Psihologija obtoževanja žrtve: ko ljudje ne zmorejo empatije (ker bi si morali priznati, da se lahko zgodi tudi njim)

"Zakaj so tožnice Russella Branda o tem spregovorile šele zdaj? Povedala vam bom, zakaj. Za to obstaja več razlogov in ti nimajo nič opraviti s slavo ali denarjem," je pred dnevi za The Independent povedala psihologinja dr. Jessica Taylor.

Ni pomembno, ali je to predsednik Združenih držav, stand-up komik ali zgolj od nekoga svak – ko ženske spregovorijo o domnevnem moškem nasilju, slišimo vedno iste, predvidljive odzive.

Še preden je The Sunday Times objavil obtožbe o spolnem napadu in posilstvu, se je na družbenih omrežjih oglasilo na tisoče ljudi in ženske takoj označilo za lažnivke, željne pozornosti, željne slave, duševno bolne ... celo podtaknjenke vladne garniture.

"Raziskave so jasne. Kažejo, da moški desetletja krivijo ženske za to, da so 'postale' žrtve spolnega nasilja. Številke so ostale precej stabilne. To, kar me zares šokira, pa so podatki, ki kažejo, da se močno povečuje število žensk, ki krivijo druge ženske za to, da so bile žrtve spolnega nasilja. Nekatere študije kažejo, da so ženske k temu celo bolj nagnjene kot moški. Kje se je izgubilo sestrstvo?"

Kot psihologinja, katere specializacija je prav raziskovanje fenomena obtoževanja žrtev, dr. Taylor ve, da na svetu ne obstaja država, skupnost, družba ali religija, ki bi dosledno stala ob strani žrtvam spolne zlorabe in nasilja.

"Na svetu ni enega kraja, kjer ženska ob prijavi posilstva ali napada ne bi bila obtožena, da laže. Pa vendar je spolno nasilje ena najpogostejših oblik kriminala – pri ženskah in dekletih je verjetnost, da bodo izpostavljene spolnemu nadlegovanju, napadu in posilstvu, neprimerno večja. In kdo jih napada? Moški."

Ženske in dekleta so socializirane, da se že od malih nog krivijo za to, kar jim storijo moški, zato takrat, ko so zlorabljene ali napadene, najprej krivijo sebe. In to (patriarhalni) družbi popolnoma ustreza.

Vzgajane v mentaliteto žrtve

Ženske in dekleta so vse življenje bombardirane z obtoževanjem žrtev, miti o posilstvu in stereotipnimi sporočili o žrtvah ('bila je pijana', 'nosila je kratko krilo', 'spogledovala se je z njim').

Ko se jim zgodi zloraba ali so napadene, se morajo soočiti tudi s tem.

Vprašajo se: "Mi bo sploh kdo verjel? Sem dovolj dobra žrtev? Me bodo blatili in obtoževali?"

Številne ženske pridejo do ugotovitve, da je verjetnost, da jih bodo krivili, obtožili laganja ali bremenili z nečim nepovezanim iz preteklosti, tako velika, da se za prijavo (in fizično ter čustveno naporen preizkovalen proces) nikoli ne odločijo.

Večina žensk in deklet se raje odloči, da bodo poskušale nadaljevati svoje življenje, vedoč, da pravici nikoli ne bo zadoščeno.

"In če se ženske počutijo tako, ko prijavijo starejšega moškega, ki jih spolno zlorablja, ali ko jih njihov bivši sili k seksu – kaj mislite, kako se počutijo, če je njihov domnevni storilec zelo priljubljen zvezdnik z nekaj milijoni funtov vrednim skladom, ki je namenjen zapiranju ust s tožbami zaradi domnevnega obrekovanja? Ker sem sama delala v sistemu kazenskega pravosodja in sem vodila tovrstne primere, ne bom izgubljala čas z ljudmi na družbenih omrežjih, ki mislijo, da so povedali nekaj strašno pametnega, ko zapišejo: 'Če se je to res zgodilo, zakaj niso prijavile policiji?' Naj jim na tem mestu povem enega od možnih odgovorov. Ker je to lahko grozljiv, vsiljiv proces, ki pogosto ne povzroči nobenega nadaljnjega ukrepanja – samo dodatne travme. Seveda naj bi ženske vedno spodbujali, naj to prijavijo in napadalcu ne dovolijo, da se izmuzne roki pravice. Ne smemo pa prezreti dejstva, kako veliko žensk govori, da je proces prijave in predočanje dokazov o spolnem nasilju pogosto celo hujše od samega spolnega nasilja," razloži dr. Taylor in dodaja.

"Preprosto povedano: tudi sicer večina ljudi ne prijavi kaznivih dejanj, kaj šele, da bi prijavili spolno nasilje."

Obtoževanje žrtev ima mnogo obrazov

Obtoževanje žrtev lahko zavzame mnoge oblike in je pogosto subtilnejše in bolj nezavedno od tirad, ki smo jih sicer priča na družbenih omrežjih.

Fenomen tudi ne zajame le žrtve posilstva in spolnega napada, temveč ga je zaznati tudi pri bolj vsakdanjih kaznivih dejanjih. 

Tak primer je oseba, ki jo okradejo žeparji, ljudje pa jo nato grajajo, ker je denarnico nosila v zadnjem žepu hlač.

Obtoževanje žrtev se zgodi vsakič, ko se nekdo vpraša, kaj bi lahko žrtev naredila drugače, da bi preprečila zločin. Na ta način do neke mere vsak izmed nas sodeluje v kulturi obtoževanja žrtve.

Medtem ko obtoževanje žrtev ni povsem univerzalno (specifične izkušnje, ozadje in kultura nekaterih posameznikov znatno zmanjšajo verjetnost, da bodo obtoževali žrtev), pa se kot psihološka reakcija na zločin zdi nekako naravna.

Vsi, ki tako ali drugače obtožujejo žrtve, te izrecno ne obtožijo, da niso preprečile tega, kar se jim je zgodilo. Pravzaprav se ljudje svojega podcenjujočega odnosa niti ne zavedajo vedno. V ozadju je neredko nekaj tako preprostega, kot je skoraj otroško prepričanje, ko si ob novici o zločinu domišljamo, da bi bili sami 'gotovo bolj previdni, če bi bili na mestu žrtve'. Pa vendar je tudi to (le nekoliko blažja) oblika obtoževanja žrtve.

Iluzija o pravičnem svetu

"Mislim, da je največji dejavnik, ki spodbuja fenomen obtoževanja žrtev, nekaj, kar se imenuje hipoteza o pravičnem svetu," je za The Atlantic povedala Sherry Hamby, profesorica psihologije in ustanovna urednica revije APA Psychology of Violence.

"Gre za idejo, ki sili v sklep, da si ljudje na nek način zaslužijo vse, kar se jim zgodi."

Te vrste magično razmišljanje je moč najti novodobni duhovnosti, ki spodbuja iluzorna prepričanja o tem, da imamo lahko večji nadzor nad tokom svojega življenja, in napačno razumljenih principih karme, po katerih se dobro vrača z dobrim, slabe stvari pa zgodijo le slabim ljudem.

V nekaterih kulturah so takšna prepričanja vtkana tudi v samo identiteto družbe. Hamby tako pojasnjuje, da je želja videti svet kot pravičen in pošten še posebno močna med Američani, ki so vzgojeni v kulturi, ki spodbuja ameriške sanje in idejo, da vsi nadzorujemo svojo usodo.

Našteto bi le težko bilo dlje od resnice.

V resničnem življenju se tudi dobrim ljudem dogajajo slabe stvari, slabi pa se pogosto ognejo zasluženi kazni in za povrhu vsega ponoči čisto mirno spijo.

Žalostna resnica

Kaj bi lahko imele skupnega babica iz Bosne in Hercegovine, otrok iz Konga in nekdanja lepotna kraljica iz Gambije?

Vse tri so, tako kot na tisoče drugih žrtev po vsem svetu, bile žrtve spolnega nasilja, povezanega z vojnimi konflikti.

Naj se je to zgodilo v Afriki ali v Evropi, povsod velja, da je za 'upati si spregovoriti in obsoditi takšne zločine' potreben izjemen pogum.

Kot žrtve spolnega nasilja se morajo poleg posledic storjenega zločina nad njimi soočiti še s:

• 1. stigmo znotraj skupnosti

V Demokratični republiki Kongo se žrtve, ki si upajo spregovoriti o spolnem nasilju, pogosto soočijo s katastrofalnimi posledicami. Poročene ženske pogosto zapustijo njihovi možje, zavrne pa jih lahko tudi celotna družina.

V državi, kjer socialne storitve praktično ne obstajajo in kjer je družinska solidarnost stvar preživetja, so žrtve zato ranljive in ostanejo brez sredstev za preživetje.

Zaradi strahu, da bi končale brez vsake materialne in čustvene podpore, mnoge žrtve raje molčijo.

Stigma deloma temelji na ideji, da je spolno nasilje ponižujoče za žrtev, ne pa tudi za napadalca.

Breme sramote tako nosijo žrtve – možje in žene, ki veljajo za oskrunjene.

Ženske tvegajo, da se ne bodo mogle poročiti, medtem ko moški trpijo stigmo in sramoto 'oskrunjene' moškosti.

Na področju zato deluje organizacija TRIAL International, ki pomaga žrtvam s celostno podporo, zdravstveno oskrbo, psiloško in fizično pomočjo. Če so žrtve pripravljena, jim TRIAL International in njihovi lokalni partnerji pomagaj sodelovati še v sodnih postopkih.

• 2. in institucionalno stigmo

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo med vojno v Bosni in Hercegovini posiljenih več kot 20.000 žensk in nekaj tisoč moških.

Medtem ko se država še naprej bori z lastno preteklostjo, poročilo, ki ga je objavil TRIAL International, razkriva stereotipe, ki so institucionalizirane v pravosodnem sistemu.

Med najpogostejšimi je ideja, da se mora žrtev fizično upreti svojemu napadalcu in da je žrtev delno odgovorna za pretrpljeno zlorabo.

Takšnim mitom podlegajo številni sodniki, tožilci in odvetniki v Bosni in Hercegovini, nedvomno pa to ni nobena redkost tudi kjerkoli drugod.

Stereotipe je mogoče prepoznati že pri izbirah besed za opis napada.

Sodišča tako v svojih sodbah včasih označujejo spolno nasilje kot 'napad na čast ženske' ali 'najhujšo stvar, ki se lahko zgodi ženski', kar vsiljuje idejo, da dejanje na nek način obremeni (omadežuje) le žrtev, ne pa tudi krivca.

Čeprav so takšni izrazi morda namenjeni poudarjanju resnosti zločina, pa je njih posledica zgolj hranjenje stigme žrtev.

TRIAL International zato posebno pozornost posveča ozaveščanju pravosodnih delavcev in zagovornikov človekovih pravic. Med drugim organizirajo veliko izobraževanj na to temo, tako v Afriki kot Evropi. Njihovo sporočilo postane odmevnejše, ko se zgodijo sodne zmage, ki izrecno obsojajo storilce spolnega nasilja.

Posebno odmeven primer je bil primeru Fatou Jallow, nekdanje lepotne kraljice iz Gambije. Javna obsodba zločina je omogočila javno razpravo o tej tematiki, spodbudila druge žrtve, da so spregovorile, in pomagala spremeniti miselnost celotne družbe.

Fatou Jallow is the first to publicly accuse the president of Gambia of sexual assault, and is coming forward just as Gambia is in the process of reckoning with the terrible, long legacy of the Jammeh regime. https://t.co/PF3RvKTYVp pic.twitter.com/prniNdXc5d

— The New York Times (@nytimes) June 25, 2019

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču