Predlog zakona o psihoterapiji: "Če ostane takšen, kot je, bo to slabo za ljudi"

Medtem ko se izteka rok za oddajo pripomb na predlagani zakon, ki z vseh koncev države dežujejo v poštni nabiralnik delovne skupine snovalcev zakona, je dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, psihiatrinja in svetovalka ministrice za zdravje, ki delovno skupino vodi, v radijski oddaji Studio ob 17.00 na RTV Slovenija, zagotovila, da bo vse prejeto skrbno prebrala, in skušala pomirjati z zagotovilom, da je osnutek zakona še mogoče spremeniti. 

• Oddaji Studio ob 17.00 z naslovom ’Bo Slovenija po 20 letih uredila psihoterapevtsko dejavnost?’ lahko prisluhnete: TUKAJ.  

Vročo javno polemiko o tem, kaj prinaša težko pričakovan zakon o psihoterapiji, pa tudi, koga pušča na cedilu, ki sicer traja že mesece, je zaključila okrogla miza o psihoterapiji z naslovom: ’Kdo bo poskrbel za otroke, mlade in socialno ogrožene?’, na kateri so strokovnjaki s področja duševnega zdravja (in nekaj znanih obrazov) spregovorili o tem, kakšen zakon si želijo in zakaj verjamejo, da aktualen predlog tega ne prinaša.

Nasprotno. Vsi po vrsti so bili mnenja, da pušča na cedilu prav tiste, za katere bi moral biti napisan, t.j. najbolj ranljive, otroke, mlade in socialno ogrožene.

"Tak zakon zmanjšuje dostopnost do pomoči"

Na okrogli mizi, ki jo je vodila Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka – psihoterapevtka, so pripadniki različnih društev in organizacij s področja duševnega zdravja, drug za drugim izražali zaskrbljenost nad tem, da zakon, ki ga trenutno predlaga zakonodajalec, ljudem v duševni stiski prinaša manj dostopnosti do pomoči, daljše čakalne vrste v zdravstvu in še več zdravljena z zdravili, kar ni v skladu z zadnjimi smernicami Svetovne zdravstvene organizacije in Združenih narodov. 

Psihoterapevti na tem mestu obljubljajo, da bodo, v kolikor ministrstvo ne bo prisluhnilo pripombam vseh strok (in torej ne le klinikom), uporabili vsa demokratična sredstva za zaščito pravic ljudi do (psihoterapevtske) pomoči takrat, ko to najbolj potrebujejo. 

Kdo bo poskrbel za otroke in mlade?

Okroglo mizo so posvetili njihovi močni podpornici, največji borki za pravice najšibkejših, nedavno pokojni, Aniti Ogulin, in zavrteli njeno zadnjo javno izjavo, kjer je odločevalce opozorila, da tudi Zveza Anita Ogulin in ZPM ne bo mogla več izvajati psihoterapij, če bo sprejet tak osnutek zakona.

»V preteklem letu smo terapevtsko svetovanje opravili s pomočjo šestnajstih terapevtov, kar seveda počnemo tudi letos in bomo še naprej na več lokacijah po Sloveniji. Nudili smo tudi več kot 2200 obravnav, kar je za eno nevladno humanitarno organizacijo zares veliko. V primeru, da bo nespremenjen predlog zakona sprejet, pa na žalost teh obravnav ne bomo več smeli nuditi, za dragoceno pomoč pa bodo seveda prikrajšani najranljivejši,« je v izjavi med drugim povedala in nadaljevala: »Na nas se obračajo starši, ker v sistemu ne najdejo pomoči oz. nanjo čakajo občutno predolgo. Mnoge stiske, še posebno pri mladostnikih, so pa tako velike, tako globoke, da je čakanje nanje dobesedno lahko tudi tragično.«

Celotni izjavi Anite Ogulin lahko prisluhnete: TUKAJ! 

Kdo bo poslej skrbel za starostnike?

Preko spleta so si v nadaljevanju okrogle mize prisotni ogledali posnetek Ane Petrič, Slovenke leta, ki ima bogate izkušnje dela s starejšimi. Prav delo v socialno-varstvenih ustanovah jo je prepričalo, da bi zakon moral urediti področje tako, da bi psihoterapevti lahko delali tako v šolstvu kot v sociali in s starejšimi. 

»Psihoterapija v domovih je zelo pomembna, zato ker nihče nima časa, pa mogoče tudi ne interesa, da bi se ukvarjal s tem, kar si starejši želijo, z njihovimi stiskami, njihovimi zgodbami, njihovimi težavami. Verjetno vam je znano, da ima vsak center starejših ali dom za starejše, ki ima 150 stanovalcev, samo eno socialno delavko. Ta socialna delavka je obremenjena z birokracijo in tistega znanja, ki ga dobi na fakulteti, ne more uporabiti v praksi na način, da bi lahko v dovolj velikem obsegu svetovala, pomagala, poslušala stanovalce in jim nudila vso oporo in pomoč, ki jo v resnici potrebujejo,« je med drugim povedala in dodala, da bi po njenem mnenju prav vsak doma za ostarele potreboval vsaj enega psihoterapevta. »Zakaj? Zato, ker psihoterapevt ima znanje, zna voditi pogovor tako, da prideta s stanovalcem do neke rešitve, do nekega pozitivnega rezultata. Mislim, da bi zagotovo zmanjšali ogromno stisk. Ne samo za stanovalce, ampak tudi za zaposlene. Z zaposlenimi se nihče ne pogovarja o umiranju, o tem, da starejši ljudje odhajajo, da so bolni, da imajo svoje težave, in tega z nikomur ne predelajo. Potem pa so tu tudi svojci. Tudi oni bi v takšnih institucijah potrebovali psihoterapevta.« 

Kdo bo prisluhnil ljudem s travmami iz otroštva?

Preko spleta se je zbranim na okrogli mizi oglasil tudi dr. Robert Oravecz, psihiater in psihoterapevt, da bi opozoril na nevarnosti osnutka zakona, ki daje prednost le eni poklicni skupini, to je tisti, ki deluje v zdravstvo, kar gre na rovaš ljudi, ki psihoterapevtsko pomoč najbolj potrebujejo. 

»Največji del populacije, ki rabi pomoč, pravzaprav ne trpi za nekimi resnimi duševnimi motnjami. Pomembno je povedati, da se teorije, ki opredeljujejo duševno motnjo, nenehno spreminjajo. Na začetku moje kariere je še vedno veljala teorija deviantnosti in so k nam paciente vozili v prisilnih jopičih. V devetdesetih letih so se medikalizirali. Potem pa je obveljala teorija ’iz stresa’, kar pomeni, da še naprej hodijo v ambulanto ljudje, ki trpijo. Psihiatrija se je medtem nalepila na simptomatiko, torej, da se jim zdi pomembno to, kakšno simptomatiko pacient kaže, in potem se na to odzivamo z nekimi medicinskimi ali vedenjsko-kognitivnimi ukrepi,« je orisal evolucijsko pot psihiatrije in nadaljeval.

»V sodobnem času vidimo največji problem v disfunkcionalnosti. Torej popolnoma zdravi funkcionalni ljudje, ki se pri štiridesetih, petdesetih letih popolnoma sesujejo zato, ker celo življenje nosijo v sebi neke nepredelane travme, neke disfunkcionalne odnose s starši, sorojenci, partnerji ali komerkoli. In mogoče ti ljudje rabijo neko medikamentozno podporo, ampak to ni poglavitno. Poglavitno je to, da pridejo do nekih novih spoznanj, da se naučijo povezati te izkušnje iz otroštva z sedanjo problematiko, s katero se spopadajo, in tako postanejo bolj uspešni v obvladovanju svojega življenja. In pri teh uporabnikih ali klientih je ta, analitični pristop, ki se posveča nekim vzrokom v preteklosti, veliko bolj adekvaten in tudi veliko bolj funkcionalen. V dnevno bolnišnico, torej ta dnevni program, so prišli ljudje, ki so pred tem dvajset let hodili k meni kot psihiatru in goltali tablete, ne da bi kdaj imeli priložnost ali potrebo po tem, da bi spregovorili o tem, da imajo kakšne hude travmatske izkušnje iz preteklosti. Tukaj poslušamo takšne zgodbe, ki so za večino ljudi, tudi tiste v duševnem zdravju, nepredstavljive. Od groznih spolnih zlorab v zgodnjem otroštvu do trpinčenja in izživljanja nad otroci. To je dimenzija, ki se je današnja psihiatrija, niti vedenjsko-kognitivna teorija ne dotikata na tak način, da bi se dejansko dokopali do vira problemov.« 

Vse to je razlog, da vsekakor rabimo dobro usposobljene psihoterapevtke, je bil še jasen dr. Oravecz in zaključil: »Celo bi rekel, da hospitalizacija ljudem, ki trpijo za kompleksno post-travmatsko motnjo ali pa razvojno travmatsko motnjo, bolj škodi kot koristi, saj se ti ljudje potem obravnavajo po enakem modelu kot recimo osebe s shizofrenijo in bipolarno motnjo. In njim je tak pristop silno škodljiv.«

Oravecz, ki nezadovoljstva nad predlogom zakona zato ni skrival, v praksi sicer že leta uspešno sodeluje z različnimi psihoterapevti in drugimi podpornimi poklicnimi profili. Skupaj z drugimi isto mislečimi kliniki je tako dober zgled za to, da je timski pristop k vprašanjem duševnega zdravja ne le mogoč, temveč v skladu z novimi spoznanji tudi nujen.

• V branje priporočamo kolumno dr. Roberta Oravecza: "Kot pri vseh drugih zadevah gre tudi pri zakonu o psihoterapiji le za politiko, človeški egoizem in denar"

"Ljudje si zaslužijo boljši zakon"

Na dobri dve uri trajajoči okrogli mizi so se nato oglasili številni drugi bolj ali manj vidni predstavniki društev in organizacij, pa tudi nekaj posameznikov, vsi pa so si bili v svojem mnenju edini: »Ljudje si zaslužijo boljši zakon!«

Govornikom z okrogle mize lahko prisluhnete na spodnjem posnetku, mi pa v nadaljevanju zgolj na kratko povzemamo, o čem vse so spregovorili.

Alfred Pritz iz dunajske univerze Sigmunda Freuda je predstavil avstrijski zakon, kjer psihoterapevti lahko delajo na vseh različnih področjih in tako uspešno rešujejo stiske ljudi. 

Andrej Omulec, Zveza Anita Ogulin in ZPM, je povedal, da bi s tem zakonom bile najbolj prikrajšane ravno najbolj ranljive skupine, saj bodo vse osebe z blažjo ali težjo duševno motnjo lahko psihoterapevtske obravnave dobile le v zdravstvu. Kar je problematično, saj se trenutni zdravstveni sistem na področju duševnega zdravja v praksi kaže kot rigiden, prepočasen in ne dovolj podporen. Z novim osnutkom zakona bodo otroci in socialno ogroženi ostali sami v svojih stiskah, saj so čakalne vrste že zdaj predolge. 

Aljoša Bagola, ambasador duševnega zdravja, je po hudi izgorelosti in petletnem procesu okrevanja s pomočjo psihoterapije, spregovoril o tem, kako je postal velik zagovornik psihoterapije kot legitimnega in učinkovitega orodja za lajšanje duševnih stisk širokega kroga prebivalstva. Meni, da je s psihoterapevtsko pomočjo mogoče reševati duševne motnje in jo vidi kot kredibilno in samostojno znanost. Poudaril je še, da je veliko mladih v stiski, nekateri s samomorilnimi mislimi, drugi trpijo za motnjami prehranjevanja, in da nanj obračajo starši, ki ne vedo, na koga naj se obrnejo za pomoč. Prepričan je, da bi morala biti prva naloga novega zakona zato prav večja dostopnost do psihoterapije, in da ljudje v resnici ne vedo, za kako pomemben zakon v resnici gre.

Tilen Recko, zagovornik pacientov in predsednik društva Altra, je povedal, da je predlog zakona slab za uporabnike, saj bodo ti ostali brez pomoči, in da je le skupnostna obravnava tista, ki daje rezultate. Društvo Altra močno nasprotuje predlogu zakona, ki bi vodil v še večjo medikamentozo, torej zdravljenje z zdravili in obravnavo duševnih motenj zgolj v zdravstvu. Po njegovem mnenju bi to privedlo še k večji sitigmatizaciji oseb z duševnimi motnjami in ob tem opozoril, da so duševne motnje nekaj, za čemer lahko zbolimo vsi. 

Saša Poljak Lukek, zakonska in družinska terapevtka, je bila zaskrbljena zaradi večanja števila motenj med mladostniki in neodzivnost države na to problematiko. Mladostnik v stiski potrebuje pomoč takoj, zato bi zakon moral nuditi čim hitrejšo pomoč predvsem najranljivejšim, torej otrokom in mladostnikom. Potrebujemo zakon, ki bo podlaga za sistematizacijo javnih služb znotraj vseh resorjev, da bo psihoterapija dostopna vsem otrokom in mladostnikom, ne glede na to, kje se nahajajo, je še povedala.

Alenka Mavec, članica ZOPS in predsednica DAM, je opozarila na to, da je večina psihoterapevtskih obravnav v zdravstvu površinskih, kar psihoterapija sploh ni. Obravnava v zdravstvu praviloma poteka le na hitro in farmakološko, za nov osnutek zakona pa se zdi, da bo zdaj prepovedal še delo psihoterapevtom.

Tatjana Zorko, kardiologinja in terapevtka, je povedala, da vprašanje, ali so družbi psihoterapevti pomembni, sploh ne bi smelo obstajati. Nasprotno. Prepričana je, da bi morali delati povsod, tudi v zdravstvu. Osnutek zakona bi po njenem mnenju moral omogočiti interdisciplinarno sodelovanje, saj je pri obravnavi duševnih motenj nujno, da sodelujejo različni strokovnjaki. Zakon mora biti narejen s skrbjo za ljudi. 

Polona Zoja Jambrek, specializantka psihoanalitične psihoterapije Nova univerza, je povedala, da bi psihoterapevt moral obstajati kot samostojen poklic, ki si zasluži mesto v vseh resorjih: v šolstvu, sociali in celo športu.

Irena Kosovel, predsednica SZPS, je povedala, da zakon ne prinaša nič od tega, kar ljudje potrebujejo. Zakon umetno deli psihoterapijo v dva poklica tako, da psihoterapevti izgubijo pravico delati z uporabniki z duševno motnjo. Posledice takšne odločitve bodo nosili preddvsem  uporabniki, ki bodo ostali brez pomoči. ”Psihoterapevti želimo samostojen poklic in urejeno izobraževanje tudi na akademskem nivoju,” je še povedala in dodala, da pravna mnenja, ki so jih pridobili, opozarjajo, da predlog zakona ni dovolj strokoven in ne ustaven.

Preberite si tudi:

• Aljoša Bagola: "Če se dokoplješ do vzrokov, ni treba z zdravili prelisičiti možganov"
• "Psihoterapevti z večino kliničnih psihologov in psihiatrov dobro sodelujemo"
• Metka Kuhar: "Obstaja travma. Obstajajo pa tudi blažilci travme."

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču