Psihologija posnemovalcev: so za krvave morilske pohode res krivi mediji in kriminalne serije?

V luči nedavnih dogodkov, ki že nekaj dni pretresajo tako Srbijo kot svet, bi morda njen pogled na stvari nekoliko osvetlil srhljiv fenomen, ki smo mu priča.

Začelo se je pred dnevi, ko je učenec sedmega razreda vkorakal v beograjsko elitno šolo in s strelnim orožjem ubil osem svojih sošolcev in varnostnika, učiteljico zgodovine in še več vrstnikov pa ranil. 

"Užival sem ob poslušanju njihovih krikov. Žal mi je, da nisem pobil vseh ljudi s seznama, a ko sem šel na dvorišče, da bi napolnil nabojnik, mi je padel nahrbtnik z molotovkami, s katerimi sem hotel preprečiti, da bi policija prišla v šolo, dokler ne dokončam, kar sem začel. Potem me je zagrabila panika. Ugotovil sem, da je najbolje, da sam pokličem policijo. Odložil sem pištolo in jih poklical," je mladoletni storilec po prijetju menda podrobno opisoval dogodke.

13-letni K.K. je nato še priznal, da je pogosto gledal kriminalke, kriminalne serije in dokumentarce o množičnih pobojih. Tudi tiste, ki so se zgodili v šolah. Še posebno obseden pa naj bi bil z dokumentarnim filmom American Tragedy, ki prikazuje trpljenje mater žrtev, pa tudi kako mati morilca trpi zaradi tega, kar je storil njen otrok.

Zgolj dan pozneje je bila Srbija ponovno v šoku.

V četrtek zvečer je 21-letnik po sporu na šolskem dvorišču odšel domov in v bližini naselja Mladenovac ustrelil 25 oseb. Na več lokacijah je iz avtomobila streljal na moške, ženske in otroke. Osem jih je umrlo, po neuradnih informacijah srbskih medijev pa naj bi bilo mrtvih še več. Najmlajša smrtna žrtev naj bi bila rojena leta 2008. Po navedbah medijev je do streljanja prišlo v vaseh Dubona, Šepšin in Malo Orašje.

Javnost, pa ne le srbska, je seveda osupla, ljudje pa mrzlično iščejo odgovore na vprašanje: Zakaj? Kaj se dogaja? Kako je to mogoče? Se mar dogaja morilska epidemija? So krivi mediji? Permisivna vzgoja? Računalniške igrice? Prelahka dostopnost do orožja?

Medtem ko v Srbiji ljudje množično podpisuje peticijo za ukinitev srbskih televizij Pink in Happy (do tega trenutka je peticijo podpisalo že več kot 300.000 ljudi), ker da prav programi teh televizij zastrupljajo ume mladoletnih, je forenzična psihologinja drugačnega mnenja.

Kdo so 'copycat morilci' ali posnemovalci?

Gre za tiste storilce najhujših kaznivih dejanj, za katere se zdi, da so jih 'navdihnili' že storjeni zločini, o katerih so poročali mediji ali pa je bilo objavljeno v leposlovju. 

Zgodovina pozna nemalo primerov tovrstnih oponaševalcev, ki so poskusili replicirati storjene zločine in ob tem kopirali nekaj njihovih elementov (na primer: motiv, tehniko, izbiro okolja) izvirnega zločina.

Medtem ko se večina oponašalskih zločinov zgodi v dveh letih po prvem incidentu, pa ’zastaralnega’ roka tovrstnega imitiranja v resnici ni.

Vsaj 74 napadov v 30 državah sta navdihnila najstnika, ki sta 20. aprila 1999 na srednji šoli Columbine v Littletonu v Koloradu ustrelila 13 ljudi in jih ranila še 24.

"Vendar pa je zločine zlahka mogoče napačno identificirati kot posnemovalske. Včasih se nam to zgodi zaradi naključnih podobnosti, spet drugič kazniva dejanja 'posnemanja' zagreši ista oseba. V račun gre vzeti tudi dejstvo, da mediji v nekem obdobju postanejo bolj pozorni na točno določeno vrsto kriminala, zato se zdi, kot da je na delu množica posnemovalcev. Edini način, da resnično ugotovimo, ali je zločin del fenomena posnemanja zločina, je, da morilca ujamemo in ugotovimo, zakaj je storil, kar je storil. Pa še takrat se moramo pogosto zanesti na to, da nam bo storilec sploh povedal resnico," je bila v blogu na Psychology Today jasna dr. Joni E. Johnston.

Ali morilci res kopirajo drug drugega?

Na to vprašanje nam lahko pomaga odgovoriti študija profesorja Raya Suretteja, ki je o tem z obširno anketo izprašal 574 zapornikov in zapornic.

Večina sodelujočih v raziskavi (75 %) je bila moških, tretjina njih pa mlajših od 27 let. Precej njih je bilo kroničnih prestopnikov zakona (za seboj so imeli 5+ aretacij), le 8 % njih pa je bilo v zaporu po prvi obtožbi.

Profesor Surette je anketirance med drugim povprašal tudi o njihovi življenjski zgodbi ter zbral podatke o vplivu okolja in medijev na njihove s kaznivimi dejanji povezane izbire.

Dvaindvajset odstotkov zapornikov je priznalo, da so nekatera kazniva dejanja 'navdihnili' zunanji zgledi, eden od petih takšnih zločinov pa je bil nasilen. Moški so pogosteje kot ženske posnemali zločin nekoga drugega, pogosteje pa se je to zgodilo na začetku njihove kriminalne poti. 

"Ne zdi se presenetljivo, da so oblike kriminalnega vedenja povzemali po zgledih iz resničnega sveta. Neredko so tako posnemali dejanja prijateljev ali sorodnikov," razmišlja psihologinja, a nato dodaja, da je vendarle drugače pri tistih, ki so posnemali dejanja, o katerih so poročali mediji. "Izkazalo se je, da so bili ti posamezniki že v osnovi nagnjeni k temu, da bodo dotično kaznivo dejanje storili, k medijem, filmom in literaturi pa so se obrnili kot na 'dragocen' vir poduka o tem, kako naj to storijo."

Okoli 20 odstotkov zapornikov je videlo medije kot dragocen vir za učenje, eden izmed šestih povprašanih pa je izjavil, da najraje prebira zgodbe, ki so povezane s kriminalom. Za prav te zadnje se je izkazalo, da so tisti, ki bodo verjetneje posnemali kazniva dejanja.

Mediji (torej tudi serije, računalniške igre in knjige) bodo med večkratnimi prestopniki slej ko prej našli nekoga, ki ga bodo 'navdihnili', ne pa tudi takšnega naredili.

"Ti ljudje so bili že v osnovi nagnjeni h kršenju zakona ali nasilnim dejanjem, k tovrstnim medijem pa se obračajo, ker morda iščejo boljše načine izvedbe svojih namer."

Mediji vplivajo na tiste, ki so že na robu

Kaj pa posamezniki, ki še nikoli niso bili v zaporu? Ali je možno, da medijski pomp okoli množičnega streljanja ali priljubljenost serije o serijskih morilcih, kot je Dexter, tudi nekoga, ki sicer spoštuje zakone, čez noč spremeni v nasilnega zločinca?

"Sama rada gledam kriminalne serije, pa vendar mi nikoli ni padla na um misel, da bi to, kar sem videla, tudi udejanila. Precej verjetno to isto velja tudi za vas. Raziskave pa so tudi jasne. Še tako obilno in senzacionalizirano poročanje o ubojih in kriminaliteti ne bo nekoga, ki je srečen in dobro prilagojen, pahnilo čez rob. Drugače pa je s posamezniki, ki so nagnjeni k nasilju. Te lahko objave, ki so povezane s kriminaliteto, spodbudijo na dva načina," pravi psihologinja in nadaljuje.

"Prvič, oslabi naravno človeško zavoro te osebe pred ubijanjem s tem, da se v njem ustvari psihološka distanca do tega, kar namerava storiti. Prav prek posnemanja namreč ti ljudje začasno 'prevzamejo identiteto' tistega, ki ga oponašajo, in tako lažje izpeljejo zločinsko dejanje. Tako  psihološko ločijo lastno identiteto od vloge, ki so se jo namenili odigrati. To se bo najverjetneje zgodilo v roku dveh tednov po nekem odmevnem umoru."

In drugič?

"Mediji so izjemno dobro učno orodje. Če je nekdo nagnjen k nasilnim dejanjem, ga lahko mediji, ki o tem v detajle poročajo, usmerjeno motivirajo. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da te vrste storilci gojijo idejo, da bo reprodukcija prvotnega zločina ali - še bolje, njegova nadgradnja - pritegnila precejšnjo pozornost in vsaj tolikšno publiciteto, kot jo je prejel prvi. To je lahko močan motivator za posameznike, ki si bolj kot vse želijo tovrstne pozornosti."

Sklep?

Študije so torej jasne. Senzacionalistično medijsko poročanje samo po sebi ni sprožilec za še več takšnih dejanj, zagotovo pa tovrstno fenomenologijo spodbuja tako, da posameznike usmerja na poti, ki so si jo že izbrali.

Še redka, a dobra novica o fenomenu.

"Ambiciozni devianti, ki praviloma iščejo ideje in navdih v medijih, so praviloma precej hvalisavi, še posebno na družbenih omrežjih. In prav slednjemu se je mogoče zahvaliti, da so njihove namere uspeli še pravočasno zaznati in jih ustaviti, še preden so storili, kar so se namenili."

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice