"Sebe boste našli šele, ko se boste razdajali za druge," je dejal znan slovenski župnik. Se strinjate z njim ali sploh ne?
Slovenski duhovnik Martin Golob je te dni na družbena omrežja objavil videoposnetek, v katerem je širil lepe misli. Spregovoril je o tem, kako v življenju najti sebe, s svojimi besedami pa se je, sodeč po odzivih, dotaknil mnogih spletnih uporabnikov.
"Bližje si smrti, bolj živiš in bolj imaš polno življenje. Ko kakšni rečejo, da potrebujejo čas zase – zato, da sebe najdejo. In se potem izolirajo od zunanjega sveta in so samo zase v skrbeh ... Ne bodo sebe našli. Sebe najdeš samo takrat, ko se razdajaš za druge in sebe trgaš za bližnjega," je v videoposnetku dejal župnik.
View this post on Instagram
Razdajati se za druge
Številni se z njegovimi besedami strinjajo, a nekateri so skeptični glede njegovih besed o razdajanju. "Celo življenje sem se razdajala za vse: žlahto, starše, državo ter cerkev. Zdaj me pa nihče ne pozna," je med komentarji zapisala ena izmed sledilk. "Večkrat se zgodi tudi, ko se razdajaš in trgaš za druge, daješ sebe na stran in se s tem oddaljuješ od sebe ... Resnica je nekje vmes," meni druga sledilka.
Kdaj je razdajanje plemenito in kdaj nevarno?
Razdajati se za druge je lahko ena najplemenitejših stvari, ki jih človek lahko počne. Služiti drugim, pomagati, biti steber opore za nekoga v stiski – vse to daje občutek izpolnjenosti, ki ga ni mogoče kupiti ali pridobiti na drugačen način. Ljudje smo socialna bitja in naša sreča je pogosto povezana s srečo drugih. Dati del sebe, svoj čas, svojo energijo, svojo ljubezen je lahko neprecenljivo – tako za tistega, ki daje, kot za tistega, ki sprejema.
Vendar pa se tu pojavi pomembno vprašanje: kje je meja med nesebičnim dajanjem in izgubo samega sebe? Če se človek ves čas razdaja in pri tem pozablja nase, se lahko znajde v začaranem krogu izčrpanosti in razočaranja. Če ne skrbimo zase, ne bomo imeli dovolj moči, da bi skrbeli za druge.
Prava vrednost nesebičnosti leži v ravnovesju. Če smo tu za druge, a hkrati znamo postaviti meje in poskrbeti tudi zase, potem je to zdrava oblika 'razdajanja'. Ko pa pomoč drugim postane obveznost, ki nas duši in nam ne pušča prostora za lastne potrebe, takrat moramo razmisliti, ali ne postavljamo lastnega dobrega počutja na stran na način, ki nas uničuje.
To ne pomeni, da bi morali prenehati pomagati. Pomeni pa, da je pomembno, da znamo poslušati sebe in prepoznati, kdaj nam je treba postaviti meje. Ljubezen do drugih se mora začeti z ljubeznijo do sebe.
Če želimo dati drugim, moramo imeti kaj dati – in to pomeni, da si moramo vzeti čas tudi zase, za svojo rast, za svoje sanje in svoj mir. Če smo prazni, če nimamo energije, če smo čustveno izčrpani, potem v resnici ne moremo biti v podporo drugim.
Kaj menite vi, bi se morali bolj razdajati za druge, predvsem svoje bližnje?
Novo na Metroplay: Tilen Artač o tem, zakaj je bilo težko imitirati Roberta Goloba in kako v resnici nastane vrhunska imitacija