Meta Grošelj o coaching pristopu: kaj nas resnično vodi k uspehu

Meta Grošelj, predsednica Slovenskega coaching združenja, s svojo energijo in globokim razmislekom navdušuje vsakogar, ki pride v stik z njo. Njena sposobnost poslušanja in postavljanja vprašanj je izjemna – kot bi gledala skozi sogovornika, vedno ve, kdaj postaviti pravo vprašanje, ki odpira nova obzorja in vodi do odgovorov, za katere sogovornik sploh ni vedel, da jih išče. S svojimi vprašanji ustvarja občutek, kot da nastavlja ogledala v skrite kotičke življenja.

Njeni pogovori vzbujajo v ljudeh občutek nove moči in samozavesti, spominjajo na tiste iskrene trenutke z najboljšim prijateljem ali mamo, ki vedno razume, ne da bi obsojala. Vendar pa Meta s svojo strokovnostjo pogovore dvigne na višjo raven in sogovornika nežno vodi k širšim pogledom ter novim spoznanjem. Vabljeni k branju intervjuja ...

Če na začetku razjasniva ... Kaj je pravzaprav coaching? Beseda, ki pri nas nima dovolj natančnega prevoda, da bi jo lahko uporabljali v slovenščini. Vsekakor je to relativno "nov poklic", za katerega pa se odloča čedalje več ljudi.

Coaching je proces, namenjen osebnemu in profesionalnemu razvoju našega osebnega potenciala. Gre za sistematičen pristop k raziskovanju, ozaveščanju, razumevanju, učenju, ki posamezniku omogoča hitrejše in učinkovitejše prilagajanja na spremembe, izzive in priložnosti. Pomaga nam ustvarjati nove vzorce mišljenja, čutenja in delovanja, ki so potrebna za preseganje svojih lastnih omejitev. Coaching koristijo ljudje, ki jim je kontinuiran razvoj pomemben, ni pa to edini proces, ki razvoj omogoča. Poznamo tudi mentorstvo, osebne trenerje, konzultante. Bistvena razlika je morda v tem, da se na osebne trenerje, konzultante in tudi kdaj mentorje obrnemo, ko želimo odgovore na vprašanja, ki jih imamo. Coach podpira na drugačen način, pomaga poiskati vire v sebi. Recimo temu, da ribe ne izroči, podpira proces nastajanja odličnega ribiča. V tem smislu podpira opolnomočenje.

Vaša karierna pot je bila polna ovinkov, avtocest in stranskih cest. Delovali ste na različnih področjih - od radijske novinarke do vodje marketinga v enem od večjih podjetij, celo ustanoviteljica lastne oglaševalske agencije, in danes ste coachinja. Kaj je bila tista točka preobrata, ki vas je popeljala v coaching? In kdo so danes vaše stranke?

Kar mi je dala preteklost, so zares raznovrstne izkušnje, ki se na prvi pogled ne zdijo povezane, pa vendar so. Gre za identitete. Ko sem bila stara 16 let, so bile kavbojke esencialni element moje identitete, zato ni nenavadno, da sem se začela zanimati za modo. Že takrat pa me je bolj zanimalo, kaj z modo sporočamo, kot pa da bi rada šivala. Šivala sem izjemno slabo. Raje sem filozofirala o aspektih kontroverznosti bele čipke na Madonni. Pisala sem članke in tako mi je v življenje priletela radijska oddaja o pop kulturi, trendih, modi in vsem tem džezu. Po diplomi se je bilo treba nekje zaposliti, pa sem izbrala oglaševalsko agencijo, ker so bile popularne. Skratka znova identiteta, imidž, vrednote komunicira neka personificirana identiteta, morda predmet - ali pa organizacija. Deset let sem ustvarjala, dokler me ni začelo dolgočasiti predvsem to, da pri svojem delu nisem začutila nobene pozitivne spremembe za svet. Stalno me je moril občutek, da ustvarjamo smeti. Morilo me je in kar nekaj let sem iskala svojo stvar, ni šlo hitro. Na srečo sem precej trmasta po naravi. Danes kot coachinja delam z voditelji in organizacijami, ki jim znova pomagam pri komunikaciji, javnem nastopanju in pa tudi pri identitetah, kdo sem kot govorec, kdo sem kot voditelj. 

Danes ste tudi predsednica Slovenskega coaching združenja, ki se pod vašo taktirko razvija in raste že drugo leto. Nam lahko poveste kaj več o tem? Lahko bralcem, prosim, razložite, kako združenje deluje, na katerih področjih deluje? 

Slovensko coaching združenje je interesno združenje stroke, ki si prizadeva za ozaveščanje o pomembnosti coaching in mentorstvo miselnosti in načina delovanja, vodenja v organizacijah. Sočasno skrbi za poslovno in strokovno rast in razvoj coaching discipline kot take, za kompetence in standard. Sledimo globalnemu standardu EMCC (european coaching & mentoring council), v okviru katerega tudi izvajamo certifikacijo za opravljanje poklica coacha. Za zdaj so naši člani strokovnjaki coachinga, mentorji, trenerji - si pa želimo v združenje povabiti tudi vodje in voditelje, saj jim coaching in mentoriranje miselnosti in način delovanja predstavlja izjemno koristno orodje, miselnost tudi za vodenje ljudi, timov, organizacij. Coaching je zame način gradnje odnosov skozi podporo ljudem, ki jim ne vsiljuje lastnih modelov in mnenj. Jaz v coaching “stilu” vidim brezpogojnost, spoštovanje, optimizem, validacijo potenciala drugega in sprejemanja odgovornosti zase. Svet je prepoln kritike, sodbe, sprenevedanja, prelaganja odgovornosti, krivde, posledično sramu in stiske.

Coaching in pa tudi mentorstvo vidim v plejadi možnih oblik ponovnega združevanja te naše prekomerno individualizirane družbe v skupnosti, kjer ljudje razumejo pomen medosebne, a nevsiljive podpore. Zame je vsaka oseba na neki način tudi v vlogi coacha ali mentorja - malo v šali, malo pa tudi zares včasih rečem, da smo coachi profesionalni prijatelji. Dejansko smo se za poklic “prijatelja” strokovno izobrazili. Znamo poslušati, slišati, vprašati, raziskovati, odkrivati, podpirati in sočasno držati pri odgovornosti za besedo. Pomislite, kaj bi bilo, če bi vsi ljudje na svetu znali podpirati drugega, da postane boljša verzija sebe? Predvsem mi je pomembno, da je združenje vidno, da smo člani aktivni, da je skupnost povezana in da rastemo. Zapuščino mojega dela bodo dočakali moji otroci in zato mi je tudi pomembno v vlogi voditeljice delovati. Ni mi vseeno, kakšen svet jim zapuščamo. Zato delujem v tem mikro segmentu spremembe miselnosti, dajem, kar dam lahko. 

Ste avtorica dveh knjig. Prva z naslovom "Verjemi v svoj glas: knjiga o iskanju lastne vrednosti, samozaupanju, opolnomočenju in prebujanju svoje notranje avtoritete skozi retoriko ni le knjiga o retoriki. Je polna iskrenosti, iskanja, je knjiga o iskanju notranje moči, v njej najdemo tudi svoje resnice - tiste, ki so neudobne, in si jih nočemo priznati. Kje pravzaprav zares leži naša moč? So samo besede lahko dovolj?

Ja. Absolutno. Besede so izjemno močna orodja, katerih moči se ljudje sploh ne zavedamo. Dejansko so besede edina orodja za rast in razvoj, ki jih imamo ljudje. Celice se delijo, kot se delijo, na to nimamo kaj dosti vpliva. Edini vpliv, ki za imamo, pa se ga premalo zavedamo, je vpliv na misli. Misli so besede. Stavki. Zgodbe. Tudi slike, če govorimo neverbalno. 80 % vsakodnevne komunikacije je notranjega dialoga, samo 20 % povprečno komuniciramo z drugimi navzven. Zelo malo pa se teh monologov, samogovora dejansko zavedamo, še manj pa ga aktivno usmerjamo. Reagiramo. Iz navade, po avtopilotih. Ozaveščanje o lastnem stilu komuniciranja je tako zelo prepleteno z učenjem o sebi, svoji identiteti, svojem lastnem potencialu.

Retorika predvsem predstavlja ozaveščanje kontrole nad zgodbami, ki jih pripovedujemo (sebi in drugim), in prepričanji, ki iz teh zgodb izhajajo - vsi poznamo izraz “omejujoča prepričanja” - in napačno je sklepanje, da gre za neke globoke vzorce, ki so skriti. Niti slučajno niso skriti. Gre za stavke, ki jih najpogosteje koristimo, lapsuse, besede, ki so že tako močan del naše vsakdanje komunikacije, da jih sploh ne slišimo. A vendar močno delujejo. Lahko nam pomagajo razvijati potencial - ali pa nam ga omejujejo. Misli je enostavno nujno obvladovati, kajti so ključ do vseh naših srčnih želja.

Knjiga Verjemi v svoj glas je pravzaprav nastajala skozi moje raziskovanje omejitev in pa ozaveščanja dialogov, ki jih vodimo ljudje. Nastala je kot neke vrste odgovor na tremo, sindrom vsiljivca, občutek, da nismo dovolj dobri, da bi se lahko močno izrazili, se postavili za to, v kar močno verjamemo. Se v tem izpostavili, prevzeli vlogo voditelja, ki drugim pomaga razkrivati pot. Biti izpostavljen ni lahko, premagati je treba marsikaterega notranjega dvomljivca, saboterja, strah. Verjemi v svoj glas je knjiga, za katero si želim, da ljudem pomaga odkriti vir samozaupanja v sebi. 

Kaj pa naša notranja avtoriteta - zakaj jo potrebujemo, kje jo najdemo in v čem je njena moč?

Naša življenja so polna različnih smerokazov. Zdaj tja, zdaj tam. Zdaj to, zdaj ono. Če poslušamo sto ljudi, dobimo sto nasvetov, sto različnih poti. Človek je v tej kakofoniji zmeden in včasih to rezultira, da delujemo kaotično. Težko izberemo tisto pravo zase, včasih pa še težje skomuniciramo našo izbiro na spoštljiv in pozitiven način ljudem, ki se jh izbira dotika. Ker je prihodnost že tako ali tako nepredvidljiva, je dobro, da si znamo ustvarjati pogoje za mir in zaupanje, da bo vse tako, kot mora biti oz. v nekem kozmičnem redu.

Notranja avtoriteta je glas notranjih smerokazov, ki jih oblikujejo vrednote, integriteta, skladje z višjim namenom našega delovanja. Notranja avtoriteta predstavlja skladje med glasovi, ki so tudi v naši notranjosti včasih kakofonični. Strah noče skočiti v vodo, pogum bi skočil. Kaj zdaj? Modrost bi počakala, drznost pa pohitela. Kaj zdaj? Kdo izbere? Avtoriteta bo preučila vse možne izbire, nato pa sprejela avtonomno odločitev, ki bo v skladu z eko-centričnim načinom življenja, torej izbrala bo tisto, kar bo dobro za nas in za širšo skupnost. Idealno … pogosto eden od glasov premaga drugega. Strah prevlada ali pa razgovor med glasovi enostavno ne utihne, odločitve ne sprejmemo, zato za pomoč prosimo druge. Prenesemo odgovornost, predamo avtoriteto, s tem pa predamo tudi avtonomijo. Enostavneje je tako in na žalost večina ljudi živi na način, da drugi odločajo namesto njih. V marsičem nimajo avtonomije, kaj šele avtoritete. "Saj jaz bi, pa mi drugi ne ..." Notranjo avtoriteto potrebujemo za spremembe. Spremembe so težka stvar, saj je naša biologija sestavljena za homeostazo. Torej stabilnost. Sprememba ogroža stabilnost, zato povečini ni dobrodošla, vendar je nujna. Močnejša je vaša notranja avtoriteta, stabilnejši boste v vožnji po tem divjem vrtiljaku življenja, ki spremembo postreže na vsakem koraku. 

Kaj je kongruenca (skladnost) in zakaj nam lahko pomaga na naši poti do samouresničitve in uspeha?

Kongruenca predstavlja skladnost naših misli, čustev in dejanj. Pojmuje našo notranjo naravnanost, neke vrste etiko. "Delaj, kar govoriš," je recimo takšen pregovor, ki opisuje kongruentno osebo. Skladna je in v sebi s tem mirna. Ne glede na to, ali je v dobrem ali slabem položaju, ob lepem ali grdem vremenu. Čas, ki ga porabimo za dvom znotraj sebe, je v smislu doseganja ciljev izgubljen čas. Predstavljate si, da stojite na razpotju … premikate se v krogu, hodite. Torej opravljate neko delo, se gibljete, a dosegate iste rezultate, življenje se vam bistveno ne bo spremenilo. Marsikdo si želi neke vrste uspeha - definicij je mnogo, jaz jih poznam več kot 20 za besedo uspeh - pa recimo, da si želimo uspeti v podjetništvu. Kongruenca bo predstavljala skladne med vizijo, strategijo, taktiko in operativnim delovanjem. Ves čas je nemogoče ohranjati skladnost, to je tako, kot bi lovili ravnovesje. Normalno je, da se opotekamo. Bistveno pa, da ravnovesje lovimo. Cilj je pravzaprav biti v skladju čim več časa, kajti takrat razpotij ni, je samo ena smet, ena pot, jasna kot beli dan. Takrat se imamo najlepše, kajti ničesar nam ne manjka. Skladnost nima praznine. 

Danes bi prav vsi radi bili nekdo - radi bi bili vidni, prepoznani, znani, posledično seveda bogati ... Kaj je po vašem mnenju ključ do uspeha? Je to karizma? Se s karizmo rodimo ali jo lahko s pravimi znanji pridobimo? Ali nas na poti do uspeha ustavi kaj drugega - morda samozavest, samozaupanje, strah ali je za vse kriva le sreča oz. nesreča?

Karizma je dokazano skupek osebnostnih lastnosti, ki izjemno pripomore k uspehu - po marsikateri definiciji. Ne gledam zgolj na zunanji uspeh, tudi ko gre za notranji mir, občutek izpolnjenosti (samorealizacije) in zadovoljstva. Karizma predstavlja osebo, ki ima sposobnost v drugih zaiskriti neki navdih. Enostavno zgodi se, da stik s to osebo ali pa zgolj misel na to osebo spodbudi navdih, inspiracijo, motivacijo, da bi nekaj napravili bolje, da bi iz sebe iztisnili nekaj, kar nam je bilo še včeraj morda nepredstavljivo.

Karizmatik ima neverjeten vpliv na razvoj potenciala ljudi, s katerimi prihaja v stik. Pozitiven aspekt karizmatične moči je idealen za voditelje, ki si želijo dvigniti zavzetost svojega tima. Aristotel karizmo razlaga kot točko kongruence, torej skladnosti, ki smo jo že prej omenjali - tokrat pa ji lahko dodamo še jasno namero in odločnost delovanja. Ni nujno, da smo sami karizmatični, lahko sledimo karizmatčnim ljudem, ki nam pomagajo odkrivati meter za metrom na poti do zastavljenega cilja in dosegli ga bomo. Če pa želimo sami zaznavati in premagovati ovire, je bistveno to, da iščemo odgovore v sebi. Ovire so večinoma notranje narave. Res že, da so nekateri rojeni z boljšimi kartami v rokah, a to še ne pomeni, da znajo z njimi tudi igrati dobro igro. 

Zakaj se je pomembno učiti govorništva? Kdo prihaja k vam na coaching? Ali med svojimi klienti opažate kakšne paralele - nas vse žuli čevelj na istem mestu?

V prvi vrsti je retorika pomembna za vse ljudi, kajti komuniciramo vsak dan, in to ves dan. Če drugega ne, s samim seboj, zagotovo nihče noče poslušati zoprnega samokritičnega notranjega dialoga ves čas. V drugi vrsti moramo biti v komunikaciji prepričljivi, da lahko dosegamo rezultate. Rezultati predvsem skrbijo vodje, zato se vodje in voditelji tudi največ obračajo name, da jih s svojim znanjem in veščinami podprem, ne zgolj kot coachinja - predvsem kot strokovnjakinja za vplivno retoriko, znanost vplivanja in prepričevanja (Influence & persuasion angleško). Čuden je prevod, prepričevanje se sliši tako zelo kruto, zares gre za osebni vpliv in moč prepričanja.

Besede in zgodbe imajo izjemen vpliv na nas, na naše mišljenje, čutenje in delovanje, o tem smo že govorili - drugi nas z besedami vodijo, z besedami vplivajo na naše počutje - že samo očesni stik lahko vpliva na to ali boste imeli dober ali slab dan. Učenje govorništva je zame učenje delovanja v družbi, učenje medosebnega vpliva in učenje vodenja drugega v skladu s prepričanji. K meni prihajajo ljudje, strokovnjaki, voditelji, ki imajo kaj za povedati pa bi radi razvili svojo notranjo avtoriteto, avtonomijo, se izpostavili brez strahu pred kritiko. Paralela, ki jo najbolj opazim je ravno to, strah pred tem “kaj bodo rekli drugi” pri čemer so ti “drugi” precej relativen pojem. Ljudje se bojimo izključitve iz družbenih ograd, zato večkrat raje sklonimo glave tja dol do trave in žulimo, kar je na razpolago. K meni prihajajo ljudje, ki si želijo obrniti pogled navzven. 

Tvoja druga knjiga nosi naslov Fokus - zakaj te je ta tema tako pritegnila, da si vsa razmišljanja in raziskovanja strnila v knjigo?

Ko sem bila sveža učenka na akademiji profesionalnih govorcev v Londonu, kamor sem odšla po prve učne ure javnega nastopanja, mi je mentorica postavila vprašanje. Katera je tvoja tema? Marketing mi je šel takrat že močno na živce, pa sem izbrala nekaj, kar mi je bilo že od nekdaj pri srcu - upravljanje časa. Cilji, prioritete, ravnovesje med življenjem in delom ... od nekdaj sem precej delovna, rada imamo efektivnost, ves čas gledam na uro. Kar nekaj let sem raziskovala, predavala, in tudi coachala o tej temi, dokler nisem ugotovila, da je preozka za moj osebni in profesionalni razvoj. Obdobje sem zaključila tako, da sem svoje znanje prelila v knjigo. Danes redko predavam o tej temi, čeprav se tudi zgodi. Še vedno mi je blizu, a ne toliko kot retorika. V komunikaciji sem namreč našla veliko več tistega potenciala za spremembe, ki si jih želim videti v svetu, zato me ta tema verjetno doživljenjsko ne spusti. 

Kot lahko beremo v knjigi je fokus ključ do uspeha, hkrati pa je veščina, ki jo lahko s časom natreniramo, je nepogrešljivo orodje za večjo produktivnost - produktivnost pa je tisto, kar je najpomembnejša valuta v poslovnem svetu. Nam lahko razložite kako poteka trening fokusa?

Fokus lahko povežemo s prej omenjeno skladnostjo misli, čustev in delovanja, če le-to delovanje omejimo na časovni okvir. Če se na primer 120 minut osredotočeno posvečamo samo eni sami stvari - recimo knjigi - imamo veliko več možnosti, da dosežemo cilj, kot če je naša pozornost razpršena. Oseba, ki sledi pravilom fokusa, se bo vsakokrat vprašala o tem, kaj je bistveno v danem trenutku. Če je to otrok, bo s svojo pozornostjo pri otroku. Prisotna bo. Kongruenco oz. karizmo povežemo s fokusom, ki je nekako skladnost jasne namere in odločnega delovanja, človek je nepremagljiv.

Produktivnost poslovno gledano je pomembna z vidika koristne rabe naših omejenih virov - materialnih virov, človeških virov etc. Ogromno dela človek opravi brez veze. Predvsem pa je najbolj značilna neproduktivnost, ko ostajajo stvari nedokončane. Napol napisane knjige v predalih. Ali pa dokončana dela na podstrešjih. Fokus se trenira tako, da začeto pripeljemo do konca - izberemo manj stvari - in v tiste vlagamo več resursov - našega časa, energije, denarja etc. Namen pa je, da zaključujemo začeto. 

Kam pa bo vaša pot vodila v prihodnosti, katere so gore, ki jih še želite osvojiti, katere meje še premakniti?

Trenutno zaključujem začeto pot na angleško govoreče trge. Želim si zaključiti zastavljeni produkt spletnih učilnic, ki bo voditelje opremil s transformacijami, ki jih lahko dosežejo skozi retoriko. Za ta cilj potrebujem premagovati tudi lastne omejitve, ki so skozi čas dela in življenja v Sloveniji nastala v moji lastni glavi. Moja "majhnost" mora razvodeneti, da bom lahko karizmatično nastopila, ter tud

Meta Grošelj, predsednica Slovenskega coaching združenja, s svojo energijo in globokim razmislekom navdušuje vsakogar, ki pride v stik z njo. Njena sposobnost poslušanja in postavljanja vprašanj je izjemna – kot bi gledala skozi sogovornika, vedno ve, kdaj postaviti pravo vprašanje, ki odpira nova obzorja in vodi do odgovorov, za katere sogovornik sploh ni vedel, da jih išče. S svojimi vprašanji ustvarja občutek, kot da nastavlja ogledala v skrite kotičke življenja.

