primer vztrajanje, da otroci sedijo ob krožniku, dokler ne pojedo, pripovedovanje o tem, koliko lačnih je drugod po svetu, ali primerjanje otroka z njegovimi vrstniki, ne bodo prinesli želenih rezultatov. Veliko boljše rezultate bodo prinesli potrpežljivost, preizkušanje različnih načinov kuhanja in serviranja hrane in na splošno umik osredotočenosti na hrano. Llewellyn meni, da so dobre taktike naslednje:
- Če je le mogoče, jejte skupaj z otroki in uživajte v obroku. Poskusite jesti isto hrano kot oni in se izogibajte napetostim – če nečesa nočejo poskusiti danes, morda bodo jutri. Pomembno je, da obroki ostanejo sproščeni in prijetni – da se ne osredotočate samo na to, kaj kdo poje.
- Hrano, ki jo zavračajo, jim redno ponujajte. A brez pritiska.
- Čeprav je zaželeno, da otroku ponudite novo hrano v okviru rednih obrokov, saj se tako učijo, da je čas za hrano povezan z druženjem in rutino, lahko poskusite tudi s tem, da jim hrano ponudite izven obrokov, v sproščenem okolju, brez priganjanja ali prepričevanja – na primer, ko se igrajo ali pomagajo v kuhinji.
Čeprav so mnogi otroci izbirčni, pa strokovnjaki ugotavljajo, da pretirano popuščanje otrokovi izbirčnosti lahko vodi do kasnejših motenj hranjenja. Pretirano selektivno prehranjevanje – ponujanje samo hrane, ki je otroku všeč ali ki povzroča "manj težav staršem", ali pa izbira hrane, ki ustreza le prehranskim preferencam staršev – je lahko ključno za to, da se pri nekaterih otrocih kasneje razvije motnja hranjenja, ki jo imenujejo izogibanje in omejevanje vnosa hrane (ARFID), pravijo raziskovalci.