Njeni pogovori vzbujajo v ljudeh občutek nove moči in samozavesti, spominjajo na tiste iskrene trenutke z najboljšim prijateljem ali mamo, ki vedno razume, ne da bi obsojala. Vendar pa Meta s svojo strokovnostjo pogovore dvigne na višjo raven in sogovornika nežno vodi k širšim pogledom ter novim spoznanjem. Vabljeni k branju intervjuja ...

Če na začetku razjasniva ... Kaj je pravzaprav coaching? Beseda, ki pri nas nima dovolj natančnega prevoda, da bi jo lahko uporabljali v slovenščini. Vsekakor je to relativno "nov poklic", za katerega pa se odloča čedalje več ljudi.

Coaching je proces, namenjen osebnemu in profesionalnemu razvoju našega osebnega potenciala. Gre za sistematičen pristop k raziskovanju, ozaveščanju, razumevanju, učenju, ki posamezniku omogoča hitrejše in učinkovitejše prilagajanja na spremembe, izzive in priložnosti. Pomaga nam ustvarjati nove vzorce mišljenja, čutenja in delovanja, ki so potrebna za preseganje svojih lastnih omejitev. Coaching koristijo ljudje, ki jim je kontinuiran razvoj pomemben, ni pa to edini proces, ki razvoj omogoča. Poznamo tudi mentorstvo, osebne trenerje, konzultante. Bistvena razlika je morda v tem, da se na osebne trenerje, konzultante in tudi kdaj mentorje obrnemo, ko želimo odgovore na vprašanja, ki jih imamo. Coach podpira na drugačen način, pomaga poiskati vire v sebi. Recimo temu, da ribe ne izroči, podpira proces nastajanja odličnega ribiča. V tem smislu podpira opolnomočenje.

Vaša karierna pot je bila polna ovinkov, avtocest in stranskih cest. Delovali ste na različnih področjih - od radijske novinarke do vodje marketinga v enem od večjih podjetij, celo ustanoviteljica lastne oglaševalske agencije, in danes ste coachinja. Kaj je bila tista točka preobrata, ki vas je popeljala v coaching? In kdo so danes vaše stranke?

Kar mi je dala preteklost, so zares raznovrstne izkušnje, ki se na prvi pogled ne zdijo povezane, pa vendar so. Gre za identitete. Ko sem bila stara 16 let, so bile kavbojke esencialni element moje identitete, zato ni nenavadno, da sem se začela zanimati za modo. Že takrat pa me je bolj zanimalo, kaj z modo sporočamo, kot pa da bi rada šivala. Šivala sem izjemno slabo. Raje sem filozofirala o aspektih kontroverznosti bele čipke na Madonni. Pisala sem članke in tako mi je v življenje priletela radijska oddaja o pop kulturi, trendih, modi in vsem tem džezu. Po diplomi se je bilo treba nekje zaposliti, pa sem izbrala oglaševalsko agencijo, ker so bile popularne. Skratka znova identiteta, imidž, vrednote komunicira neka personificirana identiteta, morda predmet - ali pa organizacija. Deset let sem ustvarjala, dokler me ni začelo dolgočasiti predvsem to, da pri svojem delu nisem začutila nobene pozitivne spremembe za svet. Stalno me je moril občutek, da ustvarjamo smeti. Morilo me je in kar nekaj let sem iskala svojo stvar, ni šlo hitro. Na srečo sem precej trmasta po naravi. Danes kot coachinja delam z voditelji in organizacijami, ki jim znova pomagam pri komunikaciji, javnem nastopanju in pa tudi pri identitetah, kdo sem kot govorec, kdo sem kot voditelj. 

Danes ste tudi predsednica Slovenskega coaching združenja, ki se pod vašo taktirko razvija in raste že drugo leto. Nam lahko poveste kaj več o tem? Lahko bralcem prosim razložite, kako združenje deluje, na katerih področjih deluje? 

Slovensko coaching združenje je interesno združenje stroke, ki si prizadeva za ozaveščanje o pomembnosti coaching in mentorstvo miselnosti in načina delovanja, vodenja v organizacijah. Sočasno skrbi za poslovno in strokovno rast in razvoj coaching discipline kot take, za kompetence in standard. Sledimo globalnemu standardu EMCC (european coaching & mentoring council), v okviru katerega tudi izvajamo certifikacijo za opravljanje poklica coacha. Za zdaj so naši člani strokovnjaki coachinga, mentorji, trenerji - si pa želimo v združenje povabiti tudi vodje in voditelje, saj jim coaching in mentoriranje miselnosti in način delovanja predstavlja izjemno koristno orodje, miselnost tudi za vodenje ljudi, timov, organizacij. Coaching je zame način gradnje odnosov skozi podporo ljudem, ki jim ne vsiljuje lastnih modelov in mnenj. Jaz v coaching “stilu” vidim brezpogojnost, spoštovanje, optimizem, validacijo potenciala drugega in sprejemanja odgovornosti zase. Svet je prepoln kritike, sodbe, sprenevedanja, prelaganja odgovornosti, krivde, posledično sramu in stiske.

Coaching in pa tudi mentorstvo vidim v plejadi možnih oblik ponovnega združevanja te naše prekomerno individualizirane družbe v skupnosti, kjer ljudje razumejo pomen medosebne, a nevsiljive podpore. Zame je vsaka oseba na neki način tudi v vlogi coacha ali mentorja - malo v šali, malo pa tudi zares včasih rečem, da smo coachi profesionalni prijatelji. Dejansko smo se za poklic “prijatelja” strokovno izobrazili. Znamo poslušati, slišati, vprašati, raziskovati, odkrivati, podpirati in sočasno držati pri odgovornosti za besedo. Pomislite, kaj bi bilo, če bi vsi ljudje na svetu znali podpirati drugega, da postane boljša verzija sebe? Predvsem mi je pomembno, da je združenje vidno, da smo člani aktivni, da je skupnost povezana in da rastemo. Zapuščino mojega dela bodo dočakali moji otroci in zato mi je tudi pomembno v vlogi voditeljice delovati. Ni mi vseeno, kakšen svet jim zapuščamo. Zato delujem v tem mikro segmentu spremembe miselnosti, dajem, kar dam lahko. 

Ste avtorica dveh knjig. Prva z naslovom "Verjemi v svoj glas: knjiga o iskanju lastne vrednosti, samozaupanju, opolnomočenju in prebujanju svoje notranje avtoritete skozi retoriko ni le knjiga o retoriki. Je polna iskrenosti, iskanja, je knjiga o iskanju notranje moči, v njej najdemo tudi svoje resnice - tiste, ki so neudobne, in si jih nočemo priznati. Kje pravzaprav zares leži naša moč? So samo besede lahko dovolj?

Ja. Absolutno. Besede so izjemno močna orodja, katerih moči se ljudje sploh ne zavedamo. Dejansko so besede edina orodja za rast in razvoj, ki jih imamo ljudje. Celice se delijo, kot se delijo, na to nimamo kaj dosti vpliva. Edini vpliv, ki za imamo, pa se ga premalo zavedamo, je vpliv na misli. Misli so besede. Stavki. Zgodbe. Tudi slike, če govorimo neverbalno. 80 % vsakodnevne komunikacije je notranjega dialoga, samo 20 % povprečno komuniciramo z drugimi navzven. Zelo malo pa se teh monolgov, samogovora dejansko zavedamo, še manj pa ga aktivno usmerjamo. Reagiramo. Iz navade, po avtopilotih. Ozaveščanje o lastnem stilu komuniciranja je tako zelo prepleteno z učenjem o sebi, svoji identiteti, svojem lastnem potencialu.

Retorika predvsem predstavlja ozaveščanje kontrole nad zgodbami, ki jih pripovedujemo (sebi in drugim), in prepričanji, ki iz teh zgodb izhajajo - vsi poznamo izraz “omejujoča prepričanja” - in napačno je skepanje, da gre za neke globoke vzorce, ki so skriti. Niti slučajno niso skriti. Gre za stavke, ki jih najpogosteje koristimo, lapsuse, besede, ki so že tako močan del naše vsakdanje komunikacije, da jih sploh ne slišimo. A vendar močno delujejo. Lahko nam pomagajo razvijati potencial - ali pa nam ga omejujejo. Misli je enostavno nujno obvladovati, kajti so ključ do vseh naših srčnih želja.

Knjiga Verjemi v svoj glas je pravzaprav nastajala skozi moje raziskovanje omejitev in pa ozaveščanja dialogov, ki jih vodimo ljudje. Nastala je kot neke vrste odgovor na tremo, sindrom vsiljivca, občutek, da nismo dovolj dobri, da bi se lahko močno izrazili, se postavili za to, v kar močno verjamemo. Se v tem izpostavili, prevzeli vlogo voditelja, ki drugim pomaga razkrivati pot. Biti izpostavljen ni lahko, premagati je treba marsikaterega notranjega dvomljivca, saboterja, strah. Verjemi v svoj glas je kniga, za katero si želim, da ljudem pomaga odkriti vir samozaupanja v sebi. 

Kaj pa naša notranja avtoriteta - zakaj jo potrebujemo, kje jo najdemo in v čem je njena moč?

Naša življenja so polna različnih smerokazov. Zdaj tja, zdaj tam. Zdaj to, zdaj ono. Če poslušamo sto ljudi, dobimo sto nasvetov, sto različnih poti. Človek je v tej kakofoniji zmeden in včasih to rezultira, da delujemo kaotično. Težko izberemo tisto pravo zase, včasih pa še težje skomuniciramo našo izbiro na spoštljiv in pozitiven način ljudem, ki se jh izbira dotika. Ker je prihodnost že tako ali tako nepredvidljiva, je dobro, da si znamo ustvarjati pogoje za mir in zaupanje, da bo vse tako, kot mora biti oz. v nekem kozmičnem redu.

Notranja avtoriteta je glas notranjih smerokazov, ki jih oblikujejo vrednote, integriteta, skladje z višjim namenom našega delovanja. Notranja avtoriteta predstavlja skladje med glasovi, ki so tudi v naši notranjosti včasih kakofonični. Strah noče skočiti v vodo, pogum bi skočil. Kaj zdaj? Modrost bi počakala, drznost pa pohitela. Kaj zdaj? Kdo izbere? Avtoriteta bo preučila vse možne izbire, nato pa sprejela avtonomno odločitev, ki bo v skladu z eko-centričnim načinom življenja, torej izbrala bo tisto, kar bo dobro za nas in za širšo skupnost. Idealno … pogosto eden od glasov premaga drugega. Strah prevlada ali pa razgovor med glasovi enostavno ne utihne, odločitve ne sprejmemo, zato za pomoč prosimo druge. Prenesemo odgovornost, predamo avtoriteto, s tem pa predamo tudi avtonomijo. Enostavneje je tako in na žalost večina ljudi živi na način, da drugi odločajo namesto njih. V marsičem nimajo avtonomije, kaj šele avtoritete. "Saj jaz bi, pa mi drugi ne ..." Notranjo avtoriteto potrebujemo za spremembe. Spremembe so težka stvar, saj je naša biologija sestavljena za homeostazo. Torej stabilnost. Sprememba ogroža stabilnost, zato povečini ni dobrodošla, vendar je nujna. Močnejša je vaša notranja avtoriteta, stabilnejši boste v vožnji po tem divjem vrtiljaku življenja, ki spremembo postreže na vsakem koraku. 

Kaj je kongruenca (skladnost) in zakaj nam lahko pomaga na naši poti do samouresničitve in uspeha?

Kongruenca predstavlja skladnost naših misli, čustev in dejanj. Pojmuje našo notranjo naravnanost, neke vrste etiko. "Delaj, kar govoriš," je recimo takšen pregovor, ki opisuje kongruentno osebo. Skladna je in v sebi s tem mirna. Ne glede na to, ali je v dobrem ali slabem položaju, ob lepem ali grdem vremenu. Čas, ki ga porabimo za dvom znotraj sebe, je v smislu doseganja ciljev izgubljen čas. Predstavljate si, da stojite na razpotju … premikate se v krogu, hodite. Torej opravljate neko delo, se gibljete, a dosegate iste rezultate, življenje se vam bistveno ne bo spremenilo. Marsikdo si želi neke vrste uspeha - definicij je mnogo, jaz jih poznam več kot 20 za besedo uspeh - pa recimo, da si želimo uspeti v podjetništvu. Kongruenca bo predstavljala skladne med visijo, strategijo, taktiko in opreativnim delovanjem. Ves čas je nemogoče ohranjati kongruenco, to je tako, kot bi lovili ravnovesje. Normalno je, da se opotekamo. Bistveno pa, da ravnovesje lovimo. Cilj je pravzaprav biti v skladju čim več časa, kajti takrat razpotij ni, je samo ena smet, ena pot, jasna kot beli dan. Takrat se imamo najlepše, kajti ničesar nam ne manjka. Skladnost nima praznine. 

Danes bi prav vsi radi bili nekdo - radi bi bili vidni, prepoznani, znani, posledično seveda bogati ... Kaj je po vašem mnenju ključ do uspeha? Je to karizma? Se s karizmo rodimo ali jo lahko s pravimi znanji pridobimo? Ali nas na poti do uspeha ustavi kaj drugega - morda samozavest, samozaupanje, strah ali je za vse kriva le sreča oz. nesreča?

Karizma je dokazano skupek osebnostnih lastnosti, ki izjemno pripomore k uspehu - po marsikateri definiciji. Ne gledam zgolj na zunanji uspeh, tudi ko gre za notranji mir, občutek izpolnjenosti (samorealizacije) in zadovoljstva. Karizma predstavlja osebo, ki ima sposobnost v drugih zaiskriti neki navdih. Enostavno zgodi se, da stik s to osebo ali pa zgolj misel na to osebo spodbudi navdih, inspiracijo, motivacijo, da bi nekaj napravili bolje, da bi iz sebe iztisnili nekaj, kar nam je bilo še včeraj morda nepredstavljivo.

Karizmatik ima neverjeten vpliv na razvoj potenciala ljudi, s katerimi prihaja v stik. Pozitiven aspekt karizmatične moči je idealen za voditelje, ki si želijo dvigniti zavzetost svojega tima. Aristotel karizmo razlaga kot točko kongruence, torej skladnosti, ki smo jo že prej omenjali - tokrat pa ji lahko dodamo še jasno namero in odločnost delovanja. Ni nujno, da smo sami karizmatični, lahko sledimo karizmatčnim ljudem, ki nam pomagajo odkrivati meter za metrom na poti do zastavljenega cilja in dosegli ga bomo. Če pa želimo sami zaznavati in premagovati ovire, je bistveno to, da iščemo odgovore v sebi. Ovire so večinoma notranje narave. Res že, da so nekateri rojeni z boljšimi kartami v rokah, a to še ne pomeni, da znajo z njimi tudi igrati dobro igro. 

Zakaj se je pomembno učiti govorništva? Kdo prihaja k vam na coaching? Ali med svojimi klienti opažate kakšne paralele - nas vse žuli čevelj na istem mestu?

V prvi vrsti je retorika pomembna za vse ljudi, kajti komuniciramo vsak dan, in to ves dan. Če drugega ne, s samim seboj, zagotovo nihče noče poslušati zoprnega samokritičnega notranjega dialoga ves čas. V drugi vrsti moramo biti v komunikaciji prepričljivi, da lahko dosegamo rezultate. Rezultati predvsem skrbijo vodje, zato se vodje in voditelji tudi največ obračajo name, da jih s svojim znanjem in veščinami podprem, ne zgolj kot coachinja - predvsem kot strokovnjakinja za vplivno retoriko, znanost vplivanja in prepričevanja (Influence & persuasion angleško). Čuden je prevod, prepričevanje se sliši tako zelo kruto, zares gre za osebni vpliv in moč prepričanja.

Besede in zgodbe imajo izjemen vpliv na nas, na naše mišljenje, čutenje in delovanje, o tem smo že govorili - drugi nas z besedami vodijo, z besedami vplivajo na naše počutje - že samo očesni stik lahko vpliva na to ali boste imeli dober ali slab dan. Učenje govorništva je zame učenje delovanja v družbi, učenje medosebnega vpliva in učenje vodenja drugega v skladu s prepričanji. K meni prihajajo ljudje, strokovnjaki, voditelji, ki imajo kaj za povedati pa bi radi razvili svojo notranjo avtoriteto, avtonomijo, se izpostavili brez strahu pred kritiko. Paralela, ki jo najbolj opazim je ravno to, strah pred tem “kaj bodo rekli drugi” pri čemer so ti “drugi” precej relativen pojem. Ljudje se bojimo izključitve iz družbenih ograd, zato večkrat raje sklonimo glave tja dol do trave in žulimo, kar je na razpolago. K meni prihajajo ljudje, ki si želijo obrniti pogled navzven. 

Tvoja druga knjiga nosi naslov Fokus - zakaj te je ta tema tako pritegnila, da si vsa razmišljanja in raziskovanja strnila v knjigo?

Ko sem bila sveža učenka na akademiji profesionalnih govorcev v Londonu, kamor sem odšla po prve učne ure javnega nastopanja, mi je mentorica postavila vprašanje. Katera je tvoja tema? Marketing mi je šel takrat že močno na živce, pa sem izbrala nekaj, kar mi je bilo že od nekdaj pri srcu - upravljanje časa. Cilji, prioritete, ravnovesje med življenjem in delom ... od nekdaj sem precej delovna, rada imamo efektivnost, ves čas gledam na uro. Kar nekaj let sem raziskovala, predavala, in tudi coachala o tej temi, dokler nisem ugotovila, da je preozka za moj osebni in profesionalni razvoj. Obdobje sem zaključila tako, da sem svoje znanje prelila v knjigo. Danes redko predavam o tej temi, čeprav se tudi zgodi. Še vedno mi je blizu, a ne toliko kot retorika. V komunikaciji sem namreč našla veliko več tistega potenciala za spremembe, ki si jih želim videti v svetu, zato me ta tema verjetno doživljenjsko ne spusti. 

Kot lahko beremo v knjigi je fokus ključ do uspeha, hkrati pa je veščina, ki jo lahko s časom natreniramo, je nepogrešljivo orodje za večjo produktivnost - produktivnost pa je tisto, kar je najpomembnejša valuta v poslovnem svetu. Nam lahko razložite kako poteka trening fokusa?

Fokus lahko povežemo s prej omenjeno skladnostjo misli, čustev in delovanja, če le-to delovanje omejimo na časovni okvir. Če se na primer 120 minut osredotočeno posvečamo samo eni sami stvari - recimo knjigi - imamo veliko več možnosti, da dosežemo cilj, kot če je naša pozornost razpršena. Oseba, ki sledi pravilom fokusa se bo vsakokrat vprašala o tem, kaj je bistveno v danem trenutku. Če je to otrok, bo s svojo pozornostjo pri otroku. Prisotna bo. Kongruenco oz. karizmo povežemo s fokusom, ki je nekako skladnost jasne namere in odločnega delovanja, človek je nepremagljiv.

Produktivnost poslovno gledano je pomembna z vidika koristne rabe naših omejenih virov - materialnih virov, človeških virov itd. Ogromno dela človek opravi brez veze. Predvsem pa je najbolj značilna neproduktivnost, ko ostajajo stvari nedokončane. Napol napisane knjige v predalih. Ali pa dokončana dela na podstrešjih. Fokus se trenira tako, da začeto pripeljemo do konca - izberemo manj stvari - in v tiste vlagamo več resursov - našega časa, energije, denarja itd. Namen pa je, da zaključujemo začeto. 

Kam pa vas bo pot vodila v prihodnosti, katere so gore, ki jih še želite osvojiti, katere meje še premakniti?

Trenutno zaključujem začeto pot na angleško govoreče trge. Želim si zaključiti zastavljeni produkt spletnih učilnic, ki bo voditelje opremil s transformacijami, ki jih lahko dosežejo skozi retoriko. Za ta cilj potrebujem premagovati tudi lastne omejitve, ki so skozi čas dela in življenja v Sloveniji nastala v moji lastni glavi. Moja "majhnost" mora razvodeneti, da bom lahko karizmatično nastopila, ter tudi izkoristila priložnosti, ki se mi ves čas pojavljajo.

Predvsem pa mi je pomembno povečati doseg, kajti skozi čas sem razvila svoj stil, svoja orodja, svoje tehnike, ki ljudem na različne načine pomagajo. Izjemno sem ponosna na vse dosežke, preboje, transformacije svojih govorcev, voditeljev, s katerimi sem sodelovala in s katerimi še vedno sodelujem. Mnogo imam še v sebi, kar lahko dam, z marsičim lahko še služim in doprinašam, hkrati pa je še toliko neraziskanega, da je pred mano še neverjetno velika količina dela. Upam pa, da se bo dan podaljšal na kaj več kot le 24 ur. (nasmeh)

In za konec nam še povejte, kaj vam, kljub uspehu (ki ste ga že v dobri meri dosegli), pomeni največ? Kaj polni vaše baterije?

Kava! Predvsem tista jutranja, ki jo spiješ na počitnicah z otrokoma, na zmenku s prijatelji, ko se zaveš, da imaš okoli sebe tisto, kar najbolj potrebuješ - predvsem zdravje, najprej je vedno zdravje - nato ljubezen, pripadnost, družabnost, igro. Pa po možnosti tudi kakšno knjigo. Brez knjige ne grem v nov dan. Ne vem pa, ali sem uspeh že dosegla. To še kar traja, ker me delo, ki ga opravljam, veseli. 

 

 

 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču